Ljubljančan, ki je že petdesetkrat organiziral Sabor trubača v Guči

Kako ste začeli sodelovati pri organizaciji festivala v Guči? Kako je bilo prvič, drugič in potem tako petdesetkrat?

Jaz sem edini, ki je pomagal pri organizaciji od prvega do tega 50. Sabora trubačev. Vse skupaj pa se je začelo zaradi komunistov, ki so prepovedali vsa zborovanja, vsa združevanja, vse praznike, ki so jih ljudje do takrat poznali v teh krajih. Ljudje v tem ruralnem okolju niso imeli nobene priložnosti, da bi se dobivali, mladi ljudje se niso mogli spoznavati. Kje naj mlad fant sreča dekle? Nastala je težava, ker ni bilo nobenega zabavnega dela življenja v teh krajih. Potem pa je ob neki priložnosti urednik Čačanskega glasa povedal, da je videl, kako so neki mladeniči iz teh dragačevskih krajev odhajali v vojsko in pri tem jih je spremljal orkester, ki je dobro igral. Vsa ta "pleh muzika" pa prihaja iz vojske, ker je bilo v teh krajih veliko vojske, je bilo tudi veliko orkestrov. Nekoč je bilo samo v Guči devet orkestrov. Vendar jih je bilo v začetku 60-tih vse manj. Prevladala je harmonika.

Zakaj?

Če ves orkester igra in si potem razdeli ta denar, je zaslužek majhen. Če pa pride harmonikar, zaigra kolo, lahko ves denar vzame zase. Mojemu bratu, ki je zdaj že pokojen, je na prvem tekmovanju uspelo zbrati samo štiri orkestre. Pa še ti niso bili vsi popolnjeni.

Zakaj pa ste se odločili za Gučo in ne za kateri drug kraj?

Dragačevo je pokrajina in na sredi te pokrajine je vas Guča, ki je bila vedno središče Dragačeva. Leta 1961 smo se odločili, da pred cerkvijo naredimo tekmovanje med orkestri. Sestavili smo eminentno žirijo, sodeloval je recimo dirigent iz beograjske filharmonije … Že na prvem tekmovanju se je zbralo pet mogoče šest tisoč ljudi.

Kaj ste vi delali na prvem festivalu?

Moja prva naloga je bila, da skrbim za informacije, kar je pomenilo vse od skrbi za novinarje do tega, da smo naredili transparente. Recimo napis Dobrodošli in podobne stvari. To vse smo pisali ročno na papir in potem lepili skupaj. Petnajst let sem vodil tiskovne konference, takrat sem delal tudi za Radio Beograd, zadnjih 30 let pa delam pri realizaciji programa. Recimo vodim generalno vajo za vse nastopajoče orkestre, ko vadimo himno festivala Sa Ovčara i Kablara in potem še sklepni Marš na Drino.

Kako pa ste končali v Ljubljani?

Ko sem pisal prošnje za pravno fakulteto, sem dobil prvi odgovor iz Ljubljane, takoj sem se usedel na vlak in prišel v Ljubljano. Tako sem postal Ljubljančan. V Srbiji pa zame, ker sem prihajal iz četniške družine, ni bilo štipendij, ni bilo prostora v študentskem domu, nič. Nezaželen.

Koliko se je festival v Guči spremenil od prvega tekmovanja do danes?

Prihajali so razni umetniki, ki so hoteli iz tega tekmovanja narediti nekaj bolj umetniškega. Sam sem se spraševal, kako lahko dirigiram tem glasbenikom, ko pa sem po izobrazbi pravnik, ne glasbenik. Enkrat je imel na moje vodenje generalne vaje neke pripombe slavni srbski dirigent Žarko Petrović. Potem pa sem mu rekel: nimam glasbene šole, vendar kot so se tile naši glasbeniki sami naučili igrati, sem se jaz sam naučil poslušati. Tudi drugače sem se poskušal bojevati proti vsem tem umetniškim poskusom v Guči. Enkrat sem na organizacijskem odboru rekel, da se bojim, da bo v Guči na tem tekmovanju preveč umetnosti. Rad imam umetnost in jasno mi je, da je tu še vedno veliko primitivizma, ampak Guča ne sme izgubiti narodne duše.

To je zdaj velika konkurenčna prednost?

