Nedelja, 12. 9. 2021, 22.04
2 leti, 7 mesecev
To je evropska država, na katero se lahko Putin vedno zanese
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
7,03
6
Kljub poslabšanju političnih odnosov med Zahodom in Rusijo zaradi priključitve Krima sta Putinova Rusija in Nemčija strateško povezani na področju oskrbe z zemeljskim plinom. Niti ZDA niso mogle pretrgati te povezave.
Nemčija in Rusija sta se v 20. stoletju dvakrat zapletli v krvavi vojaški spopad. Toda po drugi strani sta to tudi državi, ki se v veliki meri medsebojno dopolnjujeta, zlasti na gospodarskem področju. Primer tega dopolnjevanja je plinovod Severni tok.
Nemci in Rusi so se v prejšnjem stoletju dvakrat silovito spopadli. V prvi svetovni vojni so Nemci spravili Rusijo na kolena, tudi s pomočjo boljševika Lenina, ki so ga iz Švice poslali v Rusijo. Ta uspeh Nemčiji ni preveč pomagal, saj se je zaradi vstopa ZDA v vojno na strani antante in neuspehov na zahodni fronti znašla v izjemno težkem položaju, ki se je končal z njeno kapitulacijo.
Nemško-rusko sodelovanje po prvi svetovni vojni
Po prvi svetovni vojni sta bili Weimarska Nemčija in komunistična Rusija oziroma Sovjetska zveza izobčenki povojne mednarodne ureditve. Zato sta se povezali, postali tesni gospodarski partnerici in na skrivaj sodelovali tudi pri razvoju sodobnih orožij (podmornice, tanki, letala ...).
Po prvi svetovni vojni so narodi, ki so bili prej pod nemškim cesarstvom ali ruskim carstvom, izkoristili šibkost Moskve in Berlina in razglasili lastne države. Prostor med Nemčijo in Rusijo je avstrijski radikalno desno usmerjeni zgodovinar Heinrich von Srbik pred drugo svetovno vojno označil kot Zwischeneuropa, slovensko Vmesna Evropa.
Nemško-ruska delitev Vmesne Evrope
Poleti 1939 sta se Hitler in Stalin odločila, da si bosta "vmesnoevropske" države razdelila med seboj. Do 22. junija 1941 sta bili nacistična Nemčija in komunistična Sovjetska zveza kljub velikim ideološkim razlikam zaradi geopolitičnih in imperialnih razlogov zaveznici. Pravzaprav bi lahko rekli, da sta bili zaveznici s figo v žepu.
Socialdemokratski kancler Gerhard Schröder, ki je Nemčiji vladal med letoma 1998 in 2005, je spletel tesne stike z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom. Z njim je podpisal pogodbo o gradnji plinovoda Severni tok, po koncu politične kariere pa je postal predsednik odbora delničarjev v Nord Streamu, mednarodnem konzorciju za gradnjo in upravljanje Severnega toka 1, ki je v večinski lasti ruskega Gazproma. Od leta 2017 Schröder sedi tudi v upravnem odboru ruskega naftnoplinskega državnega podjetja Rosneft.
Hitler je namreč takoj po uspehih bliskovite vojne na Zahodu napadel Sovjetsko zvezo, ker je hotel meje nemškega nacističnega imperija prestaviti daleč na vzhod. Na koncu se je druga svetovna vojna za Nemčijo končala zelo klavrno.
Ruski plin za Nemčijo
Nemčija je s svojo močno, tehnološko razvito in izvozno usmerjeno industrijo po drugi svetovni vojni postala oziroma ostala gospodarska lokomotiva stare celine. Sovjetska zveza oziroma po letu 1991 Ruska federacija pa je kljub industrializaciji ostala več ali manj surovinska država, to je država, katere gospodarski razvoj temelji zlasti na izvozu naravnih bogastev (nafta, zemeljski plin ...).
Nemčija in Rusija se tako gospodarsko izjemno dobro dopolnjujeta. Značilen primer tega dopolnjevanja sta plinovoda Severni tok 1 (ang. Nord Stream 1) in Severni tok 2 (ang. Nord Stream 2). Nemčija oziroma Zahodna Nemčija je, kot piše ameriški medij Politico, že med hladno vojno kljub zadržkom Washingtona uvažala plin iz Sovjetske zveze.
Zamisel o plinovodu pod Baltskim morjem
V Nemčijo je pred letom 2011 zemeljski plin iz Rusije pritekal izključno po kopnem. Rusija plin v Nemčijo po kopnem izvaža po plinovodih, ki tečejo skozi Belorusijo in Poljsko ter skozi Ukrajino, Slovaško in Češko. Po kopnem Nemčija dobi letno okoli 160 milijonov kubičnih metrov plina. So pa cevi tega plinovoda že dotrajane, za obnovo pa naj bi bilo potrebnih šest milijard evrov.
Gradnja obeh plinovodov, Severnega toka 1 in Severnega toka 2, naj bi na koncu stala 17,5 milijarde evrov. Na fotografiji: polaganja cevi na dno Baltskega morja.
Leta 1997 se je porodila zamisel o plinovodu pod Baltskim morjem, ki bi zaobšel vmesne države in neposredno povezal Rusijo in Nemčijo. Pogodba za gradnja Severnega toka 1 je bila podpisana v Berlinu septembra 2005.
