Naj živi marksizem

Pred dobrim mesecem so papeža Frančiška v intervjuju za La Stampo vprašali, ali je marksist. To mu je namreč očital ameriški konservativni radijski zvezdnik Rush Limbaugh, češ da so njegove razlage sodobnega kapitalističnega sveta in zavzemanje za pravice delavcev in revnih nič drugega kot marksizem. "Ideologija marksizma je napačna, toda srečal sem veliko marksistov, ki so dobri ljudje, torej zaradi oznake nisem užaljen," je diplomatsko odgovoril papež Frančišek.

"Če papežu Frančišku očitajo, da je marksist, je to očitek predstavnikov kapitala pri papeževem naprezanju za pravičnejši družbeni red. In če papež Frančišek trdi, da je marksistična ideologija napačna, je tudi to povsem razumljivo, saj marksizem temelji na dialektičnem in historičnem materializmu. Ta pa ne more biti lasten iskreno verujočemu človeku," meni Bogdan Lipovšek, direktor Grand Hotela Union. Lipovšek ima v svoji sicer majhni pisarni na steni sliko Karla Marxa. "Za približno sto evrov sem jo kupil na osnovni šoli Horjul, ko so čistili podstrešje," je razložil. Poleg fotografije Marxa je dobil še zemljevida SFRJ in Sovjetske zveze. Fotografijo je uokviril v res izboren pozlačen okvir, fotografijo podložil z zamolklo rdečo podlago in Marx je zasijal. Lipovšek zase sicer pravi, da ni marksist. "Marksistični teoriji sem pripaden predvsem glede analize kapitalistične družbe. Nikakor pa nisem marksistični vernik, prej simpatizer," se zasmeji.

Marksizem kot psovka Toda ni veliko slovenskih menedžerjev, ki bi sploh priznali, da poznajo marksizem. Marksizem pač nosi negativno oznako, predvsem kadar gre za spopad med konservativno in liberalno strujo. Z marksizmom je recimo nedavno ekonomist Martin Armstrong opisal politiko Mednarodnega monetarnega sklada, češ da želi njegova predsednica Christine Madeleine Odette Lagarde francoski socializem vsiliti celotnemu svetu. "Vzgojena je kot prava francoska komunistka, taka, ki bi se ji pridružil tudi Marx, in zato bogastvo drugih ljudi razume kot državno bogastvo," je zapisal na svojem blogu, kjer je seveda ogorčen nad tako usmeritvijo.

Pri nas, v postsocialistični družbi, je oznaka marksist marsikdaj mišljena kot psovka, ker je bilo v preteklosti Marxovo učenje pač ideološko izrabljeno. "Marksist je bila psovka nekaj časa po letu 1989. Danes niti pri nas ne more več biti psovka, ker so protislovja in razpoke kapitalizma in demokracije po dvajsetih letih povsem očitne, očitno pa je tudi, da zanje ni mogoče kriviti ne komunizma ne marksizma," meni Lev Kreft, verjetno eden najboljših poznavalcev marksistične teorije pri nas: "S tem se je odprla možnost, da marksizma ni več treba braniti pred psovanjem, treba pa ga je podvreči neizprosni sodbi kritike, ki je v času psovanja ni bilo mogoče izpeljati. Brez temeljitega pretresa ne bo zmožen opraviti svoje revolucionarne vloge."

Kreft ob tem opozarja, da marksizem ne bo nikoli le ena od ekonomsko-filozofskih teorij, ker je to revolucionarna teorija. "Njen smoter je rahljati tla za odpravo kapitalizma in razredne družbe sploh. Ta teorija raziskuje obstoječe razmere zato, da bi v njih odkrila temeljno protislovje, zaradi katerega kapitalizem ogroža sam obstoj človeštva in s tem tudi samega sebe, in da bi prepoznala tiste človeške sile in zmožnosti, ki bi zmogle to temeljno hibo uporabiti za izpeljavo prevrata."

