Trajalo bo 60 let, da bomo vzpostavili delujočo demokracijo

Jiri Pehe je češki politični analitik in publicist. V Pragi je študiral pravo in filozofijo in leta 1980 doktoriral iz prava. Leto za tem je zapustil Češko in se kot politični emigrant ustalil v ZDA, kjer je na Univerzi Columbia v New Yorku diplomiral tudi iz mednarodnih odnosov. Med letoma 1997 in 1999 je bil direktor političnega oddelka kabineta češkega predsednika Vaclava Havla.

Redno objavlja članke in študije o razvoju in tranziciji držav Srednje ter Vzhodne Evrope v ameriških, angleških in nemških akademskih publikacijah, komentira tudi za češko televizijo in radio. Vodil je različne raziskovalne ustanove s področja politike in medijev, danes je direktor centra New York University v Pragi.

Z njim smo se pogovarjali, ko se je v Ljubljani udeležil konference Slovenija in Srednja Evropa - 25 let pozneje.

Kako se spominjate Vaclava Havla?
Spominjam se ga kot prijatelja in zelo prijaznega šefa. Izjemnega človeka, ki je pustil vtis na številnih področjih. S svojo inteligentnostjo, umetniškimi sposobnostmi, političnim občutkom. Velika sreča je, da sem lahko delal z njim. Danes, ko smo brez moralnega kompasa, nam ljudje, kot je bil Vaclav Havel, zelo manjkajo.

"Danes, ko smo brez moralnega kompasa, nam ljudje, kot je bil Vaclav Havel, zelo manjkajo." Foto: Ana Kovač

Kako je sooblikoval Evropsko unijo?
Bil je zelo proevropski. Bil je ena ključnih oseb, ki so Češki pomagale, da se je pridružila Evropski uniji. Njegova vizija Evropske unije je bila zelo federalistična. Odmeval je njegov govor v francoskem senatu leta 1990, v katerem je močno zagovarjal deklaracijo o evropski federaciji, temelječi na ameriškem modelu z dvodomnim parlamentom. Vsi smo se bali, da bo zaradi tega stališča zašel v težave, a francoski senat mu je namenil stoječe ovacije.

A njegova vizija se ni uresničila. Žal. Evropska unija je zato danes v številnih težavah, nefleksibilna in nezmožna ukrepanja.

Za kakšno Evropsko unijo bi se zavzemal danes?
Zavzemal bi se za več integracije. Verjetno bi trdil, da Evrope ne gre obtoževati za mnoge napake, in sicer zato, ker ima EU le toliko pristojnosti, kot ji jih prepustijo države članice. Kljub temu je kritiziranje Evropske unije priljubljen šport v številnih državah članicah.

Dejstvo, da ni dovolj fleksibilna in sposobna odločanja, je napaka držav članic, ne Evropske unije. Havel bi spodbujal proaktivni pristop in gotovo je bil eden od tistih, ki so videli, da je nacionalna suverenost danes do neke mere preživet koncept in da moramo nacionalno suverenost deliti z drugimi državami, če želimo napredovati.

"Dejstvo, da EU ni dovolj fleksibilna in sposobna odločanja, je napaka držav članic, ne Evropske unije." Foto: Ana Kovač

Kako gledate na položaj Višegrajske skupine v odnosu do Evropske unije? Glede nekaterih vprašanj imajo te države zelo drugačno mnenje od večine v Evropski uniji.
Mislim, da se Višegrajska skupina v odnosu do Evropske unije ne obnaša najbolje. V dveh od teh držav imamo le eno vladno stranko, tudi Slovaška jo je imela do pred kratkim. Češka je zadnja, ki ima tipično parlamentarno demokracijo.

Mislim, da se je Višegrajska skupina s svojimi brezkompromisnimi stališči do migracij ter zavračanjem debat o kvotah in drugih evropskih rešitvah izločila. To ne meče dobre luči na te države. Kot Čeh sem malo zaskrbljen, ker se zdaj Češko povezuje z Višegrajsko skupino, ki v EU ne uživa ugleda. Če bi bil predsednik vlade, bi se poskušal od Poljske in Madžarske distancirati, ker mislim, da sta na napačni poti.

