Sreda, 27. 11. 2013, 19.43
8 let, 9 mesecev
Londonski City – največja davčna oaza na svetu
Londonski City, kamor dnevno prihaja na delo okoli 350 tisoč ljudi, večinoma bankirjev, odvetnikov, davčnih in premoženjskih svetovalcev, ustvari okoli 14 odstotkov britanskega bruto domačega produkta (BDP), piše avstrijski Format. City je namreč poleg Wall Streeta največjo finančno središče na svetu.
Na lestvici davčnih oaz po svetu, ki jo sestavlja Mreža za davčno pravo, je sicer Velika Britanija šele na 21. mestu, prva je alpska Švica. Toda če prištejemo k londonskemu Cityju oziroma Veliki Britaniji davčne oaze na britanskih čezmorskih ozemljih, kot so Angvila, Bermudi, Britanski Deviški otoki, Gibraltar, Montserrat, otočji Turks in Caicos ter tiste na treh kronskih otokih Jerseyju, Guernseyju in Manu, potem bi se na prej omenjeni lestvici Velika Britanija z velikim naskokom zavihtela na prvo mesto.
Ta korporacija ni samo najmočnejši lobi britanske finančne industrije, ampak tudi – po zaslugi privilegija, podeljenega davnega leta 1067 – najvišja upravna oblast v okrožju, kjer ima glavno besedo njihov predsednik, tako imenovani Lord Mayor (sl. lord župan), ne londonski župan. Korporacija ima neizmeren političen vpliv tudi po zaslugi stalnega predstavnika v britanskem parlamentu in je skozi stoletja usmerjala vzpon mesta hkrati s širitvijo britanskega imperija.
Davčne oaze so postajale dejavne v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Takrat so začele londonske banke za ameriške dolarje, ki so jih stranke naložile pri njih, ponujati višje obresti, kot je takrat zakonodaja dovoljevala ameriškim finančnim ustanovam. V nekaj letih se je tako v Cityju razvil skromno reguliran, a ogromen evrodolarski trg, ki je do leta 1980 zrasel na 500 milijard.
Prvo pravilo o tako imenovanem brezdavčnem rezidentskem statusu je s konca 19. stoletja in pravi, da podjetje, ki je registrirano v Veliki Britaniji, plačuje davke le, če je tudi uprava podjetja v Veliki Britaniji. Če o podjetju odločajo v kateri drugi državi, je podjetje v Veliki Britaniji neobdavčeno. To pravilo velja tudi v čezmorskih ozemljih. Možnost brezdavčnega rezidentskega statusa izkoriščajo zlasti ameriška podjetja.
Drugo pravilo je pravilo o tako imenovanem nedomicilu in izvira iz kolonialnega obdobja. Tujci, ki se prijavijo samo v Angliji, nimajo nikoli pravice do tako imenovanega polnega britanskega domicila. Ta status je našel pot tudi v davčno pravo, in to na način, ki med drugim omogoča ruskim oligarhom ali grškim ladjarjem, da se v Cityju izognejo plačevanju davkov.