Rekviem za olimpijske igre, kot smo jih poznali?

Ali bomo v nedeljo na stadionu Fišt v Sočiju na sklepni slovesnosti ZOI slišali znameniti stavek: "To so bile najboljše igre do zdaj", je težko napovedati. To bodo prve igre, ki jih bo končal trenutni predsednik MOK Thomas Bach, že njegov predhodnik Jacques Rogge pa se je v nasprotju z legendarnim Juanom Antoniom Samaranchem izogibal takšnim občutljivim, politično in sicer spornim oznakam.

Igre v Sočiju kot osebni in politično-državni projekt Čeprav uradne številke, koliko so stale igre v Sočiju, ne bomo nikoli izvedeli, je dejstvo, da so bile najdražje do zdaj in nekajkrat dražje od prej najdražjih zimskih olimpijskih iger. Z očitki o nepotrebnem megalomanstvu in razsipništvu so igre pospremili v ruski opoziciji ter v Putinu in Rusiji nenaklonjeni mednarodni javnosti. Pravijo, da je šlo za osebni in politično-državni projekt Vladimirja Putina, s katerim bi dokazal, da je Rusija spet svetovna velesila. Da o tem, kaj si o igrah v Sočiju mislijo žrtve tega velikopoteznega projekta, kot so razseljeni prebivalci Sočija, opeharjeni delavci in še kdo, kar nazorno prikaže dokumentarni film Simone Bauman o igrah Sočiju, ne govorimo.

Pohvale na račun ruskih organizatorjev po začetnih nerodnostih, izjemni športni objekti, tekmovalna kulisa in olimpijski duh, ki preveva prizorišča okrog Sočija (a žal s premalo obiskovalci in navijači na tribunah, najbrž zaradi visokih cen vstopnic in dragih turističnih aranžmajev), bodo verjetno spremenili podobo o Sočiju 2014, ki so jo ob negativni publiciteti, predvsem v zahodnih medijih, imeli mnogi pred igrami.

Igre v Sočiju kot olimpijski nadstandard Po koncu olimpijskih vtisov in doživetij pa bodo ostala aktualna neizprosna vprašanja. Kaj zdaj in kako naprej? Za Rusijo kako živeti s temi olimpijskimi objekti, za MOK in bodoče organizatorje pa kakšne naj bodo igre po Sočiju, kdo jih je še pripravljen organizirati in po kakšnih standardih. Tako dragih, kot so bile v Rusiji, namreč prav gotovo nihče na svetu niti ne zmore niti ni več pripravljen organizirati.

Za MOK in bodoče organizatorje iger, vključno s Pjongčangom (ZOI 2018) in Riom de Janeirom (OI 2016), bi moralo biti pomenljivo spoznanje, če ne že znak za alarm, da si olimpijskih iger ljudje ne želijo več v olimpijskem Münchnu (leta 2022) oziroma bližnjem Garmisch-Partenkirchnu, ki naj bi bilo eno od prizorišč. Svoj odpor do organizacije, čeprav območje že zdaj razpolaga praktično z vso potrebno infrastrukturo, so tam potrdili na referendumu. Podobna zgodba za ZOI 2022, z nesoglasjem mestnega sveta kandidaturi in dodatnim vlaganjem, se je zgodila v prav tako olimpijskem Stockholmu. Tisti, ki so to enkrat okusili, že vedo, da 15-dnevni olimpijski blišč lahko prinaša tudi prehude finančne in druge posledice, ali pa ljudje zanj preprosto niso več pripravljeni štiri leta in več živeti v nekakšnem izrednem stanju.

Ali bodo v MOK takšna znamenja iz razvitih olimpijskih okolij vzeli resno, bo pokazal čas, da je po svetu in doma vedno več ljudi, ki si ne želijo iger, ki sta jih ugrabila politika in kapital, kot pravi publicist Branko Soban, pa ob Sočiju kaže tudi primer Brazilije. Ta bo letos gostila svetovno prvenstvo v nogometu, čez dve leti pa poletne olimpijske igre. Čeprav so Brazilci fanatični oboževalci nogometa, bi raje kot pregrešno drage stadione imeli bolj prijazne socialne in delovne razmere.

Smeri olimpijske prihodnosti Kakšna naj bo torej smer olimpijske prihodnosti? Da osrednjo vlogo spet dobi šport, v manj razkošnih, če je mogoče, že zgrajenih objektih, v trajnostni razvoj usmerjenih okoljih, ki bodo živela tudi po igrah in bodo dvignila standard domačih prebivalcev. Ta prosvetljeni cilj, s katerim bi zaprli usta kritikom "megalomanskih" iger v Sočiju, lahko ne nazadnje doseže tudi Rusija, če se bo resno lotila projekta razvoja turističnega in športnega Sočija po igrah, o čemer zdaj na veliko s svojo ekipo in mestnimi oblastmi razpravlja tudi Vladimir Putin. Upajmo, da ne le zaradi všečnosti. Ob tem bi popravila tudi marsikatero krivico oškodovanim prebivalcem zaradi gradnje olimpijskih prizorišč.

Da igre niso ujetnik kapitala in da imajo še tudi etično poslanstvo, pa bi morda MOK v prihodnosti lahko dokazal tudi s tem, da bi sam kandidiral in zbral sredstva za organizacijo zimskih olimpijskih iger v vojni porušenem in izčrpanem olimpijskem Sarajevu.