Sreda, 6. 8. 2025, 8.24
2 tedna, 6 dni
"Ti ljudje niso bili več s tega sveta"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,17
Atomska bomba je ubijala z visoko temperaturo, udarnim valom in radioaktivnim sevanjem. Na fotografiji iz leta 1945 vidimo žrtve atomske bombe v Hirošimi, ki trpijo zaradi posledic radioaktivnega sevanja.
Zaradi posledic eksplozij atomskih bomb v Hirošimi in Nagasakiju je do konca leta 1945 umrlo nekaj več kot 210 tisoč ljudi. Številni so v naslednjih mesecih in letih umrli zaradi zdravstvenih težav, povezanih z radioaktivnim sevanjem. Številnim preživelim, ki so živeli še desetletja po eksplozijah, pa so ostali boleči spomini in duševne travme. Preživeli so se morali soočiti tudi s strahom ljudi, da prenašajo bolezni, ki so nalezljive in se dedujejo.
"V času bombardiranja sem bil star tri leta. Ne spomnim se veliko, spomnim pa se, da je moja okolica postala osupljivo bela, kot milijon bliskavic fotoaparatov, ki so se hkrati sprožile. Nato je nastala popolna tema." Tako se je za ameriški tednik Time eksplozije jedrske bombe v Hirošimi spominjal Jasudžiro Tanaka.
Skrivnostne kraste, izguba sluha, drobci stekla, ki rastejo iz kože …
Ob eksploziji se je nanj podrla hiša in šele stric ga je nezavestnega potegnil izpod ruševin. Njegov obraz je bil deformiran, zato je stric najprej mislil, da je mrtev.
"Na srečo sem preživel. Toda od tistega dne so se mi po vsem telesu začele delati skrivnostne kraste. Izgubil sem sluh na levem ušesu, verjetno zaradi zračnega udara. Več kot desetletje po bombardiranju je moja mama začela opažati drobce stekla, ki so ji rasli iz kože – verjetno ostanke z dneva bombardiranja."
"Zakaj so mi to storili?"
Jasudžirova mlajša sestra še zdaj trpi zaradi kroničnih mišičnih krčev, poleg tega ima težave z ledvicami, zaradi katerih je trikrat na teden na dializi. "Kaj sem storila Američanom? Zakaj so mi to storili?" se sprašuje še desetletja po eksplozijah.
Atomska bomba, ki je padla 6. avgusta 1945 ob 8.15 dopoldne, je po ocenah takoj ubila okoli 80 tisoč ljudi. Zaradi posledic je na deset tisoče ljudi umrlo v poznejših dnevih, mesecih in letih. Atomska bomba je v Hirošimi, ki je štela od 340 do 350 tisoč prebivalcev, popolnoma uničila 70 odstotkov stavb v mestu, še sedem odstotkov pa zelo poškodovala. Na fotografiji: malček se joka na ruševinah v Hirošimi.
"V svojih dolgih letih sem videl veliko bolečine, a iskreno povedano, živel sem dobro življenje. Kot priča te grozote iz prve roke si želim živeti polno življenje, upajmo, v svetu, kjer so ljudje prijazni drug do drugega in do sebe," še pravi Jasudžiro.
Črna pika na nebu, iz katere nastane zaslepljujoča svetloba
Podobna je zgodba Fudžia Torikošija, ki je bil 6. avgusta 1945, ko je v Hirošimi eksplodirala atomska bomba, star 14 let. V času eksplozije je bil od njenega žarišča oddaljen dva kilometra. Medtem ko je z mamo zajtrkoval, je zaslišal ropotanje letalskih motorjev. Takoj je vedel, da je to B-29.
"Stopil sem na polje pred hišo, a nisem videl nobenega letala. Zmeden sem pogledal proti severovzhodu. Na nebu sem zagledal črno piko. Nenadoma je 'počila' v kroglo zaslepljujoče svetlobe, ki je napolnila mojo okolico. Sunek vročega vetra me je udaril v obraz; takoj sem zaprl oči in pokleknil na tla. Ko sem se poskušal postaviti na noge, me je še en sunek vetra dvignil in sem udaril v nekaj trdega. Ne spomnim se, kaj se je zgodilo potem."
