Nedelja, 1. 5. 2022, 22.33
2 leti, 6 mesecev
Ukrajinci, Rusi in Slovenci ter njihovi geni
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,24
43
Ukrajinski in ruski narod sta dva sorodna pravoslavna vzhodnoslovanska naroda. Kljub temu pa med Ukrajinci in Rusi obstajajo tudi razlike. Ukrajinščina in ruščina se tako med seboj razlikujeta bolj kot na primer češčina in slovaščina, razlike med Ukrajinci in Rusi pa ugotavljajo tudi genetske raziskave.
Velik del spopadov v Ukrajini poteka na vzhodu države – v zgodovinski pokrajini z imenom Slobožanščina. Gre za obmejno ozemlje, ki je zanimivo tudi za genetike. Genetske študije tega območja morda tudi razkrivajo, ali smo Slovenci genetsko bližje Ukrajincem ali Rusom.
Na vzhodu Ukrajine ležijo regije Sumi, Harkov in Lugansk. Na drugi strani meje so ruske regije Kursk, Belogorod in Voronež. Velik del tega ozemlja je zavzemala t. i. Slobožanščina, imenovana tudi Svobodna Ukrajina (ukrajinsko Slobidska Ukrajina in rusko Slobodskaja Ukrajina).
Ruske trdnjave v neobljudeni stepi
Del Slobožanščine je bila skoraj vsa harkovska regija, jug regije Sumi in sever regije Lugansk. Na ruski strani meje so bili v Slobožanščino vključeni deli kurske regije, belgorodske regije in voroneške regije. Po propadu Kijevske Rusije v 13. stoletju je bilo ozemlje Slobožanščine, ki je del občrnomorskih step, dolgo časa večinoma neobljudeno.
Ker so po tem ozemlju Tatari vdirali na sever, vse do Moskve, je carska Rusija konec 16. stoletja zgradila na območju Slobožanščine, ki je zdaj del Rusije, nekaj trdnjav: med drugim Kursk, Belgorod in Voronež. V te trdnjave so se s severa priseljevali Rusi.
Prihod ukrajinskih kozakov v Slobožanščino
V 17. stoletju so se na neobljudeno območje Slobožanščine z zahoda začeli množično priseljevati Ukrajinci oziroma ukrajinski kozaki, in to večinoma z desnega brega Dnepra (ozemlje današnjega Kijeva, Vinice, Žitomira, Čerkasija, Kirovgrada ...), ki so prav tako branili to ozemlje pred vpadi Tatarov. Ustanovljena so bila tudi mesta Sumi, Izjum in Harkov – zadnje leta 1654.
Harkov (Harkiv po ukrajinsko), ki je bil ustanovljen leta 1654, je največje mesto tako ukrajinskega dela Slobožanščine kot zgodovinske pokrajine Slobožanščine nasploh. Mesto, ki je imelo pred ruskim napadom okoli 1,5 milijona prebivalcev, je dobilo ime po istoimenski reki. Med letoma 1919 in 1934 je bil Harkov glavno mesto Ukrajine.
Ime Slobožanščina je dežela dobila zato, ker so imeli naseljenci določen čas davčni privilegij – bili svobodni oziroma oproščeni davkov. Leta 1765 je ruska carica Katarina Velika ukinila privilegije ukrajinskih kozakov v Slobožanščini. Takrat je to ozemlje tudi izgubilo svojo polavtonomijo in bilo popolnoma vključeno v carsko Rusijo.
Ločeno sobivanje Ukrajincev in Rusov
Ukrajinska in ruska populacija, ki sta v 17. stoletju prišli v stik na ozemlju Slobožanščine, sta bili vsaj od 13. stoletja, ko so v Kijevsko Rusijo vdrli Mongoli, ozemeljsko ločeni ena od druge.
Ukrajinci in Rusi so v Slobožanščini sobivali skupaj, a živeli ločeno – eni v ukrajinskih, drugi v ruskih vaseh oziroma naseljih. Vse od 17. stoletja do poznega 20. stoletja so prebivalci Slobožanščine živeli v skupni državi – naprej v carski Rusiji in pozneje v Sovjetski zvezi.
Genetska študija prebivalstva Slobožanščine
Pred leti so genetiki iz Ukrajine in Rusije na ozemlju nekdanje Slobožanščine na obeh straneh današnje državne meje opravili genetsko študijo na podlagi haplotipov Y-kromosoma. V angleščini je bila študija objavljena poleti 2015, narejena pa je bila že vsaj leta 2013, torej pred majdansko revolucijo. V okviru študije so vzeli vzorce krvi 213 Ukrajincev in 284 Rusov ter genetsko preučili haplotipe na Y-kromosomu.
