Milostna smrt za otroke

Zakaj ne bi tudi mlajši od 18. leta imeli pravice odločiti, ali želijo živeti življenje, nevredno človeka, se je spraševala skupina belgijskih pediatrov, ki je pripravila predlog zakona, ta bi dovoljeval evtanazijo tudi za nepolnoletne.

Dr. Kenneth Chambarae, belgijski pediater, član skupine, ki je pripravila zakonski predlog, odgovarja: "Zakaj ne? Predlog jasno določa, da bi bila evtanazija mogoča samo za mladoletnike, ki trpijo hude bolečine zaradi neozdravljive bolezni brez možnosti izboljšanja, in to za tiste, ki so dovolj pri zavesti, da se lahko o življenju in smrti tudi sami odločajo." Senatni odbor belgijskega parlamenta je sredi tedna predlog zakona potrdil. Zdaj mora zakon potrditi še parlament. Belgija bo tako postala edina država na svetu, ki bo dovoljevala evtanazijo oziroma tako imenovano milostno smrt za otroke.

Nevzdržno duševno trpljenje Ne samo neozdravljivo fizično bolne, pred časom so v Belgiji evtanazirali 44-letno Nancy Verhelst, ki je želela postati Nathan Verhelst, torej moški. Po tem, ko je Nancy opravila vse medicinske posege za spremembo spola, od operacije prsi do penisa, in je postala Nathan, še vedno ni nehala trpeti. "Videti sem kot pošast, nočem biti pošast," je Nathan močno depresiven razlagal zdravnikom in jih prosil za usmrtitev. Zdravniški odbor je obupani prošnji odobril s pojasnilom "zaradi nevzdržnega psihičnega trpljenja". Evtanazijo je izvedel zdravnik Wim Distelmans, 60-letni razvpiti belgijski onkolog, ta je lani evtanaziral 45-letna siamska dvojčka, ki sta bila gluha in sta se bala, da bosta poleg vsega tudi oslepela.

"Zdravnik z dovoljenjem za ubijanje" V državah, kjer evtanazijo dovoljujejo, je njena edina meja volja zdravnika, ali je nekomu, ki hudo trpi, pripravljen pomagati umreti. Wim Distelmans je torej belgijski zdravnik brez zavor. Uslugo dela ljudem, ki se jim zdi nevredno živeti lastno življenje. Pred dvema letoma je na obrobju Bruslja odprl svojo kliniko in v njej ponudil tolažbo in upanje ljudem, ki želijo umreti. "Še vedno je toliko ljudi, ki bi želelo evtanazijo, a je ne dobijo," pojasnjuje. Njegovo ime v flamščini spominja na konec. Sam pravi, da so tudi otroci in dementni ljudi upravičeni do konca po svoji izbiri. Lani je po navedbah belgijskih medijev evtanazijo opravil 33-krat. Samomor s privoljenjem družbe Tom Mortier je bil dolgo značilen Belgijec. Vedel je, da je evtanazija v njegovi državi dovoljena, a si je mislil: "Tisti, ki si želi umreti, ima pravico umreti." No, potem, ko je z evtanazijo življenje končala njegova 65-letna mati, je o vprašanju začel tudi razmišljati. "Mama mi je poslala sporočilo, da želi evtanazijo, vedel sem, da je zelo depresivna, in na kraj pameti mi ni padlo, da bo zdravniški odbor odobril njeno prošnjo za pomoč. Fizično je bila popolnoma zdrava, kako je to mogoče," se zdaj sprašuje Tom in pravi, da je praksa z evtanazijo v Belgiji prestopila vse meje in da je postala institucija samomora. Leta 2003, ko so Belgijci uzakonili evtanazijo, so uzakonili tudi to, da bo ta omejena na zelo izjemne primere, da bo pod strogim nadzorom. Število primerov vsako leto narašča, Definicija tega, kdaj je dovoljena, pa se širi. Najprej je bila rezervirana za neozdravljivo fizično bolne, potem tudi za hudo duševno bolne, zdaj se širi na dementne in otroke.

"Drugi ne čutijo moje bolečine in mojega trpljenja” Neozdravljivo bolni Pegie Likens in Nancy Vermeulen, Kanadčanki v zgodnjih štiridesetih letih, podpirata belgijskega zdravnika Distelmansa. Zdaj ko Kanada razmišlja o uzakonjenju evtanazije, sta se v Torontu udeležili njegovega seminarja. Kljub mladosti in navideznem zdravju želita umreti. "Zelo trpiva," pravita ženski. Pegie se že vse življenje z medicinskimi posegi in operacijami bojuje z debelostjo. "Ne morem več," pravi, "hočem jesti meso, piti šampanjec ..." Nancy je pred časom dobila diagnozo multiple skleroze. Zaveda se zdravstvenih posegov, ki jih bo morala prestati, preden bo na koncu bolezen opravila svoje. Ženski pravita, da je dr. Distelmans edini, ki ju razume, ko mu povesta, kako trpita. "Drugi ne čutijo moje bolečine in mojega trpljenja," pravi Nancy. Na previdno vprašanje, ali lahko zaprosi za pomoč pri samomoru tudi razmeroma mlada oseba, jima doktor Distelmans odgovarja: "Lahko." Za Pegie in Nancy belgijski zdravnik z licenco za ubijanje pomeni neizmerno milost.