Voda, ki še poslabša opekline
Ko je končno prišel k zavesti, je začutil močan pekoč občutek na obrazu in rokah, zaradi česar se je skušal potopiti v kamnito posodo za vodo, ki je bila namenjena za gašenje požarov. Voda pa je njegovo stanje še poslabšala. Ko ga je dvignila v naročje, je kričal: "Peče, mama! Peče!"
Opekline so bile najpogostejša poškodba med preživelimi. Na fotografiji iz leta 1955 vidimo dve preživeli iz Hirošime, Suzue Ošima (levo) in Misako Kanabe. Ti sta prišli skupaj še s 23 dekleti iz Hirošime v ZDA, kjer so v New Yorku s plastično kirurgijo skušali odstraniti oziroma pozdraviti njihove brazgotine.
Naslednjih nekaj dni je nenehno izgubljal zavest. Obraz mu je tako otekel, da ni mogel odpreti oči. Na kratko so ga zdravili v zaklonišču in pozneje v bolnišnici v Hacukaiči, od koder so ga domov pripeljali zavitega v povoje po vsem telesu. Po prihodu iz bolnišnice je bil nezavesten in je imel visoko vročino.
Brazgotina kot spomin na atomsko bombo
Ko se je končno zbudil, je ob njem sedela mama in igrala uspavanko na harmoniki. "Rekli so mi, da bom živel približno do svojega 20. leta. Pa vendar sem tukaj več kot sedem desetletij pozneje, star 86 let. Vse, kar želim storiti, je, da pozabim, toda izrazita brazgotina na mojem vratu me vsakodnevno opominja na atomsko bombo," je še povedal Fudžio.
Šigeko Macumoto iz Nagasakija se je leta 2017 za Time spominjala, da se je 9. avgusta 1945 ob 11.02 nebo obarvalo belo. Igrala se je z brati in sestrami v bližini zaklonišča pred letalskimi napadi, ko jih je udarni val vrgel v zaklonišče.
Kupi opečenih trupel v Nagasakiju
"Nismo imeli pojma, kaj se je zgodilo. Medtem ko smo tam sedeli, pretreseni in zmedeni, so se v bombno zaklonišče množično spotikali hudo poškodovani opečenci. Koža se jim je luščila s teles in obrazov ter je v trakovih ležala na tleh. Njihovi lasje so bili ožgani. Številne žrtve so se zgrudile takoj, ko so dosegle vhod v bombno zaklonišče, in tvorile ogromen kup zvitih teles. Bilo je vroče in nevzdržno je smrdelo."
Pričevanja preživelih iz Hirošime:
Z brati in sestrami je bila Šigeko v zaklonišču tri dni, dokler jih ni našel dedek in jih odpeljal domov. "Nikoli ne bom pozabila peklenske pokrajine, ki nas je čakala. Napol zgorela trupla so ležala na tleh, oči so se jim lesketale iz jamic. Ob cesti je ležala mrtva živina, trebuhi živali so bili groteskno veliki in otečeni. Na tisoče trupel se je zibalo gor in dol po reki, napihnjenih in vijoličnih od vpijanja vode," se spominja Šigeko.
Razdvojeni Inosuke in opekli ljudje
Tudi Inosuke Hajasaki je bil v Nagasakiju, ko je eksplodirala atomska bomba. Oddaljen je bil od žarišča eksplozije okoli 1,1 kilometra. "Poškodovani so ležali na železniških tirih, ožgani in črni. Ko sem šel mimo, so stokali v agoniji in prosili za vodo," se je spominjal.
Slišal je moškega, ki je mimoidočim govoril, da bodo žrtve opeklin umrle, če jim bodo dajali vodo. Inosuke je bil zato razdvojen. "Vedel sem, da imajo ti ljudje še ure, če ne minute, življenja. Te žrtve opeklin – niso bile več s tega sveta. Odločil sem se poiskati vodo."
