Nemško-francoski zmenek ob Baltskem morju

Nemško-francoski odnosi so temelj in glavno gibalo stare celine. Pred stotimi leti je imelo prav francosko-nemško sovraštvo levji delež krivde za izbruh krvave prve svetovne vojne.

Francosko-nemška sprava V 50. letih prejšnjega stoletja sta naroda začela počasen proces sprave. Francosko-nemško sodelovanje, ki se je začelo z Evropsko skupnostjo za premog in jeklo, je položilo temelje evropskemu združevanju.

Seveda odnosi med državama niso bili vedno idilični. Čeprav sta nekdanji francoski predsednik Francois Mitterrand in nekdanji nemški kancler Helmut Kohl veljala za zaveznika (slovita je njuna fotografija 22. septembra 1984, ko sta se v Verdunu ob počastitvi žrtev druge svetovne vojne prijela za roko), pa je bil Mitterrand proti združitvi Zahodne in Vzhodne Nemčije leta 1990.

Evro kot francoska "past" za Nemčijo Ko je bilo jasno, da združitve ne bo mogoče preprečiti, pa je Francija postavila pogoj, ki naj bi po njenem mnenju omejil gospodarsko moč prihodnje združene Nemčije in jo priklenil na Francijo: Nemci naj se odrečejo nemški marki in podprejo uvedbo skupne evropske valute.

Ironija zgodovine je, da se je v času evrske krize, ki je izbruhnila pred leti, pokazalo, da je evro bolj past za Francijo kot Nemčijo. Ob izbruhu evrske gospodarske krize sta bila sicer Merklova in tedanji francoski predsednik Nicolas Sarkozy istega mnenja o tem, kako premagati krizo.

Francosko-nemški vlak iztiri Toda dvojec Merkozy, kot so ga poimenovali mediji, oziroma francosko-nemški vlak, kot je to zavezništvo poimenoval naš takratni premier Borut Pahor, ni trajal dolgo. Konservativca Sarkozyja je maja 2012 na francoskih predsedniških volitvah premagal socialist Hollande, ki je bil oster nasprotnik varčevalne politike, ki jo je zahtevala Merklova.

Hollandu ni uspelo odpraviti varčevalne politike na evropski ravni, še več, zaradi slabih gospodarskih rezultatov v Franciji je moral opustiti svojo socialistično politiko, ki jo je obljubljal volivcem pred volitvami, in začeti neoliberalne gospodarske ukrepe. Hollande v težavah Če je Hollanda po izvolitvi podpiralo več kot 60 odstotkov volivcev, je zdaj njegova podpora padla že pod 20 odstotkov. Javni dolg je dosegel 93 odstotkov bruto domačega proizvoda (BDP), nezaposlenost je višja od desetih odstotkov. Francosko gospodarstvo sicer spet raste, toda okrevanje je še vedno prepočasno.

Bolj desno, protržno smer nakazuje tudi zamenjava na mestu francoskega premierja po porazu socialistov na letošnjih lokalnih volitvah. Jean-Marca Ayraulta je zamenjal Manuel Walls, vodja desnega krila socialistov.

Francozi in njihovi nacionalni šampioni Velika klofuta francoskemu ponosu je (bila) tudi namera ameriškega orjaka GE, da kupi francoski ponos – energetski in transportni velikan Alstom (to francosko podjetje je tudi dobavitelj tehnične opreme za Teš 6).

V francoskem, lahko bi rekli že tradicionalno državnointervencionističnem slogu, je združitvi Hollande rekel "ne". Francozi bi rajši, da bi se Alstom združil z nemškim Siemensom v nekakšen evropski energetski Airbus, piše nemški Die Welt.

Francozi za neuspeh krivijo Nemce, ti gledajo zviška na zahodne sosede Na drugi strani je Nemčija dobro prebrodila krizo in je gospodarska lokomotiva, ki za sabo vleče preostalo Evropo. Kljub temu številni Francozi Nemčijo vidijo kot glavnega krivca za svoje slabotno gospodarstvo, številni Nemci pa zviška gledajo na deželo galskih petelinov, ki ji v vse bolj globaliziranem svetovnem gospodarstvu ni uspel podoben uspeh kot Nemčiji.

Povabilo Merklove Hollandu na skorajda zasebni obisk, ki bo seveda namenjen političnim temam, v obeh državah zato vidijo kot poskus, da bi izboljšali nemško-francosko sodelovanje.

Tudi dan obiska otoka Rügen ni naključno izbran – 9. maj je namreč dan Evrope, dan, ko se spominjamo deklaracije tedanjega francoskega zunanjega ministra Roberta Schumana 9. maja 1950, v kateri je predstavil zamisel o organizaciji nadnacionalnega gospodarskega sodelovanja v Evropi.