Torek, 11. 10. 2022, 9.30
10 mesecev, 1 teden
Vsak vaš nakup šteje
"Mislim, da ni nevarnosti, da bi bila Slovenija lačna"
Vedno več potrošnikov si želi uživati pristno slovensko hrano, saj se zavedajo prednosti, ki jo ima domača hrana.
Slovenija se uvršča med neto uvoznice hrane, saj z domačo proizvodnjo ne pokrivamo svojih potreb po kmetijskih proizvodih. V Sloveniji pridelamo le okoli 35 odstotkov hrane za svoje potrebe. Zaradi težav z vremenom so letna nihanja samooskrbe še večja.
Hrana je ključna geostrateška surovina in skupaj z vodo usmerja prihodnost sveta, zato mora dobiti posebno mesto v vseh nacionalnih usmeritvah in dejanjih. Trdnost prehranskih verig je ključna za prehransko varnost Slovenije.
Mag. Mariča Lah je prepričana, da je zelo pomembno, da dajemo večji poudarek samooskrbi in doma pridelani hrani.
O tem, kako trdne so oskrbovalne verige in kakšna je vloga trgovcev pri zagotavljanju večje samooskrbe, smo se pogovarjali s predsednico Trgovinske zbornice Slovenije mag. Maričo Lah, ki ima občutek, da država ne ve natančno, koliko pšenice lahko pridelamo za krmo in koliko je je za prehrano ljudi, kar pa je ključnega pomena za dvig samooskrbe. "Občutek imam tudi, da pristojne inštitucije, naj bo to ministrstvo za kmetijstvo ali pa kmetijsko-gozdarska združenja, na področju pridelave določenih kultur na določenih področjih v Sloveniji premalo sodelujejo s kmeti oziroma pridelovalci. Mislim, da so kmetijski inštituti premalo vključeni v izbor kultur glede na spremembe podnebja. Gre za kompleksen nabor vprašanj, v katera se za zdaj nismo dovolj poglobili."
Še en razlog več, zakaj moramo povečati samooskrbo
Trgovina skupaj s potrošniki sooblikuje ponudbo. Trgovina je predzadnji člen v preskrbni verigi, zadnji je potrošnik. "Pomembno vprašanje pri oblikovanju ponudbe so tudi svetovne igre multinacionalnih družb, ki ponujajo vse, od semen naprej. To pa je strateško vprašanje, na katerega slovenska trgovina sama pravzaprav nima posebnega vpliva. Strateški svetovni interes nekaj multinacionalk je tako močan in se bo v prihodnosti verjetno še povečal. Mi se bomo morali v vsem tem znajti. Zato je še toliko pomembneje, da dajemo večji poudarek samooskrbi in doma pridelani hrani," je prepričana Mariča Lah.
Vedno več potrošnikov si želi uživati pristno slovensko hrano, saj se zavedajo prednosti, ki jo ima domača hrana za njihovo zdravje in za širšo lokalno skupnost, saj z nakupom podpirajo lokalne pridelovalce. Oddelki z domačo prehrano so ponekod zelo dobro založeni. Kako poteka iskanje dobaviteljev?
Trgovina se sama povezuje neposredno s pridelovalci, kar v svetu ni zelo pogost primer. Ko leta in leta ni bilo nobenega napredka na tem področju, se je slovenska trgovina znašla po svoje in poiskala neposredne povezave s pridelovalci, kar pa ni dobra rešitev. Tako lahko ustvarjajo nišno ponudbo, ne more pa biti to sistemska rešitev preskrbne verige s hrano. Treba je združiti pridelovalce, urediti zbirne centre, ki bi izdelku dali dodano vrednost, in s to dodano vrednostjo potem poiskati pot na police s ceno, ki bo konkurenčna tujemu, uvoženemu blagu.
Ali ste vedeli? Mercator od slovenskih pridelovalcev vsako leto odkupi 300 tisoč ton slovenskih izdelkov.
Kupci z nakupom in uživanjem domačih, lokalnih kmetijskih pridelkov in živil podpiramo slovenskega proizvajalca in poskrbimo tudi za svoje zdravje, saj so ti izdelki praviloma kakovostnejši in polnovrednejši od uvoženih.
Zakaj bi bilo dobro, da bi se manjši proizvajalci povezovali v večje komplekse?
