Skrivnost temne strani globalizacije

Zagovorniki globalizacije pogoste rečejo: čeprav je globalizacija težava za delavce v bogatih državah, je dobra za revne države. Med letoma 1988 in 2008 se je po podatkih Svetovne banke svetovna neenakost – merjena v razdelitvi dohodka med bogatimi in revnimi državami – zmanjšala, piše britanski tednik The Economist.

Naraščanje neenakosti znotraj razvijajočih se držav Toda znotraj posameznih držav zgodba ni tako rožnata: globalizacija je povzročila večanje neenakosti v številnih revnih predelih sveta. To nam kaže Ginijev indeks, ki meri neenakosti (če je indeks ena, gre celoten dohodek države eni osebi, če je nič, so sadovi dela enako razdeljeni). Podsaharska Afrika je med letoma 1993 in 2008 doživela dvig indeksa za devet odstotkov. Na Kitajskem je v zadnjih 20 letih poskočil za 34 odstotkov. Le v redkih državah je padel.

Se je slavni David Ricardo motil? Ekonomisti so zmedeni: podatki nasprotujejo predvidevanjem slovitega britanskega ekonomista iz 19. stoletja Davida Ricarda. Dežele, je dejal Ricardo, izvažajo tisto, kar lahko najbolj učinkovito proizvedejo. Poglejmo primerjavo med ZDA in Bangladešem. V ZDA je razmerje med visoko in nizko usposobljenimi delavci v korist prvih, v Bangladešu je obratno. ZDA se tako osredotočijo na izdelavo izdelkov, ki potrebujejo visoko usposobljene delavce, na primer finance in programska oprema. Bangladeš se je usmeril na poceni izdelke, kot so oblačila.

Kaj pravi teorija primerjalne prednosti? Teorija primerjalne prednosti pravi, da ko začne revna država trgovati na svetovnem trgu, začne hkrati naraščati potreba po nizko usposobljenih delavcih, kar zniža neenakost v tej revni državi. Teorija lepo opiše učinke prvega vala globalizacije.

V 18. stoletju je bil v Evropi velik prepad med visoko in nizko usposobljenimi delavci. Toda ko je vzcvetelo evro-ameriško trgovanje, je evropska neenakost temu ustrezno padla. V Franciji je bil leta 1700 povprečni realni dohodek zgornjih desetih odstotkov 31-krat večji od dohodkov spodnjih 40 odstotkov. Leta 1900 (po vrsti revolucij in vojn) je bil dohodek zgornje desetine le "še" 11-krat večji.

Teorija "ujemanja" Toda zdajšnje naraščanje neenakosti v razvijajočih se državah je Ricardove zagovornike spravilo v zadrego in namiguje na to, da teorija potrebuje dopolnitve. Nobelov nagrajenec za ekonomijo, Eric Maskin s Harvarda, je izdelal novo teorijo: teorijo o "ujemanju" med delavci.

Ta pravi, da so nizko usposobljeni delavci lahko zelo učinkoviti, ko delajo skupaj z visoko usposobljenimi. Torej, če dodamo menedžerja k skupini delavcev, to bolj poveča učinkovitost, kot če tej skupini dodamo navadnega delavca.

Štiri skupine delavcev Maskin delavce deli v štiri skupine: usposobljeni delavci v bogatih državah (A), nizko usposobljeni delavci v bogatih državah (B); visoko usposobljeni delavci v revnih državah (C) in nizko usposobljeni delavci v revnih državah (D). Nizko usposobljeni delavci v bogatih državah so po Maskinovi teoriji najverjetneje bolj produktivni od visoko usposobljenih delavcev v revnih državah.

Pred zdajšnjim valom globalizacije so visoko in nizko usposobljeni delavci v razvijajočih se državah delali skupaj. V zadnjem valu globalizacije pa se je to postavilo na glavo. Visoko usposobljeni delavci iz revnih državah lahko delajo skupaj z nizko usposobljenimi delavci iz bogatih držav in tako pustijo svoje revne rojake na cedilu.

Izvozniki in tujci plačujejo več Poleg tega študije kažejo, na primer za Mehiko, da imajo izvozno usmerjena podjetja 60 odstotkov višje plače kot podjetja, ki ne izvažajo v tujino. Tuji lastniki tovarn v Indoneziji pa plačujejo visoko usposobljene delavce, t. i. bele ovratnike, 70 odstotkov več kot domači lastniki tovarn.

Globalizacija torej ne povečuje plač za vse: manj usposobljeni se ne morejo "ujeti" z usposobljenimi delavci v bogatih državah. Še huje, izgubili so stik z bolj usposobljenimi delavci v lastni državi. Posledica tega je naraščanje dohodkovne neenakosti.