Rusko mesto Belgorod je bilo ustanovljeno konec 16. stoletja kot ruska obmejna vojaška trdnjava. Pozneje so se na območje Belgoroda naseljevali ukrajinski kozaki. Belgorod je bil od leta 1918 naprej del Ukrajinske ljudske republike (to so ustanovili ukrajinski socialisti), nato pa ukrajinske države. Potem je postal del Rusije.
Ena od ugotovitev študije ukrajinske genetičarke Olge Utevske in sodelavcev je, da sta si ukrajinska in ruska populacija v Slobožanščini genetsko zelo blizu. Haploskupine in frekvence teh haploskupin, ki jih najdemo v Slobožanščini, so značilno vzhodnoevropske.
Poroke znotraj lastnega naroda
Podrobna analiza genetskih označevalcev na Y-kromosomu pa vendarle pokaže, da sta ti dve populaciji tudi po več kot 350-letnem sobivanju v Slobožanščini ohranili narodnostne posebnosti. Ukrajinska populacija je tako bolj podobna preostali ukrajinski populaciji, ruska populacija pa se nagiba k ruski populaciji na jugu Rusije.
Vztrajne genetske razlike so lahko posledica tega, da v preteklosti v Slobožanščini ni bilo veliko narodnostno mešanih porok med Ukrajinci in Rusi. Slobožanščani so se tako praviloma poročali znotraj svojega naroda. Poleg tega je sicer prišlo do določenega etničnega prekrivanja na istem ozemlju, a sta obe populaciji v Slobožanščini večinoma oblikovali ozemeljsko strnjeni narodnostni območji.
Razlike v frekvencah haploskupin
Frekvence glavnih haploskupin pri Ukrajincih in Rusih v zgodovinski deželi Slobožanščina so tako različne. Največ moških iz obeh populacij pripada haploskupini R1a oziroma R1a-M198 (ta je zelo značilna za večino slovanskih populacij), toda frekvence so različne: nekaj manj kot 60 odstotkov pri Rusih in nekaj manj kot 40 odstotkov pri Ukrajincih.
Ukrajinci, ki živijo na območju nekdanje zgodovinske Slobožanščine, so genetsko bližje preostalim Ukrajincem kot ruskemu prebivalstvu Slobožanščine. Na fotografiji so prebivalci Harkova.
Razlike so tudi pri haploskupini N1 oziroma N1c-M178. Ta je zelo značilna za ugrofinske in baltske populacije ter severnorusko populacijo. Pri Rusih iz Slobožanščine je frekvenca N1c dvakrat večja kot pri Ukrajincih: 10,5 proti 5,6 odstotka.
Ukrajinske podobnosti z balkanskimi populacijami
Ukrajinci v Slobožanščini imajo tudi višje frekvence haploskupin I2a in E1b kot Rusi. Haploskupini I2a (I2a-37,2) pripada 23,2 odstotka ukrajinskih moških in 15,7 odstotka ruskih. Haploskupini E1b (E1b-M35) pa pripada 8,3 odstotka ukrajinskih in le 1,3 odstotka ruskih moških.
Kot piše v omenjeni študiji, so pri I2a in E1b ukrajinske frekvence podobne frekvencam populacij na Balkanu. Razlike so tudi pri haploskupini R1b (R1b-M269). Ta ima največjo frekvenco na zahodu Evrope, v Slobožanščini pa jo je več pri Ukrajincih kot pri Rusih: 8,7 proti 3,4 odstotka.
Genetska bližina ukrajinske in ruske populacije
Študija tudi ugotavlja, da so Ukrajincem na vzhodu Ukrajine blizu druge ukrajinske populacije iz osrednje in zahodne Ukrajine pa tudi populaciji iz spodnjega toka reke Don in Polesja v Belorusiji.
Rusi, ki živijo na območju nekdanje Slobožanščine, so genetsko najbližje preostalim prebivalcem južnega dela evropske Rusije. Na fotografiji so prebivalci Voroneža.
Ruska populacija v Slobožanščini pa je podobna naslednjim populacijam: južnoruski, osrednjeruski, osrednjebeloruski, severnobeloruski in poljski.
Slovenska populacija in Ukrajinci v Slobožanščini
V omenjeni študiji Olge Utevske in sodelavcev sta objavljena zemljevida genetske bližine ukrajinske in ruske populacije v Slobožanščini z več kot petstotimi drugimi populacijami iz Evrope, Urala, Kavkaza, Bližnjega vzhoda in severne Afrike. Ta genetska bližina je izračunana na podlagi frekvenc haploskupin.
Z obeh zemljevidov je razvidno, da je glede na frekvence haploskupin slovenska populacija bližje ukrajinski kot ruski populaciji. Ukrajinska populacija v Slobožanščini je tudi bližje slovenski populaciji kot slovanskim populacijam na Balkanu ali pa severnoruski in severnopoljski populaciji.