Nemško-rusko plinsko prijateljstvo
Takrat je bil nemški kancler socialdemokrat Gerhard Schröder, podpisnik na ruski strani pa je bil predsednik Vladimir Putin. To so bili časi, ko so bili odnosi med Zahodom in Rusijo relativno dobri, a kljub temu so bile "vmesnoevropske" države, kot sta Poljska in Ukrajina, proti Severnemu toku.
Po nemških predčasnih volitvah, ki so bile septembra 2005, se je Schröder poslovil od kanclerskega položaja. Hitro si je našel nov in bogato plačan izziv: postal je predsednik odbora delničarjev podjetja Nord Stream, ki ima sedež v mestu Zug v Švici in je v večinski lasti ruskega državnega podjetja Gazprom.
Merklova dokonča Severni tok 1
Schröder, ki je dober Putinov prijatelj, je poleg tega v poznejših letih pogosto zagovarjal zunanjepolitične poteze Rusije in velja za politika, ki mu Nemci pravijo Russlandversteher (to je nekdo, ki ima razumevanje za Rusijo in njeno politiko). A podobno bi lahko rekli tudi za krščansko demokratko Angelo Merkel, ki je nasledila Schröderja v kanclerski pisarni.
Angela Merkel je odraščala v Vzhodni Nemčiji ter obvlada ruščino. Vladimir Putin je bil v poznih 80. letih agent KGB v Dresdnu, kjer se je naučil nemščino.
Merklova ni prekinila projekta Severni tok 1. Prvi cevovod 1.200 kilometrov dolgega plinovoda, ki teče od ruskega mesta Viborg do nemškega mesta Lubmin v deželi Mecklenburg - Predpomorjansko, je bila končana septembra 2011, druga pa avgusta 2012. Še pred slavnostnim odprtjem prve cevi je bila podpisana pogodba za Severni tok 2.
Nemški energetski preobrat
Kot piše Politico, je na odločitev za Severni tok 2 vplival tudi tako imenovani energiewende, to je na prvi pogled presenetljiva odločitev nemške vlade pod vodstvom Merklove iz junija 2011, da bo zaprla osem nemških jedrskih elektrarn, preostale pa bo zaprla najpozneje do leta 2022.
Tega nemškega energetskega preobrata ne bi bilo, če ne bi marca 2011 zaradi potresa in cunamija prišlo do jedrske nesreče v japonskem mestu Fukušima. Ta nesreča je dala veter v jadra Zelenim, ki so se v javnomnenjskih anketah nevarno bližali CDU/CSU. Merklova je zato z napovedjo zaprtja jedrskih elektrarn uspešno ustavila rast priljubljenosti Zelenih.
Nič ne more ustaviti Severnega toka 2
Glede na to, da bo zadnja jedrska elektrarna v Nemčiji prenehala delovati prihodnje leto in da bodo do leta 2038 v Nemčiji ustavili tudi vse termoelektrarne na premog, je država potrebovala dodaten vir energije in to je ruski plin.
Oba plinovoda sta dolga okoli 1.200 kilometrov.
Gradnjo plinovoda Severni tok 2, ki ima prav tako dva cevovoda kot Severni tok 1 (skupaj bo Nemčija po vseh štirih cevovodih letno dobila za 110 milijonov kubičnega metra zemeljskega plina), ni ustavilo niti poslabšanje odnosov med Zahodom in Rusijo po ruski priključitvi Krima (to poslabšanje je bilo usodno za plinovod Južni tok, čigar en krak bi šel tudi v Slovenijo) niti ameriške grožnje s sankcijami podjetjem, ki gradijo plinovod.
Nemško-ameriški dogovor
Proti gradnji je zelo ostro nastopila Trumpova administracija (v ozadju je tudi želja Američanov, da bi Evropi prodajali svoj utekočinjeni plin), sprva je njegovo politiko nadaljevala tudi Bidnova administracija. Spomladi pa je prišlo do spremembe v ameriški politiki. Maja letos so tako ZDA odpravile sankcije glede Severnega toka.
Junija letos je bila končana prva cev Severnega toka 2, septembra pa še druga cev. Julija letos sta Nemčija in ZDA dosegli dogovor, da lahko ZDA sprožijo sankcije, če bo Rusija Severni tok uporabljala kot politično orožje. S tem ZDA skušajo pomiriti "vmesnoevropske" države, zlasti Poljsko in Ukrajino, ki se bojita, da bi jim Rusija grozila s prenehanjem dobave plina.
Nemški denar za Ukrajino
Nemčija se je tudi zavezala, da bo ustanovila denarni sklad za Ukrajino v višini milijarde ameriških dolarjev. ZDA in Nemčija sta tudi izrazili pričakovanje, da bo Rusija podaljšala pogodbo z Ukrajini o dobavi in transportu plina čez njeno ozemlje do leta 2034. Do leta 2024 velja pogodba med Gazpromom in Ukrajino, po kateri rusko plinsko podjetje plača Ukrajini na leto dve milijardi ameriških dolarjev.
Po letošnjih volitvah bo Nemčija dobila novega kanclerja. A težko je pričakovati, da bo prišlo do kakšnih velikih sprememb v nemško-ruskih odnosih.
6