Maša o Avstraliji, kjer življenje teče počasneje kot v Sloveniji

"Lahko bi rekla, da sem v Avstraliji pristala naključno," pravi Maša Koren, Slovenka, ki jo je v zdomstvo pahnil gospodarski položaj. Ker službe za diplomirano kulturologinjo v Sloveniji ni bilo, se je odločila za pobeg v tujino.

Najprej je srečo želela poskusiti v Keniji, kjer je imela že dogovorjeno službo v enem izmed turističnih resortov, a preden je odpotovala, je spoznala Aleša, zdaj svojega moža, ki je sanjal o Avstraliji. "Oba sva potrebovala svež veter, ki bi nama zbistril glavo." Tako sta skupaj začela kovati načrte, da poskusita srečo na rdeči celini, z mislijo, da se, če ne bo šlo, še vedno lahko vrneta.

Leto in pol priprav ter kilogram dokumentacije Avstralija med avanturisti še vedno velja za obljubljeno deželo, kamor marsikdo odpotuje z nahrbtnikom na ramah, v upanju, da ga tam čaka sreča. A Maša in Aleš si tega nista drznila. "Sama sem imela 30, mož pa 32 let, ker nisva bila več študenta, nama do takšnih avantur ni bilo."

Druga in precej bolj zanesljiva pot je, da si pred odhodom urediš večino dokumentov, priskrbiš dovoljenje za bivanje in delovno dovoljenje. "Da sva vse to uredilo, nama je vzelo leto in pol, in ko sem zbrala dokumente in jih poslala v Avstralijo, je paket papirja na pošti tehtal en kilogram." Ker sta imela pred odhodom urejeno stalno bivališče, sta po štirih letih samodejno dobila še državljanstvo. Marsikdo, ki odpotuje "na srečo", se medtem vrne brez uspeha.

Tudi v obljubljeni deželi dve leti brez dela Življenje v Avstraliji sta sicer začela z eno službo. "Aleš je inženir in jo je lažje našel od daleč, medtem ko sem se sama odločila, da jo bom iskala od tu," pravi Maša in dodaja, da po prihodu vendarle ni šlo vse po načrtih. Brez službe, z izjemo občasnih del, je bila namreč kar dve leti.

Iskanje službe v Avstraliji vendarle ni tako zelo preprosto, kot se morda zdi od daleč, priznava Maša. "Ni lahko, moraš kar stisniti zobe in vztrajati, da najdeš svojo pot." Sama je svojo nazadnje našla v delu s starostniki in negi na domu, za kar je pozneje opravila tudi certifikat.

Ob tem Maša poudarja, da so Avstralci glede izobrazbe zelo strogi. Zelo redko namreč priznajo izobrazbo iz tujine, še največ sreče imajo tu IT-strokovnjaki in inženirji, medtem ko od večine drugih pričakujejo, da se bodo v Avstraliji dodatno izobraževali ter pridobili izpite in certifikate.

"Prijateljica iz Poljske je zdravnica, pa ji niso priznali izobrazbe. Še tu bi morala opraviti ogromno izpitov, zato se je vrnila, ker ji je bilo žal vseh let študija, po katerih ne bi opravljala svojega poklica. Glede tega je vsako leto slabše, zdaj že za delo v lokalu potrebuješ certifikat," pravi Maša.

Vsakodnevno življenje poceni, drag je nadstandard Kljub nekaterim oviram je po Mašinem pripovedovanju vsakodnevno življenje bistveno lažje. Kot pravi, so osnovni stroški življenja cenejši kot v Sloveniji – položnice za ogrevanje, elektriko in vodo so nižje, cene živil približno enake, plače pa trikrat ali celo štirikrat višje.

"Osnovno življenje je poceni, dragi so avtomobil, prevozi, telefon in drug nadstandard … Največji strošek v življenju je po mojem mnenju za Avstralca vrtec. Midva trenutno plačujeva sto dolarjev dnevno za vrtec, ker sem zaposlena, mi država polovico sicer vrne, a 50 dolarjev je še vedno veliko," pojasnjuje Maša.

Zaradi tega je večina Avstralk, ki imajo po tri, štiri otroke, doma, saj se jim finančno ne bi izšlo, če bi delale in plačevale vrtec.

Velik plus za družinsko življenje Po drugi strani je država dobrodušna tudi do brezposelnih in socialno ogroženih, socialni transferji so namreč tako visoki, da po Mašinih izkušnjah brez težav lahko živiš "na pozitivni ničli". Življenje je tako zelo brezskrbno, tudi za otroke in seveda družine.

"Otroci ne iz družinskega ne iz širšega okolja ne doživljajo nobenega stresa in res lahko uživajo svoje otroštvo. So kot mali sanjači, ki se jim ni treba za nič boriti in se ničesar bati. Vse to morda res izhaja iz avstralske kulture, ki nikoli ni okusila vojne ali večje krize. Tudi zdajšnja kriza po mojem mnenju ni nič takšnega, vsi si pač ne morejo takoj privoščiti hiše, ampak morajo nekaj časa živeti v stanovanju."

V Slovenijo le še na obiske Največji minus življenja v Avstraliji za Mašo in njeno družino je velika oddaljenost od Slovenije. Kar osem let, odkar sta postala izseljenca, sta z možem razmišljala, ali bi se ustalila ali vrnila.

Pred kratkim je vendarle padla odločitev, saj sta spoznala, da bo življenje v Avstraliji za njih bistveno lažje, prihodnost za njuno hčer pa svetlejša. "Ko sva bila za božič doma, sva spoznala, da ni možnosti, da bi se vrnila. Ne da se dobiti služb, stanovanja ne moreš kupiti, posojilo le stežka najameš … Tako sva se odločila, da bova poslušala razum, ne srce, in kupila hišo v Avstraliji," pravi Maša, ki se je odločila, da bo v Slovenijo prihajala le še na obiske.