Superbogataši postajajo grožnja za kapitalizem in demokracijo

Zabava globoko pod morjem, popolnoma zasebna, brez motenj preostalega sveta, na luksuznem hibridu med jahto in podmornico. Te dekadentno-futuristične sanje bodo verjetno kmalu postale resničnost, piše avstrijski Profil.

Superbogataši se najbolje počutijo v družbi drugih superbogatašev Za zdaj so načrti za to ladjo-podmornico še na risalnih deskah dveh avstrijskih oblikovalcev jaht, Christopherja Gloninga in Christiana Gumpolda, a morebitnih kupcev, ki imajo dovolj pod palcem za to superigračko, ne manjka. Kot pravi Gumpold, 115 metrov dolga ladja-podmornica udejanja želje superbogatašev: zasebna sfera, ki je okolica ne moti, varnost in ekstravaganca.

Da se najbolj bogati med najbolj bogatimi najbolje počutijo med sebi enakimi, je tudi teza knjige kanadske avtorice Chrystie Freeland Plutkrati: Vzpon nove elite superbogatih in padec vseh drugih (izvirnik: Plutocrats: The Rise of the New Global Super-Rich and the Fall of Everyone Else).

Superbogataši – moški, ki so spretni v računanju Po njeni analizi elite superbogatašev ne sestavljajo bogataši, ki so svoje bogastvo podedovali, ampak so to t. i. samoustvarjeni (self-made) milijarderji. Pri tem gre skoraj izključno za moške, moške, ki znajo računati. Številni od njih so študirali matematiko in tehnične vede na elitnih šolah. To velja tako za ameriške superbogataše kot za ruske oligarhe.

Če se je pred desetletji bogataška elita družila na elitnih plesih in skupnih lovih na živali, se zdaj srečujejo na svetovnih konferencah, ki se ubadajo s svetovnimi vprašanji. Najbolj znan tak dogodek je svetovni gospodarski forum v Davosu. Tisti častihlepni plutokrat, kot imenuje superbogataše v izvirniku Freelandova, ki dobi povabilo na ta forum, je s tem dobil znak, da je dobrodošel na mednarodni sceni.

Superbogati so vse bogatejši, srednji sloj je izginil Kot pravi Freelandova, velja v turbokapitalizmu pravilo, da "zmagovalec dobi vse". Novoustvarjeno bogastvo namreč odhaja le navzgor po družbeni piramidi, ne pa tudi navzdol. V ZDA kljub naraščanju blaginje plače delavcev nazadujejo že tretje desetletje. Srednjega sloja pravzaprav ni več.

Ena od tez Freelandove je, da preveč denarja v rokah maloštevilnih ogroža demokracijo. Prvič zato, ker sta oblast in premoženje sama po sebi povezana, drugič pa zato, ker ima kapitalistična demokracija, v kateri široki sloji prebivalstva nimajo ničesar v žepih, težavo z upravičevanjem svojega obstoja.

Avstrijskih zgornjih deset odstotkov ima skoraj 69 odstotkov vsega premoženja S procesom, da bogatejši postajajo vse bogatejši, revni pa revnejši, se srečuje tudi naša severna soseda. Študija Premoženje v Avstriji, ki jo je izdelala Univerza v Linzu, je pokazala, da ima najrevnejših 50 odstotkov gospodinjstev le 2,2 odstotka vsega avstrijskega neto premoženja, to znaša 1,25 bilijona evrov.

Na drugi strani pa ima deset odstotkov najbogatejših v svojih rokah kar 69 odstotkov avstrijskega neto premoženja. Še več, čim višje gremo po piramidi, tem več je bogastva. Najbogatejši odstotek ima tako v svoji lasti več kot tretjino avstrijskega zasebnega premoženja, natančneje 37 odstotkov.

Družina Porsche & Piëch odtehta skoraj dva milijona avstrijskih gospodinjstev Superbogata družina Porsche & Piëch, ki jo v resnici sestavlja več družin, ima pod palcem 41,5 milijarde evrov. Vse premoženje najrevnejših 54 odstotkov avstrijskih gospodinjstev (1.986.120 gospodinjstev) pa ima 40,7 milijarde evrov. Torej ima najbolj bogata avstrijska družina Porsche & Piëch pod palcem več kot pa skoraj dva milijona avstrijskih gospodinjstev.

Slovenski sociolog Frane Adam pa je zadržan do teze Freelandove, da superbogataši ogrožajo kapitalizem in demokracijo. Superbogati so vedno obstajali, vse od 18., 19. stoletja, poudarja.

Le superbogataši, ki jim je uspelo na sumljive načine, ogrožajo legitimnost kapitalizma Pravo vprašanje po njegovem je, kako je tem superbogatašem uspelo – ali s svojo ustvarjalnostjo kot na primer pokojnemu Stevu Jobsu ali pa na dvomljive, kriminalne načine, s finančnimi špekulacijami in povezavami s politično oblastjo. Le zadnji superbogataši, ki so obogateli na sumljive načine, ogrožajo legitimnost kapitalizma.

Po Adamovem mnenju tudi ni mogoče reči, da ves srednji sloj propada ali izginja. V Sloveniji je večina srednjega razreda oziroma sloja vezana na javni sektor, zadnja leta pa kakšnih dramatičnih sprememb v tem sektorju ni bilo, zaposleni v javnem sektorju prejemajo zdaj razmeroma iste plače kot prej, ugotavlja Adam.

Po uradnih podatkih je Slovenija še vedno precej egalitarna Glede Slovenije Adam pravi, da je Slovenija po uradnih podatkih, ki temeljijo na Ginijevem koeficientu oziroma na podatkih o razlikah med plačami, precej egalitarna oziroma homogena družba. Vprašanje pa je, ali so ti podatki pravilno izračunani.

Na drugi strani v javnosti velja, da je Slovenija zelo razslojena, da so razlike v premoženju in plačah velike, celo neznosne. Toda če pogledamo lestvico 100 najbogatejših Slovencev, lahko ugotovimo, da najbogatejši Slovenec zaostaja za najbolj bogatim Srbom ali Čehom. Res pa je, da so se v zadnjih letih zgodile dramatične spremembe, saj je veliko ljudi izgubilo delo oziroma dela za nizko plačo, na drugi strani pa so posamezne skupine ljudi obogatele na nenavadne načine, še pravi Adam.