Manjšinska vlada – izhod v sili ali način vladanja?

V tovrstnih primerih je samo sprejemanje odločitev v parlamentu seveda pogojeno s podporo posameznih poslancev ali strank iz opozicije. V osnovi gre za precej nestabilen način vladanja, njegova učinkovitost pa je odvisna predvsem od stopnje politične kulture v državi ali z drugimi besedami – če pozicija ali opozicija lastne strankarske interese postavita pred interese države, se bo takšna vladavina kaj hitro sesula. Vlada, ki želi sprejemati odločitve in vladati na dolgi rok, načeloma potrebuje večino v parlamentu, kljub temu pa bi lahko manjšinska vlada v teoriji lahko delovala tudi do konca rednega mandata.

V skandinavskih državah dolga tradicija manjšinskih vlad Kljub temu, da je trenutna manjšinska vlada v Sloveniji posledica izrednih razmer, pa se ponekod v tujini tovrstne vladavine tudi načrtno oblikujejo po končanih volitvah. Eden takšnih primerov je Švedska, kjer so bili dolga leta na oblasti socialdemokrati, ki so pogosto vladali z manjšinsko vlado in nekakšnim neformalnih zavezništvom z eno izmed opozicijskih strank. Na zadnjih parlamentarnih volitvah je zmagala konservativna Zmerna stranka Fredrika Reinfeldta, ta pa je prav tako vzpostavila manjšinsko koalicijo. Reinfeldt za podporo pri ključnih projektih tako potrebuje podporo opozicijskih Zelenih in Socialnih demokratov. Vlada je v zameno za to neformalno podporo obljubila, da se bo zavzemala za široko sprejete rešitve, stabilnost in iskanje soglasja.

Manjšinske vlade so zelo pogoste tudi na Norveškem. Trenutno je že drugi mandat zapored sicer na oblasti večinska leva koalicija pod vodstvom premierja Jensa Stoltenberga, pred tem pa je desnosredinska koalicija Kjella Magneja Bondevika dva mandata zapored vodila manjšinsko vlado. V zadnjih 45 letih je imela Norveška sicer samo štiri večinske vlade, kar je po mnenju mnogih političnih analitikov vodilo v (pre)pogosto politično barantanje.

Tudi na Danskem je po zadnjih volitvah leta 2011 prišlo do spremembe oblasti, oblast v državi pa je prevzela večinska levosredinska koalicija pod vodstvom prve ženske premierke v zgodovini, socialdemokratke Helle Thorning-Schmidt. Pred tem sta državo vodili dve manjšinski desnosredinski liberalno-konservativni vladi, nazadnje s premierjem Larsom Loekkejem Rasmussenom na čelu. Parlamentarno podporo je vladi nudila nacionalistična Ljudska stranka, ki je iz opozicije močno krojila vladno politiko. Rezultat – Danska je država z najostrejšo zakonodajo na področju priseljevanja v Evropi.

Še malo južneje, na Nizozemskem, so še lani imeli manjšinsko vlado. Od leta 2010 do leta 2012 je bila na oblasti vlada liberalnega premierja Marka Rutteja, ki ji je podporo nudila opozicijska Stranka svobode Geerta Wildersa. Slednja je bila pravzaprav tudi odgovorna za padec vlade aprila 2012 – ko je namreč svojo podporo vladi enkrat odrekla, je ta postala operativno nesposobna in sledile so predčasne volitve. Ruttejevi liberalci so volitve dobili, po njih pa tudi uspešno oblikovali večinsko vladno koalicijo z laburisti. Na Nizozemskem je sicer manjšinska vlada zgolj in samo izhod v sili in ne uveljavljeno načelo političnega delovanja.

Zgledi pri večinskih volilnih sistemih Izkušnje z manjšinskimi vladami ima tudi Kanada, kjer pa volilni sistem ni proporcionalen kot v prej omenjenih državah in seveda tudi v Sloveniji, temveč gre za večinski sistem, utemeljen po britanskem zgledu. V Kanadi so stranke programsko zelo različne, zato je težje oblikovanje širše koalicije, pogosto pa so prisotni različni šibkejši dogovori. Do leta 2011 je državo tako dva mandata zapored vodila manjšinska vlada Konservativne stranke premierja Stephena Harperja, ki pa je na zadnjih zveznih volitvah dobila absolutno večino.

V kanadski zgodovini je bilo na oblasti kar 11 manjšinskih vlad, vendar je le ena od njih na oblasti zdržala celoten štiriletni mandat. V tej državi namreč velja pravilo: kdor dobi volitve, ta potem tudi vlada, pa čeprav brez večine. Manjšinske vlade se v Kanadi pogosto oblikujejo tudi na lokalni ravni. Na septembrskih lokalnih volitvah v Quebecu so na primer slavili separatisti, ki v deželnem parlamentu zasedajo samo 57 od skupno 125 sedežev. Manjšinska vlada je bila do zdaj na oblasti že v devetih od desetih kanadskih provinc.

V Veliki Britaniji je tovrstna praksa redkejša, britanska javnost, mediji in politika so namreč izredno nenaklonjeni takšni politični rešitvi, saj jo dojemajo kot neučinkovito in nestabilno. Nazadnje je bila manjšinska vlada na oblasti med decembrom 1996 in majem 1997, ki jo je vodil konservativec John Major. Njegovo stranko so na volitvah leta 1997 porazili laburisti Tonyja Blaira, od takrat naprej pa v državi ni več prišlo do oblikovanja manjšinskih vlad. Leta 2010 na volitvah nobena izmed dveh največjih strank ni dobila absolutne večine, zato se je omenjalo tudi možnost oblikovanja manjšinske vlade, do katere pa na koncu ni prišlo, saj je torijcem Davida Camerona uspelo oblikovati koalicijo z liberalnimi demokrati.

Škotska: Celoten mandat s 47 sedeži od 129 Še en primer manjšinskega vladanja lahko najdemo v eni od članic Združenega kraljestva. Škotsko je namreč štiri leta vodila manjšinska vlada v rokah Škotske nacionalne stranke (SNP), ki je bila leta 2011 za uspešno delo nagrajena z večino v regionalnem parlamentu v Edinburghu in si kot prva stranka od ustanovitve škotskega parlamenta, holyrooda, zagotovila večino. Predsedniku stranke in škotskemu prvemu ministru Alexu Salmondu pridobljena večina sedaj omogoča, da uresniči svojo idejo o izpeljavi referenduma za neodvisnost od Velike Britanije.

V preteklih letih so bile manjšinske vlade, v večini primerov zaradi razpada vladnih koalicij, za krajši čas sicer na oblasti tudi v Španiji, na Poljskem, na Češkem, v Makedoniji in Latviji.