Podlaga sodobnim revolucijam Zato ni čudno, da je marksizem ena izmed bolj uporabljanih teorij sodobnih antikapitalističnih gibanj, tudi slovenskih. "Vsako živo gibanje bo vedno imelo različne podlage in vodila. Nikoli ne bodo vsa marksistična, pa tudi če bi bila, je med Marxom in sodobnostjo nastalo toliko razhajanj in shajanj, da marksizem sam obstaja samo še pluralno – kot marksizmi. Sicer pa je Marx zatrdil, da se v revoluciji ne kaže zgledovati po preteklosti, ampak po prihodnosti," meni Kreft.

Slovenski vstajniki so vsi po vrsti rojeni po času, ko je bil v šolah še obvezni predmet Samoupravljanje s temelji marksizma. Torej so se z marksizmom srečali na ideološko neobremenjen način. Ne nazadnje je prav lani pri nas izšel novi ponatis Marxovega Kapitala. "Objava Kapitala kapitalizma sicer ne bo sesula, kakor ga tudi ne bo sesul Kapital sam, ponuja pa priložnost, da množice prepoznamo skupen interes in kapitalizmu izpulimo čekane, s katerimi vsrkava naša življenja," so ob izidu ponatisa zapisali pri založbi Sophia.

"Problem z Marxom je, da ga nihče dejansko ne bere. O njem pišejo banalnosti ali po internetu širijo citate, ki sploh niso njegovi," je v intervjuju v Objektivu dejal Sašo Furlan, politolog, ki deluje v okviru Delavsko-punkerske univerze. Verjetno so prav zato v Socialnem centru Rog prirejali bralne krožke Marx onkraj Marxa, na katerih so študirali predavanja Antonija Negrija in namen katerega "je v prvi vrsti prispevati k teoretski podlagi za soočanje s pomembnimi vprašanji današnjega aktivizma".

Živ, dokler bo kapitalizem Čeprav marksizem nikakor ni edina teorija, v kateri se oplajajo sodobna antikapitalistična gibanja, je dejstvo je, da gresta marksizem in kapitalizem z roko v roki. "Marksizem je kritika kapitalizma – najprodornejša, najstrožja, najobsežnejša kritika te vrste, kaj jih je bilo kdaj napisanih. Je tudi edina tovrstna kritika, ki je preobrazila velikanske dele našega planeta. Iz tega potemtakem sledi, da mora marksizem vztrajati na okopih, dokler bo vztrajal kapitalizem. Samega sebe lahko odpravi samo tako, da odpravi nasprotnika. Ko pa smo zadnjič preverili, je bil kapitalizem tako pri močeh kot kdajkoli," je v knjigi Zakaj je imel Marx prav zapisal Terry Eagleton.

Če torej pritrdimo tezi, da bo marksizem živ, dokler bo živ kapitalizem, se moramo vprašati, katere ideje marksizma bi lahko vpeljali v sodobno družbo, da bi, če ne drugega, razrahljali trdi kapitalizem. Lev Kreft opozarja, da nikakor ne smemo pozabiti na tri osnovne poteze marksizma, ki so tudi najbolj pozabljene: politično-ekonomski odnosi določajo, kdo ima moč v družbi, država je politični aparat vladajočega razreda, vsa dozdajšnja zgodovina je zgodovina razrednih bojev.

Skoraj utopično pa se zdi, da bi lahko zaživela Marxova ideja o družbi enakopravnih. "Prevzeti bi morali predvsem težnjo po emancipirani družbi, v kateri uživa svobodo tudi vsak posameznik, brez strahu, brez zatiranja, brez revščine, v polnem človeškem dostojanstvu," je prepričan Bogdan Lipovšek, ki dodaja: "V tem smislu je 'marksist' pesnik Simon Gregorčič z verzi: 'Za vse je svet dovolj bogat, in srečni vsi bi bili, če kruh delil bi z bratom brat, s srčnimi čutili.