Razstave eksotičnih divjakov

"Iz Pariza, prek Rige do Berna, Varšave, Bukarešte. S cirkusi smo potovali po vsej Evropi. Že zelo zgodaj sem začel sovražiti svoje nastope, razstave in dejstvo, da smo del spektakla," se je za DW spomnil Theodor Wonja Michael. Danes 88-letni gospod je bil najmlajši sin Kamerunca in Nemke. Dolgo časa ni želel govoriti o tej izkušnji, zdaj pa je napisal knjigo z naslovom Biti temnopolti Nemec, ki govori o zgodovini njegove družine in spektaklih, na katerih so sodelovali.

Družina je očeta Theodora Wonje Michaela iz Kameruna v Evropo poslala konec 19. stoletja. Kamerun je bil tedaj nemška kolonija. Kmalu je doumel, da v Berlinu ne bo mogel poslovati normalno, še več, da niti ne bo dobil dela. Edino možnost zaslužka je videl v tedaj zelo popularnih eksotičnih razstavah, neki vrsti cirkusa, ki so potovale po vsej Evropi.

Delo v cirkusu je bilo naporno. Nastopali so nekajkrat na dan, kar je pomenilo, da so ljudje tako rekoč od jutra do mraka zrli v njih. "Nekateri so imeli pogodbe. Toda nihče med njimi ni vedel, kaj se o njih piše in kaj ljudje pričakujejo," je razložila zgodovinarka Anne Dreesbach. Večina je imela hudo domotožje, nekateri so umrli zaradi bolezni, saj niso bili cepljeni. Denimo leta 1880 je po nastopu v Hamburgu umrla celotna družina Inuitov zaradi vodenih koz.

Živalski vrtovi z ljudmi V Nemčiji je bilo do 30. let 20. stoletja več kot 400 razstav ljudstev. Največjo je leta 1847 v Hamburgu organiziral Carl Hagenbeck, eden največjih trgovcev z živalmi v tedanji Evropi. "Njegova ideja je bila, da bi naredil živalske vrtove z ljudmi. Takrat ni bilo televizije, niti barvnih fotografij in so bili ljudje navdušeni nad tem, da so imeli sploh možnost videti, kakšni so ljudje drugod po svetu," je dodala Anne Dreesbach, avtorica knjige o eksotičnih razstavah.

Take razstave so sicer obstajale že mnogo prej, vse od časov, ko so se prvi evropski pomorščaki vračali iz daljnih kolonij in s seboj pripeljali domorodce. Toda šele Carl Hagebeck je razstave spremenil v dobičkonosne spektakle. V njegovih predstavah so Laponci nastopali skupaj s severnimi jeleni, Egipčani so jahali kamele, prebivalci Ognjene zemlje pa so ždeli v svojih majhnih kolibah, nosove pa so jim krasili okraski iz kosti. "Carl Hagenbeck je gledalcem pričaral iluzijo potovanja," meni zgodovinarka Hilke Thode-Arora iz etnološkega muzeja v Münchnu.

Skoraj nagi kot pravi Afričani "Na razstavah smo morali biti taki, kot so si Evropejci predstavljali, da so Afričani: nagi, zakriti z nekaj listi, kot divjaki. Spominjam se, da so me ure in ure neznani ljudje tipali, se dotikali mojih las, me vonjali, da bi se prepričali, ali sem pravi človek. Z mano so se pogovarjali v neki čudni poenostavljeni nemščini ali pa le z rokami," se spominja Theodor Wonja Michael.

V cirkus so ga sprejeli kot majhnega dečka, ko je umrla njegova mama, pruska šivilja. Takrat je država njega, brata in sestro odvzela očetu, češ da Kamerunec ne ve, kako naj skrbi za otroke. "Ločili so nas, vsak od nas je šel k drugemu lastniku cirkusa. Obravnavali so nas kot delovno silo, ne kot otroke. Naše delo je bilo, da smo skoraj nagi stali pred občinstvom. Zame je bilo to pravo mučenje," je razložil gospod Theodor. Njegov oče je umrl star 55 let. Theodor se ga skorajda ne spominja.

Število eksotičnih razstav se je zmanjšalo pred prvo svetovno vojno. Nekaterim pa se je uspelo obdržati. Med njimi Carlu Hagenbecku – njegova zadnja "razstava eksotičnih ljudi" je bila leta 1931.