Dve različni skupini Slovanov glede na Y-kromosom
Seveda je študij, ki ugotavljajo genetsko bližino med slovanskimi populacijami, več. Tako je leta 2007 poljski genetik Krzysztof Rebala z oddelka za medicinsko forenziko na medicinski univerzi v Gdansku s svojimi sodelavci objavil študijo, v kateri so analizirali gene na Y-kromosomu (natančneje mikrosatelitske označevalce na tem kromosomu – STR) 568 moških iz Poljske, Slovaške in Belorusije ter jih primerjali s podatki skoraj tri tisoč moških iz drugih 20 slovanskih populacij.
Glede na frekvence haploskupin Y-kromosoma je slovenska populacija po ugotovitvah ukrajinsko-ruske genetske raziskave iz leta 2013 bližje ukrajinski kot ruski populaciji. Je pa podrobnejšo raziskavo slovenskih haploskupin leta 2014 v svoji doktorski disertaciji objavil slovenski biokemik Andrej Zupan. Haploskupine Y-kromosoma imajo po Zupanovi raziskavi v slovenski moški populaciji takšne deleže: R1a1 (37,5 odstotka), R1b (20,3 odstotka), I2a1 (13 odstotkov), I1 (11,9 odstotka), J2 (5,3 odstotka), E1b1b (3,7 odstotka), G2a (trije odstotki) in I2a2a (0,5 odstotka).
Po študiji obstajata z vidika moške linije dve genetsko različni slovanski skupini. Prva slovanska skupina obsega vse zahodne in vzhodne Slovane ter dve južnoslovanski populaciji, in sicer slovensko in zahodnohrvaško.
Druga slovanska skupina obsega preostale južnoslovanske populacije: večino hrvaške populacije, bosensko-hercegovsko, črnogorsko, srbsko, makedonsko in bolgarsko.
Štiri podskupine
Ti dve skupini se še naprej delita. Južnoslovanske populacije se delijo na dve podskupini oziroma gruči. V prvi je hrvaška populacija (brez zahodnih Hrvatov) in bosensko-hercegovska populacija, v drugi pa so srbska, makedonska in bolgarska. Morda lahko sem prištejemo še črnogorsko populacijo, čeprav jo Rebala ne omenja.
Skupina, ki zajema vzhodne in zahodne Slovane ter Slovence in zahodne Hrvate, pa se ravno tako deli na dve podskupini oziroma gruči: v prvi so samo zahodnoslovanski Lužičani oziroma Lužiški Srbi, v drugi pa preostali zahodni Slovani, vzhodni Slovani, Slovenci in zahodni Hrvati.
Sedem genetsko neločljivih slovanskih populacij
Znotraj te zadnje omenjene gruče pa obstaja sedem slovanskih populacij, ki so po ugotovitvah Rebalove študije Y-kromosoma (gre za določitev genetske bližine z izračunom fiksacijskega indeksa – Fst) genetsko skoraj neločljive: slovenska, slovaška, ukrajinska, južnobeloruska in osrednjebeloruska populacija ter populaciji Rusov iz Moskve in Vladivostoka.
Po ugotovitvah Zupanove genetske raziskave je slovenski populaciji genetsko najbližje slovaška populacija. Slovenska in slovaška populacija imata 32 odstotkov skupnih haplotipov na Y-kromosomu in 27 odstotkov skupnih haplotipov na mitohondrijski DNK (mtDNK). Za primerjavo: slovenska in ruska populacija (v evropskem delu Rusije) imata 14 odstotkov skupnih haplotipov na Y-kromosomu. S poljsko, bolgarsko in severovzhodno italijansko populacijo ima na primer slovenska populacija 19 odstotkov skupnih haplotipov na Y-kromosomu. Podatkov o ukrajinski populaciji v Zupanovi raziskavi ni.
V zadnjih letih se genetika in arheogenetika bolj kot s preučevanjem haplotipov na Y-kromosomu in mitohondrijski DNK (mtDNK) ter razvrščanjem populacij po haploskupinah ukvarjata z ugotavljanjem genetskih populacij na podlagi preučevanja vsega genoma oziroma avtosomnih kromosomov (atDNK).
Haploskupine in genetske populacije
Na avtosomnih kromosomih je večina človekovega dednega zapisa (tudi tistega, ki določa višino, barvo oči, las in kože ...), na Y-kromosomu pa manj kot dva odstotka. Geni na Y-kromosomu ali mtDNK nam v bistvu povedo, kateri haploskupini pripada določen posameznik, atDNK pa nam bolj natančno pove, kateri genetski populaciji pripada posameznik.