Prav povezovanje manjših proizvajalcev je ključno za to, da lahko v določenem obdobju leta trgovci zadovoljijo povpraševanje potrošnikov. Trgovinska zbornica Slovenije že leta opozarja, da se je za trgovce zelo zahtevno pogodbeno vezati na posamezne razdrobljene pridelovalce. Tako za pridelovalce kot trgovce bi bilo veliko racionalneje, če bi se pridelovalci združili v večje komplekse. S tem bi vplivali na ekonomijo obsega in tudi na stroškovno komponento ter na drugi strani poskrbeli še za dodano vrednost določenega izdelka. Pri nas je težava to, da se pri odkupnih cenah vedno primerjamo z Nizozemsko, ki ima izdelke z visoko dodano vrednostjo, zato je tam tudi odkupna cena lahko višja. Slovenija ima proizvode z nizko dodano vrednostjo, ker ima pač osnovne izdelke. To je vprašanje, o katerem se pogovarjamo že deset let, in nimam občutka, da bi dosegli napredek.
V Sloveniji pridelamo le okoli 35 odstotkov hrane za svoje potrebe. Katera so osnovna vprašanja, na katera je treba odgovoriti, da bi se samooskrba lahko povečala?
Glede povezovanja nam vedno odgovorijo, da se planskega gospodarstva ne bi šli, vendar sama pravim, da to ni plansko gospodarstvo. Začeti je treba na zelo preprosti ravni – kaj Slovenija sploh lahko pridela, katero kulturo lahko gojimo na katerem območju Slovenije in v kakšnih zbirnih centrih, če sploh, bomo to kulturo zbirali, da jo bomo lažje pripeljali do polic? To so fundamentalna vprašanja, za iskanje odgovorov pa vsi udeleženci v tej preskrbovalni energiji žal ne najdemo dovolj energije, da bi lahko naredili korak naprej.
Hrana je ključna geostrateška surovina. Kako utemeljen je strah, da bi stradali kakovostne hrane?
To je zelo smotrno vprašanje v tem trenutku, ker ima pregledovalnik cen, ki ga vodi ministrstvo za kmetijstvo, slabo posledico, da izključuje kakovostno slovensko hrano. Ključna težava je, da projekt nima definiranega cilja. Vsi si interpretiramo, da pregledovalnik sledi nizkim cenam. In če je to res, potem je absolutno vsa slovenska, doma pridelana hrana izključena. Leta in leta smo investirali v promocijo slovenske hrane, v približevanje potrošniku doma pridelane hrane in vse to bo šlo s tem projektom brez dvoma korak nazaj.
Zaradi očitka trgovcev, da cene niso pravilno predstavljene, se sestavljanje pregledovalnika zdaj spreminja.
Trgovinska zbornica je zahtevala ustavitev pregledovalnika, kar se ni zgodilo, pač pa so konkretno nadgradili metodologijo, tako da je zdaj ob vsakem popisu prisoten pooblaščenec trgovca, ki nadzira popis izdelka in primerljivost. Menimo, da je to dober premik naprej, saj je ministrstvo poslušalo naše pripombe na metodologijo. Vendar to je zdaj tehnična plat izvedbe. Druga plat, ki pa je za Slovence mnogo usodnejša, je izključevanje slovenske hrane na račun nizke cene in dostopnosti posameznih izdelkov.
Koliko več je slovenski potrošnik pripravljen plačati za kakovostno slovensko hrano, ki je večinoma dražja od cenene uvožene?
Pregled 15-letnega obdobja nam pove, da je bil slovenski potrošnik včasih pripravljen plačati približno od 12 do 15 odstotkov višjo maloprodajno ceno za doma pridelano hrano. Zdaj se je to – po naših razpoložljivih ocenah – prepolovilo in znaša od pet do sedem odstotkov. Druga težava pa je, da tri četrtine Slovencev, ko jih vprašamo, ali bi kupili slovenski proizvod, brez dvoma in na prvo žogo odgovori, da vsekakor. Pri nakupni odločitvi pred polico pa je odločilna cena.
Kako bi to lahko spremenili, poleg tega, da bi morali znižati cene?
Morali bi nadaljevati promocijo slovenskega in zdravega ter obenem prečistiti vse oznake kakovosti in dati več poudarka Izbrani kakovosti in jo nadgraditi. Tako potrošnik ne bi bil več zmeden. Treba je izobraževati potrošnike od šole naprej in se hkrati truditi, da ta hrana ne bi bila predraga, da ni prevelike razlike v ceni med domačo in uvoženo hrano. Mislim, da ni nevarnosti, da bi bila Slovenija lačna, ne glede na to, katero pot bo samooskrba v Sloveniji ubrala. Seveda pa obstaja nevarnost, kar zadeva poslabševanje kakovosti hrane, če bomo popustili in ceni dali prevelik pomen.