Ne bi se hvalil, da sem sam bil tako moder, ampak sem to sam doživel. Komunisti so festival poskušali na različne načine tudi uničiti. Vse jih je motilo, pa zakaj ravno v Guči, potem smo morali na zagovore v Beograd, češ da je tu preveč ljudi v narodnih nošah. Večjih norcev od vodilnih srbskih komunistov ni bilo. Prepovedati pa ga niso smeli, ker so ga ljudje vzeli za svojega. Potem so se odločili, da ne bodo financirali niti dinarja, če bo festival prinesel izgubo. Pomagal nam je le Lale Vujović, edini od oblastnikov.

Očitno vas to ni ustavilo!

Oni niso kar tako odnehali. V najbližjem turističnem kraju, Ivanjici, so organizirali svojo prireditev. Nušićijado. Svojo prireditev so organizirali na isti termin. Rekli so, da to ni bilo namerno in da niso hoteli narediti nobene škode Guči. Včasih nismo imeli stalnega termina, ampak smo se po srednjeročni vremenski napovedi odločili, kdaj bo tekmovanje. Oni so čakali, kdaj bo festival, in potem so slučajno izbrali isti datum. Mi smo tega leta organizirali za 40 tisoč dinarjev, oni pa so imeli na voljo 200 tisoč dinarjev.

In kaj se je zgodilo?

Pripeljali so vso elito tedenje Jugoslavije. Iz Ljubljane Majdo in Mojimirja Sepeta, iz Zagreba Terezo Kesovijo, iz Beograda je prišel Ljuba Tadić. Moram priznati, da smo se takrat ustrašili, kaj bo z našim festivalom. Oni z vsemi temi umetniki, mi pa s priučenimi kmečkimi orkestri. Da pa bo stvar še hujša, je ravno to nedeljo v Čačku proti Borcu igrala Crvena zvezda. Mislili smo, da ne bo nikogar. Zgodilo pa se je, da smo mi prodali 40 tisoč vstopnic, ki niso bile drage, ampak vseeno. V Ivanjici pa so jih prodali 1.800. Naslednje leto so oni prodali 1.200 vstopnic, mi pa 60 tisoč, potem so počasi odnehali. Naroda ne moreš pretentati.

Ste eden od redkih, ki so bili na vseh petdesetih tekmovanjih, katero je bilo najboljše?

Prva so mi bili bližje srcu, bolj povezana z nami. Potem pa zadnjih nekaj let, ko smo uvedli polnočne koncerte.

Domačini radi rečejo, da festival ni več enak, kot je bil, ko še ni bil tako množičen?

Normalno, da ni. Zapomnite pa si, da bo tale festival imel zelo močan vpliv tako na rock kot pop glasbo v Evropi in po svetu. Danes je to velika zadeva, menda je bilo letos milijon obiskovalcev, ki so bolj ali manj vsi pod vplivom alkohola, pa incidentov spet skoraj ni. To se je gradilo postopoma. Veliko takih majhnih odločitev je botrovalo temu, da je festival takšen, kot je danes. Že na začetku smo uvedli študentske trojke, ker smo vedeli, kakšni so naši ljudje, ko se napijejo. Hitro zavre kri. Naše trojke so že od začetka mirile sporne razmere, kjer pa tega ni bilo mogoče doseči z lepo besedo, smo nemirneže pometali iz Guče. Danes imam tu v enem dnevu 200 tisoč pijanih Srbov, pa ni niti enega resnega pretepa.

Kaj pa kraje, se dogajajo?

Tudi to smo preprečili na enak način. Ena od najbolj znanih zgodb je še iz obdobja, ko je nekdo iz peugeota 403 odvil sprednjo luč. Ko so to naši opazili, so lopova ujeli, odpeljali k avtu, mu nastavili roko na avto in jo preprosto zlomili. Kot kaki divjaki. V okolici se je razvedelo, da so tu norci, ki lomijo roke, če se kaj ukrade. In potem so te barabice prihajale nazaj. Ko so videli naše fante, so takoj hiteli razlagati, da so prišli, ampak niso prišli "delat", temveč se samo malo poveselit. Takih majhnih zadev je veliko. Opazno je, da smo stvar začeli entuziasti. Nihče ne bo naredil toliko kot kak entuziast.

Splačalo se je!

Tu je vse dovoljeno. Poj, pleši, splezaj na mizo, ulezi se na tla, kar hočeš, le pusti druge in ne govori o politiki.