Če s preučevanjem haplotipov na Y-kromosomu ugotavljamo genetski ali genealoški izvor samo po moški liniji, s preučevanjem mtDNK pa izvor samo po ženski liniji, pa s preučevanjem atDNK zajamemo preučevanja genov, ki so v genetski nabor populacije prišle tako po moški kot ženski liniji.
Slovenci glede na atDNK v srednjeevropski genetski gruči
S preučevanjem atDNK zajamemo tudi gene ljudi, ki so živeli v preteklosti (tudi v zelo daljni) in prispevali v genetski nabor kakšne današnje sodobne populacije, na primer slovenske, so pa morebiti glede Y-kromosoma ali mtDNK pripadali haploskupinam, ki jih danes v slovenski populaciji ni več ali pa se današnje število pripadnikov teh haploskupin razlikuje od števila v preteklosti.
Razliko med pripadnostjo haploskupini in genetski populaciji lahko prikažemo s hipotetičnim primerom. Tako lahko neki moški v Evropi pripada Y-haploskupini C-M217 (ta je med drugim zelo značilna za Mongole), ker je pred mnogimi stoletji pripadnik te haploskupine prišel v Evropo. Potomci tega moškega po neposredni moški liniji tudi po stoletjih nepretrganega bivanja v Evropi pripadajo "mongolski" haploskupini C-M217.
Toda hkrati so njihovi avtosomni kromosomi popolnoma "evropski", ker so potomci tega hipotetičnega Mongola po moški liniji skozi stoletja bivanja v Evropi in imeli potomce z ženskami, ki so pripadale kateri od evropskih genetskih populacij. Tako so, če gledamo ves DNK oziroma avtosomne kromosome, kljub pripadnosti "mongolski" Y-haploskupini, popolnoma genetsko neločljivi od drugih Evropejcev in pripadajo kateri od evropskih genetskih populacij.
Slovensko-italijanska študija Pierpaola Maisana Delserja in sodelavcev o avtosomni DNK, ki je bila objavljena leta 2018, ugotavlja, da je slovenska populacija glede na avtosomno DNK del srednjeevropske genetske gruče oziroma skupine. V tej skupini so še Čehi, Madžari in del Hrvatov. Verjetno so del te skupine tudi Slovaki, ki v omenjeno študijo niso bili vključeni.
Vzhodnoevropska genetska gruča
Ta srednjeevropska skupina se loči od vzhodnoevropske skupine oziroma gruče, katere del so med drugim Rusi, Belorusi, Litovci, Estonci in Mordovci. Del te skupine so najverjetneje tudi Ukrajinci, ki sicer niso bili vključeni v slovensko-italijansko študijo, je pa analiza glavnih komponent (PCA), ta je bila objavljena v študiji arheogenetika Wolfganga Haaka in sodelavcev, pokazala njihovo bližino do Rusov in Belorusov.
Viri:
Olga Utevska, Andrej Pšeničnov, Hadižat Dibirova, Siiri Rootsi, Anastazija Agdžojan, Mihail Čurnosov, Elena Balanovska, Ljubov Atramentova in Oleg Balanovski, Gene pool similarities and differences between Ukrainians and Russians of Slobozhanshchina based on Y-chromosome data (sl. Podobnosti in razlike v genetskem naboru med Ukrajinci in Rusi v Slobožanščini, ki temeljijo na podatkih na Y-kromosomu), 2013/2015.
Pri zgoraj omenjeni študiji so sodelovali Nacionalna univerza v Harkovu, Estonski biocenter v Tartuju, Moskovski raziskovalni center za medicinsko genetiko, Vavilov inštitut za splošno genetiko v Moskvi in Belgorodska državna univerza.
Krzysztof Rebala in sodelavci, Y-STR variation among Slavs: evidence for the Slavic homeland in the middle Dnieper basin (sl. Raznovrstnost mikrosatelitskih označevalcev na Y-kromosomu med Slovani: dokaz za slovansko domovino na območju srednjega Dnepra), marec 2007.
Pierpaolo Maisano Delser, Metka Ravnik-Glavač, Paolo Gasparini, Damjan Glavač in Massimo Mezzavilla, Genetic landscape of Slovenians: past admixture and natural selection pattern (sl. Genetska slika Slovencev: pretekle primesi in vzorec naravne selekcije), avgust 2018.
Wolfgang Haak in sodelavci, Massive migration from the steppe is a source for Indo-European languages in Europe (sl. Množično priseljevanje iz step je vir indoevropskih jezikov v Evropi), marec 2015.
Andrej Zupan, Genetska struktura Slovencev, kot jo razkrivajo polimorfizmi kromosoma Y in mitohondrijske DNA, 2014.
43