Londonski City – največja davčna oaza na svetu

Londonski City, kamor dnevno prihaja na delo okoli 350 tisoč ljudi, večinoma bankirjev, odvetnikov, davčnih in premoženjskih svetovalcev, ustvari okoli 14 odstotkov britanskega bruto domačega produkta (BDP), piše avstrijski Format. City je namreč poleg Wall Streeta največjo finančno središče na svetu.

V davčnih oazah je skritega več deset bilijonov dolarjev zasebnega premoženja Londonski City pa ima tudi svojo manj znano, senčno, "off-shore" stran. Kot je znano, je po podatkih londonske Mreže za davčno pravo v 82 davčnih oazah skritega od 21 do 32 bilijonov ameriških dolarjev zasebnega premoženja (16‒24 bilijonov evrov), vanjo letno priteče okoli 1,6 bilijona ameriških dolarjev kapitala (1,2 bilijona evrov). To premoženje je nizko obdavčeno ali celo neobdavčeno.

Na lestvici davčnih oaz po svetu, ki jo sestavlja Mreža za davčno pravo, je sicer Velika Britanija šele na 21. mestu, prva je alpska Švica. Toda če prištejemo k londonskemu Cityju oziroma Veliki Britaniji davčne oaze na britanskih čezmorskih ozemljih, kot so Angvila, Bermudi, Britanski Deviški otoki, Gibraltar, Montserrat, otočji Turks in Caicos ter tiste na treh kronskih otokih Jerseyju, Guernseyju in Manu, potem bi se na prej omenjeni lestvici Velika Britanija z velikim naskokom zavihtela na prvo mesto.

Londonski City je glava pajkove mreže davčnih oaz Omenjene davčne oaze so tretjina ali celo polovica tako imenovanega poslovanja off-shore na svetu. Vse so povezane med seboj in hranijo svoje srce – londonski City. V središču te moči stoji tudi v Angliji komajda znana Korporacija londonskega Cityja oziroma City of London Corporation v izvirniku.

Ta korporacija ni samo najmočnejši lobi britanske finančne industrije, ampak tudi – po zaslugi privilegija, podeljenega davnega leta 1067 – najvišja upravna oblast v okrožju, kjer ima glavno besedo njihov predsednik, tako imenovani Lord Mayor (sl. lord župan), ne londonski župan. Korporacija ima neizmeren političen vpliv tudi po zaslugi stalnega predstavnika v britanskem parlamentu in je skozi stoletja usmerjala vzpon mesta hkrati s širitvijo britanskega imperija.

Dediščina britanskega imperija Potem ko je po drugi svetovni vojni vse več britanskih kolonij postalo neodvisnih, je londonsko finančno središče poglobilo svoje stare povezave z redkimi preostalimi območji, na katera je še imelo vpliv. Večinoma so to otoki v Karibskem morju, kjer so pirati nekdaj skrivali svoje naropane zaklade.

Davčne oaze so postajale dejavne v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Takrat so začele londonske banke za ameriške dolarje, ki so jih stranke naložile pri njih, ponujati višje obresti, kot je takrat zakonodaja dovoljevala ameriškim finančnim ustanovam. V nekaj letih se je tako v Cityju razvil skromno reguliran, a ogromen evrodolarski trg, ki je do leta 1980 zrasel na 500 milijard.

Britanska zakonodaja, ki omogoča neplačevanje davkov To je pripeljalo do tega, da so skoraj vse ameriške investicijske banke velik del svojih poslov prenesle v City, da bi lahko pristavile svoj lonček k dobičkonosnim poslom. Poleg tega oživitev denarnega toka med Cityjem in satelitskimi davčnimi oazami temelji tudi na dveh starih zakonih iz britanskega imperialnega obdobja.

Prvo pravilo o tako imenovanem brezdavčnem rezidentskem statusu je s konca 19. stoletja in pravi, da podjetje, ki je registrirano v Veliki Britaniji, plačuje davke le, če je tudi uprava podjetja v Veliki Britaniji. Če o podjetju odločajo v kateri drugi državi, je podjetje v Veliki Britaniji neobdavčeno. To pravilo velja tudi v čezmorskih ozemljih. Možnost brezdavčnega rezidentskega statusa izkoriščajo zlasti ameriška podjetja.

Drugo pravilo je pravilo o tako imenovanem nedomicilu in izvira iz kolonialnega obdobja. Tujci, ki se prijavijo samo v Angliji, nimajo nikoli pravice do tako imenovanega polnega britanskega domicila. Ta status je našel pot tudi v davčno pravo, in to na način, ki med drugim omogoča ruskim oligarhom ali grškim ladjarjem, da se v Cityju izognejo plačevanju davkov.