Ne vem, a tako slabo, kot je na Hrvaškem, pač ne more biti …

Nikolina Braberina je predstavnica tiste generacije hrvaške mladine, ki je del otroštva preživela v vojni, mladost izgubila v njenih posledicah, zadnjih pet, šest, sedem let pa, seveda na kolektivni ravni, čaka na to, da bo njena država vstopila v Evropsko unijo. "Takrat bo vse bolje," že dolgo posluša na televiziji govoriti hrvaške politike, a zadnje čase so njihove besede manj prepričljive. Izgubljena generacija Nikolina je rojena Zagrebčanka. Vajena mestnega življenja in zagrebške družbe. Končala je gimnazijo. Službe kot številni njeni prijatelji ni našla. Za nekaj časa se je izgubila med pločniki mesta. "V Zagrebu vlada depresija, služb je malo," pravi, "mladi ostajajo doma, živijo pri starših, posedajo po kavarnah in sanjarijo."

Evropa Da, tudi o Sloveniji, o Evropski uniji. "Prijatelji hočejo v Anglijo, da bi našli delo in priložnost zase." Seveda sanje segajo tudi zunaj evropskih meja, v ZDA in v Avstralijo. No, Nikolino so zdaj sanje pripeljale v samo središče Slovenije. Tukaj je našla – kaj drugega kot – ljubezen.

Sezonsko delo "Hrvaška je prelepa dežela," za Nikolino najlepša na svetu. "Ni ga čez Jadransko morje. Dobro obstaja tudi prek oceana," pove z vznemirjenjem v očeh. A ker tam še ni bila, ne ve, da niti približno ni tako udobno za kopanje, kot je Jadran. Ve, kaj Jadran pomeni zanjo in za hrvaško mladino. Sezonsko delo. Tri mesece zagotovljenega poletnega dela. To delajo vsi, tudi univerzitetno izobraženi strežejo v dalmatinskih gostilnah. Jeseni gredo nazaj v Zagreb, v mestno depresijo.

Ljubljana Nikolina v Slovenijo že tri leta prihaja na obisk k fantu. Ljubljana je v primerjavi z Zagrebom zanjo odprto mesto. "Čuti se, da je del Evropske unije," Nikolina čuti odprtost in sliši tujce na cestah. "In niso samo turisti, kot pri nas, tukaj tujci v resnici tudi delajo," ugotavlja. Pozna Špance, Italijane, ki živijo in delajo v Ljubljani. "No, zdaj so se stvari nekoliko spremenile. Ljudje niso več tako zadovoljni." Pred dvema letoma se ji je zdelo bolje. "Slišala sem, da ljudje nimajo služb."

Hrvaški potencial "Hrvaški turizem bo treba izkoristiti. To je naš potencial," pravi Nikolina. Pol države živi samo od tega. A obstaja tudi drugi del. Slavonske ravnice in hektarji neobdelane zemlje. Prepričana je, da bi država tudi ob evropskih sredstvih morala zagnati hrvaško zaledje in mu dati perspektivo.

Slovensko-hrvaški spori "Brezveze," pravi mlada Hrvatica in z odgovorom pove, da je vsakdanje življenje nad politiko. Ve za vprašanje meje. Iz hrvaških medijev ve, da se Slovenija boji za svojo Luko Koper, ve, da se Hrvati bojijo za svoje ribe. "A Slovenci so super." Odkar je v Ljubljani, ni bila tarča nobene sovražnosti. Z njo vsi govorijo hrvaško: "Žal. Zato moja slovenščina ni najboljša."

Ostanki vojne "Nas je zelo prizadela vojna. To vam je bilo prihranjeno." Iz pripovedovanja ve, da je bila Slovenija v času skupne države ena od bolj uspešnih. Prepričana je, da bi to lahko bila tudi Hrvaška, če ne bi bilo vojne. "Zdaj se čistimo," pravi, zdaj na pragu Evropske unije počasi začenjajo pozabljati. "A nas venomer opominjajo vse te mine." Država je še vedno polna min, "da jih bi le očistili".

Meja "Ko pridem čez mejo na Obrežju, vem, zdaj sem v Evropski uniji. Da, je Slovenija, ampak kako preprosto je potovati v Italijo brez čakanja na meji." S prvim julijem, ko bo Hrvaška vstopila v Evropsko unijo, bodo lažje tudi druge stvari. Lažje bo začela delati. Sama že ve, kje bo delala. Ker gre samo za nekaj mesecev, bo urejanje birokracije počakalo. Seveda me je strah, pravi. "Nelagodje obstaja, ko vidimo, kaj se je zgodilo z Grčijo. Strah me je, da nas ne bodo prenesli okrog."

Pomisleki in strahovi, ki se točno devet let po tem, ko smo z enakimi pričakovanji v Unijo vstopili mladi Slovenci, zdijo veliko bolj razumljivi.