Zelo moteča pa je še ena zadeva, ki ji ne posvečamo dovolj pozornosti. To je zavržena hrana. Slovenija je glede podatkov o zavrženi hrani v zgornji polovici držav v Evropi. Ali je to zaradi predpisov ali zaradi naše kulture, to je zdaj drugo vprašanje. Je pa res, da imamo na tem segmentu težavo. Naši predpisi so namreč izjemno restriktivni, tako da bi moralo ministrstvo za kmetijstvo preveriti, kako lahko to spremenimo.
"Obstaja nevarnost poslabševanja kakovosti hrane, če bomo popustili in ceni hrane dali prevelik pomen."
Kako trdne so slovenske preskrbovalne verige? Se vsi udeleženci zavedajo svoje vrednosti?
Če primerjam zdajšnje preskrbovalne verige z obdobjem pred desetimi ali petnajstimi leti, je položaj bistveno boljši in tudi trdnejši. Vzpostavljenih je ogromno neposrednih povezav med trgovino in pridelovalci, in sicer pri mesu in zelenjavi, kar je zelo dobro, vendar imamo še kar nekaj prostora za izboljšanje.
Vseeno se dogaja, da kdaj česa primanjkuje. Kaj bi svetovali potrošniku, kadar v velikih trgovinskih središčih ne najde na primer slovenskega krompirja ali pa kakšne podobne osnovne dobrine?
Mislim, da je teh primerov pravzaprav zelo malo. Če se prav spomnim, se je zgodilo lani spomladi, sicer pa primerov, da ne bi bilo osnovnih slovenskih živil, v glavnem ni. Vse vpliva na nakupno odločitev – od cene in razpoložljivosti dalje. Če je slovenski krompir predrag, potem potrošnik poseže po tujem krompirju. Poslanstvo trgovine je v tem, da ponuja izbiro, in to poslanstvo bo trgovina nadgrajevala za različne segmente potrošnikov. Ne strinjam se, da slovenskega blaga ni na polici, če je na trgu. Trgovina se mora potruditi, da je vedno dovolj široka izbira.
Kakšni so bili odzivi na ponudbo trgovskih središč v času korone in po začetku vojne v Ukrajini? Nekaj časa se kakšnih stvari ni dobilo. So po vašem mnenju trgovci hitro ukrepali?
V času epidemije je bilo celo na evropski ravni zaznano, da je imela Slovenija imela odlično preskrbo. Takrat je primanjkovalo v glavnem samo kvasa, ki ga pa tudi sicer ne bi bilo, ker je bila težava s proizvodnjo. Z vsemi drugimi dobrinami smo bili preskrbljeni. Pa tudi potrošniki so bili disciplinirani. Nekajkrat se je pojavilo pretirano povečano povpraševanje, zato je bilo nekaj kratkotrajnih pomanjkanj osnovnih živil. Druga težava je bila v pokovidnem obdobju in v začetku rusko-ukrajinske vojne, ko so se predelovalci spopadali s pomanjkanjem gnojil in semen. Predelovalci so pogrešali določena olja, prehrambne aditive in embalažo ter drugo. Vseeno smo se z določenimi nadomestki nekako znašli, tako da potrošnik v končni fazi ni čutil pomanjkanja na policah v tako velikem obsegu, da bi se upravičeno pritoževal.
Kakšna je vaša končna ocena prehranske varnosti Slovenije? Smo na tem področju varni?
Prehranska varnost Slovenije je zadovoljiva, dvigniti moramo delež samooskrbe. Možnost izboljšave imamo tudi na področju dviga proizvodov iz osnovnih živil v proizvode z višjo dodano vrednostjo.
Vsak vaš nakup šteje
V Mercatorju se zavedajo, kako pomembno je izbrati domače in podpirati samooskrbno gospodarstvo. Zato kot največji partner slovenskemu podeželju, pridelovalcem in kmetijskim zadrugam letno odkupijo za več kot 500 milijonov evrov blaga, daleč največ pri nas.
Zato imajo kupci skozi vse leto na voljo večje število domačih slovenskih, tradicionalnih in avtohtonih izdelkov, s katerimi slovenska kakovost pride v njihove domove. Ponudba izdelkov obsega od mesnin, mleka in mlečnih izdelkov, sokov, vina, sladkega programa in še veliko več.
