Ločitve po italijansko

Leta 1961 so posneli italijansko komedijo Divorzio all'italiana (Ločitev po italijansko), v kateri je fatalni Marcelo Mastroianni igral uglednega Sicilijanca, ki je imel neatraktivno ženo, a mlado ljubico, s katero se je želel poročiti. Ker ločitev v Italiji ni bila mogoča, je večino časa sanjaril o tem, kako bi ubil ženo na najbolj nemogoče načine, na primer tako, da bi jo zakopal v pesek na plaži ali skuhal v milo. Ženi je želel nastaviti ljubimca, da bi jo nato lahko ubil v strasti in dobil manjšo kazen.

Dolge in drage ločitve Film je dobil oskarja za scenarij, v Italiji pa so se tedaj številni pari resnično zavedli tega, da so po zakonu za vedno poročeni. V Italiji so namreč možnost ločitve uzakonili šele leta 1970. Pa še to po dolgih letih boja v parlamentu in javnosti. Po sprejetju zakona je namreč Katoliška cerkev zahtevala referendum o ločitvi. Referendum z vprašanjem, ali želijo, da se spremeni zakon o ločitvah, je bil štiri leta pozneje. To je bil celo sploh prvi referendum v Republiki Italiji, izid pa je bil tesno v korist tistih, ki so želeli, da zakon o ločitvah ostane tak, kot je. Zanimivo je tudi, da se je referenduma udeležilo kar 83 odstotkov volivcev.

Kako resna je bila tedaj klima v Italiji, priča tudi podatek, da na državni televiziji RAI niso želeli prenašati tekmovanja za pesem Evrovizije, ker je imela pesem njihove predstavnice Gigliole Cinquetti naslov Si (Da), tekmovanje pa je bilo nekaj tednov pred referendumom. Pesem bi bila tako lahko poziv, da volivci volijo za spremembo ločitvenega zakona.

Kakorkoli: po tem zakonu, ki je veljal še do pred tednom dni, sta se v Italiji zakonca lahko ločila po treh letih ločenega življenja, kar je dovolilo sodišče na prvem zaslišanju o ločitvi. Sprva je bila določena petletna doba ločenega življenja, kar so spremenili leta 1987. Razlog za ločeno življenje je bilo lahko skupno strinjanje o tem oz. okoliščine, ki bi skupno življenje naredile nevzdržno ali pa bi škodovale otrokom. Ločitev brez obdobja ločenega življenja je bila dovoljena le v izjemnih primerih, na primer če je bil eden od partnerjev tujec in sta se zakonca ločila v tujini, če je bil partner kazensko obravnavan, če v zakonu ni bilo spolnih odnosov ali če je eden od partnerjev spremeni spol.

Cerkev tokrat brez boja Zdaj pa so italijanski poslanci precej bolj hitro in z veliko večino sprejeli zakon, ki omogoča hitrejše ločitve. Obdobje ločenega življenja so skrajšali na od šest mesecev do enega leta. Premier Matteo Renzi je ob sprejemu zakona tvitnil: "Uresničena še ena obljuba. Gremo naprej."

Zakon je bil namreč del svežnja zakonov, ki bi olajšali birokracijo in razbremenili civilna sodišča. Bil je še kako potreben, saj trenutno na obravnavo čaka pet milijonov zahtevkov za ločitev. Res pa je, da je Italija v Evropi na predzadnjem mestu po številu ločitev, čeprav število narašča. Prav tako je res tudi, da pada število porok.

Ob tokratnem sprejetju zakona o ločitvah italijanska Katoliška cerkev ni dvigovala prahu. V katoliškem časopis Avvenire so sicer zapisali, da je zakon "uničujoč protidružinski korak". Domenico Sigalini, nadškof Palestrine, je priznal, da bi bilo, "če je zmanjševanje števila porok tako očitno, nepošteno izgubljati čas za dolge pravne bitke".

Vlada pa je spremenila še nekaj. Stroški ločitve v Italiji so namreč visoki, zato so novembra sprejeli zakon, po katerem je lahko sporazumna ločitev dosežena brez odobritve sodišča, le s pogajanji med odvetniki partnerjev.