"Ob posredovanju v Siriji bi se lahko vnela Libanon in Irak"

Politologa in sociologa ter poznavalca mednarodnih odnosov, še zlasti v muslimanskem svetu, smo povprašali o tem, ali je po dveh letih in pol morije upora proti režimu sirskega predsednika Bašarja Al Asada zaradi domnevnega kemičnega napada sirskih vladnih sil v predmestju Damaska vojaško posredovanje kaj bliže in kakšne posledice bi morebitno posredovanje imelo za vedno eksplozivni Bližnji vzhod.

Kakšna je možnost, da se po (domnevnem) kemičnem napadu vladnih sil zgodi vojaško posredovanje v Siriji? Verjetno se je po zadnjem napadu, v katerem naj bi sirski režim uporabil kemično orožje, res povečala možnost, da bi zahodne države bolj neposredno vojaško posredovale v Siriji. O tem pričajo bolj agresivne izjave francoskih, britanskih in ameriških visokih uradnikov. Ob vsem skupaj je treba ohraniti mirno glavo in ugotoviti nekaj stvari. Zahodne države so že do zdaj precej izdatno pomagale sirskim upornikom (obveščevalni podatki, komunikacijska oprema, hrana, urjenje in sodelovanje pri oskrbi z orožjem, ki sta jih izdatno izvajala Savdska Arabija in Katar). Pred kratkim so tudi ZDA napovedale, da bodo začele neposredno oboroževati upornike, čeprav verjetno z lažjim orožjem, pa tudi EU je glede oboroževanja pustila proste roke državam članicam. Skratka, zahodne države očitno podpirajo upornike, zato njihove trditve, da je režim uporabil kemično orožje, niso najbolj kredibilne (spomnimo se na primer izjav Carle Del Ponte, ki je uporabo kemičnega orožja pripisala upornikom). Počakati je treba na rezultate neodvisne preiskave. Ni mogoče izključiti možnosti, da so zahodne države ugotovile, da je režim postal vojaško trajneje močnejši (v zadnjem času je nedvomno prevzel pobudo) in da zato obstaja možnost, da porazi upornike. Na ta način bi se okrepil "tabor odpora" na Bližnjem vzhodu (Iran, sirski režim, Hezbolah in Hamas), ki nasprotuje zahodno-izraelski hegemoniji, poleg tega pa bi Rusija lahko dobila dvoboj v nekakšni novi hladni vojni na Bližnjem vzhodu, zato želijo zahodne države morda bolj odločno vojaško nastopiti proti sirskemu režimu. Bi ZDA in zaveznice lahko, podobno kot v Iraku pred desetimi leti, posredovale mimo VS ZN? Vojaško posredovanje zahodnih držav bi nedvomno pomenilo kršitev mednarodnega prava, saj to dopušča uporabo oborožene sile zgolj v treh primerih: ob samoobrambi, kot protikolonialni boj in če jo po členu 42 (VII. poglavje) Ustanovne listine OZN odobri Varnostni svet OZN. Ker noben pogoj ni izpolnjen, bi šlo za kršitev mednarodnega prava. Vendar pa sta že primera Natovega posredovanja proti ZRJ (1999) in ameriško vodenega napada na Irak (2003) pokazala, da najmočnejše države ne oklevajo pri uporabi sile v korist svojih interesov, tudi če gre pri tem za kršitev mednarodnega prava. Tudi resolucija št. 1973, s katero je Varnostni svet OZN leta 2011 ob vzdržanju Rusije in Kitajske odobril zgolj vzpostavitev območja prepovedi letenja nad Libijo in neposredno zaščito civilistov v Bengaziju, je bila kršena, saj je Nato tako rekoč takoj začel neposredno rušiti Gadafijev režim. Rusija in Kitajska sta tedaj spoznali, da sta bili zavedeni, in to je eden od pomembnih razlogov, da zdaj tako dosledno preprečujeta nastop proti sirskemu režimu. Skratka, ob dogajanjih na Bližnjem vzhodu je zlahka mogoče aplicirati realistično teorijo mednarodnih odnosov, ki poudarja, da države zasledujejo zgolj svoje lastne nacionalne interese.

Sirski režim je že posvaril, da bi ob napadu sledilo maščevanje. Kakšne posledice bi morebitni napad imel na širšo regijo? Morebitni napad bi vsekakor izjemno zaostril razmere v sami Siriji in širši regiji. Upoštevati moramo namreč, da je vojna v Siriji tako destruktivna zato, ker je Sirija zgolj arena, v kateri poteka boj mnogo širših razsežnosti: med širšim sunitskim in šiitskim svetom, med Zahodom, njegovimi arabskimi zavezniki (predvsem Savdska Arabija, Katar in Združeni arabski emirati) in Izraelom na eni ter "taborom odpora" na drugi strani, med Zahodom in rusko-kitajsko navezo. Zahodno posredovanje bi sprožilo še mnogo bolj obsežno neposredno vpletanje Irana in Hezbolaha ter iraških šiitov, pa tudi Rusije v sirsko vojno, seveda na strani režima. Iran in Hezbolah v dogajanju v Siriji vidita življenjsko pomemben spopad, zato nenehno sporočata, da ne bosta dovolila padca režima. Hezbolah v sirskem režimu vidi strateški most do Irana, prek katerega lahko prejema sofisticirano iransko orožje, ki naj bi ga potreboval za pričakovan ponoven spopad z Izraelom (prvi julija 2006). Poleg tega meni, da bi prekinitev njegove "iranske žile" bistveno zmanjšala njegovo moč v Libanonu in tamkajšnjim sunitom omogočila, da si šiite dvanajstnike znova politično-ekonomsko podredijo (šiiti so bili v Libanonu podrejeni dolga desetletja). Hezbolah je tudi prepričan, da se v Siriji bori proti koaliciji med sunitskimi radikalnimi islamisti, Izraelom in ZDA (sebe razume kot branik Libanona pred izraelskimi ozemeljskimi težnjami – predvsem po vodnih virih reke Litani). Iran se že nekaj let čuti obkoljenega (ameriška oporišča v Zalivu, Iraku in Afganistanu), poleg tega pa Izrael in ZDA grozijo z napadom na iranske jedrske potenciale. V obstoju sirskega režima vidi možnost, da bi prek Hezbolaha lahko odgovoril na morebiten izraelski napad. Šiitsko dominirani režim v Iraku je prepričan, da bi padec režima v Siriji znova z vso silo povzročil državljansko vojno v Iraku (odprto sunitsko rušenje šiitsko dominirane oblasti). In res bi se ob odprtem zahodnem posredovanju v Siriji kaj lahko popolnoma vnela Libanon in Irak.