"Mislim, da se je Višegrajska skupina s svojimi brezkompromisnimi stališči do migracij ter zavračanjem debat o kvotah in drugih evropskih rešitvah izločila. To ne meče dobre luči na te države." Foto: Ana Kovač

Kako po 25 letih ocenjujete tranzicijo v Vzhodni Evropi?
Mislim, da je bila tranzicija uspešna na nekaterih ravneh, ne pa tako uspešna pri grajenju prave liberalne demokracije. V teh državah ni prave tradicije liberalne demokracije, težko jo je vzpostaviti in razumeti, kaj sploh pomeni. Drugič, vzhodno- in srednjeevropske države so v proces vzpostavljanja demokracije vstopile z velikim primanjkljajem. Težka zgodovina, nerazumevanje liberalne demokracije, morale pa so se tudi popolnoma preobraziti. To za družbo pomeni velik pritisk, veliko je ljudi, ki čutijo, da so bili zavrženi.

Še vedno je veliko strukturnih težav. Predvsem šibke politične stranke, ker so bile ustanovljene kot majhne skupine, ne pa množična gibanja. Velika težava je šibka civilna družba. Mediji se izboljšujejo, a še vedno niso primerljivi s tistimi v zahodnih državah.

Države v tranziciji še vedno pestijo številne težave - zlasti šibke politične stranke, nerazvita civilna družba, nepredelana zgodovina in postopki privatizacije, pravi Pehe. Foto: Ana Kovač

Težave imamo tudi z nepredelano zgodovino, o njej se nismo dovolj pogovorili. Nobena država ni izvedla poglobljenega premisleka, pogovora o svoji preteklosti. Doba komunizma je v zavesti prisotna, a nihče o njej ne govori veliko. To nekako podaljša obdobje postkomunizma. Še vedno je veliko čustev, nostalgije, ljudje ne menijo, da je bil režim kriminalen. Mislim, da smo v tej postkomunistični dobi veliko dlje, kot bi bilo potrebno, če bi imeli dovolj diskusije o preteklosti.

Da ne omenjam ekonomije. Vem, da Slovenija ni šla skozi proces prave privatizacije, v Srednji Evropi smo to storili. Na žalost tržna ekonomija v teh državah ni bila zgrajena od spodaj. Vzpostavljala se je prek privatiziranja v roke velikih mednarodnih korporacij. Te države so zdaj nekako v lasti velikih mednarodnih korporacij, ki nimajo pravega interesa za nacionalne demokracije.

"Ljudje, ki so 40 let živeli v komunizmu, ne morejo čez noč postati strpni ali si privzgojiti kulture pogovora, debate. Pri nekaterih se to nikoli ne zgodi. To je predvsem na plečih mlade generacije." Foto: Ana Kovač

Kaj mislite z izrazom liberalna demokracija?
Liberalna demokracija ima dve ali tri dimenzije. Ena je institucionalna – sistem zavor in ravnovesij (checks and balances), redne volitve, redne menjave vlade. To je postopkovni del liberalne demokracije. To je žal del, ki ga večina ljudi v Vzhodni in Srednji Evropi še vedno vidi kot demokracijo. A liberalna demokracija je tudi to, kar je Fareed Zakaria ali pred njim Friedrich von Hayek imenoval liberalni konstitucionalizem. To pomeni vrsto neodvisnih institucij (ustavno sodišče, centralna banka itn.), ki jih ščiti ali ustava ali politična kultura (Velika Britanija recimo nima ustave), ki politikom ne pusti, da se v te institucije vmešavajo. To je vedno pomembnejši del liberalne demokracije. Institucije, ki jih vsakokratna vlada ne more zamenjati.

Potem pa je tu še kulturna dimenzija. Da deluje, je treba ponotranjiti nekatere vrednote. To je počasen proces. Ljudje, ki so 40 let živeli v komunizmu, ne morejo čez noč postati strpni ali si privzgojiti kulture pogovora, debate. Pri nekaterih se to nikoli ne zgodi. To je predvsem na plečih mlade generacije. Ta proces ni le navaden institucionalni postopek, ki ga lahko prekopiramo z Zahoda. Ne da se ustvariti civilne družbe čez noč. To je organizem, ki mora rasti.

Vsi ti elementi – proceduralni, institucionalni in kulturni – morajo sovpasti. To traja. Najlažje je verjetno preobraziti politično sfero, težje je z ekonomijo, še težje pa je vzpostaviti pravno državo. Trajalo bo 60 let, da bomo vzpostavili v polnosti delujočo demokracijo. Zdaj smo nekje na sredi in mislim, da bo to še težak proces.