V Sloveniji na grobu prižgemo svečo, v Mehiki imajo ob grobu piknik

Različne države, različni običaji. Kljub temu praznovanje praznika vseh svetih oziroma dneva spomina na mrtve v svojem bistvu ostaja enako. Spominjamo se svojih bližnjih, ki jih ni več.

Dan vseh svetih je katoliški praznik, ki ga praznujejo povsod po svetu v čast in spomin vseh svetnikov. V Sloveniji je 1. november postal državni praznik in se preimenoval v dan mrtvih po letu 1990 z zakonom o praznikih iz let 1989 in 1990.

Za ta dan sta značilna obiskovanje grobov in udeležba pri cerkvenih obredih oziroma spominskih slovesnostih na vojaških grobovih in pokopališčih. Sicer je dan spomina na mrtve v slovenski ljudski kulturi povezan tudi z nekaterimi šegami, med drugim s pobiranjem obrednega kruha po hišah. Ob vseh svetih, ponekod pa tudi na dan vernih duš, 2. novembra, so gospodinje obdarovale otroke in reveže s posebnimi kruhki.

V Mehiki je glavni simbol praznika lobanja Navade ljudi ob prazniku pa se od države do države razlikujejo. Zanimiva je na primer mehiška tradicija praznovanja dneva mrtvih. Praznik se v Mehiki imenuje Dia de los muertos (dan mrtvih), na ta dan pa ljudje obiščejo pokopališča, kjer so pokapani njihovi bližnji ter grobove okrasijo s cvetovi ognjiča in svečami. S seboj prinesejo tudi igrače za umrle otroke in steklenico tekile za umrle odrasle. Ob grobu nato pripravijo piknik in jedo hrano, ki so jo imeli njihovi najbližji najraje, so zapisali na spletni strani azcentral.com. S seboj prinesejo tudi fotografije ter si potem pripovedujejo zgodbe in anekdote o umrlih.

Manjše oltarje Mehičani postavijo tudi v svojih domovih, ki jih okrasijo s fotografijami, rožami in svečami, zraven pa postavijo tudi pijačo in hrano. Pred hišo puščajo odeje, da se lahko umrli spočijejo po dolgem potovanju.

Glavni simbol praznika predstavlja lobanja. Običajno je naredijo iz čokolade ali sladkorja in na čelo napišejo ime tistega, ki mu je lobanja podarjena. Podarjajo jih tako mrtvim kot živim. Druga kulinarična posebnost je tudi kruh mrtvih oziroma sladek kruh različnih oblik, okrašen z belo glazuro.

V večini regij v Mehiki je prvi november posvečen umrlim otrokom in se imenuje dan nedolžnih oziroma tudi dan angelčkov, drugi november pa je posvečen odraslim umrlim in se imenuje dan mrtvih oziroma dan pokojnih.

Ponekod s svojimi običaji, drugod prevzeli tuje V mnogo državah z rimskokatoliško dediščino je praznik vseh svetih dan, ko imajo ljudje dela prost dan, se z družino odpravijo na pokopališče ter ga okrasijo s cvetjem in svečami. Ponekod tudi obdarujejo otroke s sladkarijami in igračami.

Na Portugalskem, večinoma le v okolici Lizbone, otroci praznujejo t. i. Pão-por-Deus, v sklopu katerega obiskujejo hiše sosedov, kjer dobijo pomaranče, sladkarije in orehe. Kot zanimivost lahko omenimo, da so mehiški način praznovanja prevzeli tudi v Pragi na Češkem, kot del promocije mehiške ambasade. Ljudje organizirajo različne gledališke igre z maskami in ustvarjajo lobanje iz sladkorja, pišejo na spletni strani radia Praga.

Na Filipinih ta dan imenujejo Undas, Todos los Santos (vsi svetniki), včasih pa tudi Arawngmga Patay (dan mrtvih), ob njem pa, podobno kot pri nas, obiskujejo grobove, jih popravljajo in pleskajo, na njih sadijo rože, molijo in se družijo.

Podobni običajni tudi v drugih kulturah Tudi v drugih kulturah po svetu imajo podobno tradicijo obiskovanja grobov pokojnih družinskih članov.