"Pet minut pozneje je bil mrtev"
S kosom blaga, ki ga je pomočil v vodo z riževih polj, je pomagal okoli 40 poškodovancem. "Hodil sem sem in tja, od riževega polja do železniških tirov. Vneto so pili kalno vodo. Med njimi je bil tudi moj dragi prijatelj Jamada. Položil sem roko na njegove prsi. Koža mu je zdrsnila z glave in razkrila meso. Voda, je zamrmral. Z vlažnim kosom blaga sem mu pokril usta. Pet minut pozneje je bil mrtev. Pravzaprav je bila večina ljudi, za katere sem skrbel, mrtva. Ne morem se znebiti misli, da sem jaz ubil te žrtve opeklin. Kaj če jim ne bi dal vode? Bi mnogi od njih preživeli? O tem razmišljam vsak dan."
Pričevanje preživelih iz Nagasakija:
Po eksplozijah je bilo v Hirošimi in Nagasakiju veliko sirot, ki so jim pomrli starši. Emiko Okada je za Time povedala, da je Hirošima znana kot mesto jakuz (jakuze so japonski gangsterji, op. p.).
Zakaj je Hirošima postalo mesto jakuz
"Zakaj mislite, da je tako? Na tisoče otrok je 6. avgusta 1945 osirotelo. Brez staršev so se ti majhni otroci morali znajti sami. Kradli so, da bi preživeli. Sprejeli so jih napačni odrasli. Kasneje so jih ti odrasli kupovali in prodajali. Sirote, ki so odraščale v Hirošimi, gojijo posebno sovraštvo do odraslih," je povedala Emiko, ki je po bombnem napadu močno bruhala, izpadali so ji lasje, krvavele so ji dlesni, je bila še dolgo preslabotna, da bi hodila v šolo.
Japonci so tistim, ki so preživeli eksplozije v Hirošimu in Nagasakiju, nadeli vzdevek hibakuša. Skoraj petina hibakuš se je soočila z diskriminacijo, predvsem pri iskanju zakonskega partnerja, pa tudi pri iskanju zaposlitve, je pokazala anketa japonskega časopisa Asahi, ki jo je ta leta 2005 izvedel med takratnimi 13 tisoč preživelimi.
Preživeli iz Hirošime in njegove težave pri iskanju dekleta
Kunihiko Sakuma, ki je pri devetih mesecih preživel atomsko bombo, ta je zravnala njegovo domače mesto Hirošimo, je med odraščanjem nenehno slišal govorice, da so preživeli prenašalci bolezni in da bi bili njihovi bodoči potomci lahko okuženi s sevanjem eksplozije avgusta 1945, je lani povedal za Reuters.
Preživeli iz Hirošime:
Sakuma je zapustil Hirošimo, da bi si v Tokiu poiskal novo življenje. Začel je hoditi z nekim dekletom, a je ugotovil, da mati ne odobrava hčerkinega razmerja z njim, in sicer zaradi strahu, da bi imeli njeni morebitni vnuki genetske deformacije.
Preživele so smešili kot pošasti
Preživeli, izpostavljeni visokim ravnem sevanja, so pogosteje zbolevali za rakom in nekaterimi drugimi boleznimi, vendar ni bilo statistično pomembnih dokazov o večjih prirojenih napakah pri otrocih preživelih, ugotavlja Fundacija za raziskave učinkov sevanja, japonsko-ameriška raziskovalna organizacija.
Teruko Jahata ima še vedno brazgotino na čelu, odkar jo je kot osemletnico podrla bomba, ki je zadela Hirošimo. Njena brazgotina je majhna, so pa mnogi preživeli otroci utrpeli hude poškodbe obraza, vključno z opeklinami, pohabljenostjo in manjkajočimi ušesi. Drugi otroci so jih na igrišču zasmehovali in jih klicali pošasti, je dejala Teruko za Reuters.
Posebne identifikacijske knjižice
Mnogi preživeli, na primer tisti v določenih območjih eksplozij, so imeli pravico zaprositi za posebne identifikacijske knjižice, ki so jim zagotavljale ugodnosti, vključno z brezplačnim zdravstvenim varstvom.
Nekateri starši se niso odločili, da bi zaprosili za svoje otroke, saj so se bali, da bi dokumenti postali fizični simbol njihove drugačnosti. Spet drugi niso bili upravičeni do ugodnosti in mnogi od teh starajočih se preživelih menijo, da je to drugačna oblika diskriminacije.
