Kratek tečaj ameriškega političnega sistema

Kot v vseh demokracijah je ameriški politični sistem utemeljen okoli treh vej oblasti – zakonodajne, izvršilne in sodne. V parlamentarni demokraciji, kot jo poznamo v Sloveniji, sta zakonodajna in izvršilna veja oblasti, ki sta odgovorni za zasnovo in implementacijo zakonov, v rokah parlamenta in vladne ekipe. V ZDA je sistem utemeljen malce drugače.

Predstavniški dom in senat Ameriški kongres je sicer prav tako kot naš parlament dvodomen, vendar je sestava drugačna. Spodnji dom se imenuje predstavniški dom in ima 435 članov, število članov, ki zastopa posamezno zvezno državo, pa je odvisno od velikosti oziroma prebivalstva posamezne države. Zgornji dom se imenuje senat in šteje sto članov, vsaka zvezna država torej prispeva dva člana. Najpomembnejši nalogi kongresa sta izpeljava zakonodajnih postopkov in potrjevanje zakonov, ki gre prek obeh domov.

Položaj še dodatno zapletajo mandati posameznih članov kongresa; senatorji imajo šestletni mandat, vendar volitve za ves senat niso hkrati, temveč se vsaki dve leti obnovi ena tretjina senatorjev. Člani predstavniškega doma imajo dvoletne mandate. Na volitvah 6. novembra bodo Američani tako izbirali predsednika ZDA, vse člane zveznega predstavniškega doma, tretjino senatorjev, poleg tega pa še 11 guvernerjev in cel kup lokalnih predstavnikov ljudstva.

Omeniti je treba še eno posebnost. Če se v našem političnem sistemu vlada sestavlja glede na razmerja moči v parlamentu, je kabinet ameriškega predsednika popolnoma ločen od kongresa, kar lahko pripelje do razmer, s kakršnimi se ameriški predsednik spopada tudi trenutno, torej da predsednikova stranka in stranka z večino v parlamentu nista ista stranka, kar lahko izjemno šibi učinkovitost izvršilne oblasti. Preostalih članov vladne ekipe, razen podpredsednika, ki kandidira skupaj s predsednikom, ne izvoli neposredno ljudstvo, temveč jih imenuje predsednik.

Elektorski volilni sistem Zgodovinsko (in aktualno) nezaupanje v volilno telo je opazno tudi pri najpomembnejši politični funkciji. Predsednika države namreč načeloma volijo državljani, pa vendar ga neposredno izvoli elektorski kolidž. Za zmago na predsedniških volitvah mora kandidat zbrati najmanj 270 elektorskih glasov, ki jih dobiva z zmagami v posameznih zveznih državah. Število elektorskih glasov v posamezni državi je odvisno od števila prebivalcev oziroma jih ima vsaka država toliko, kolikor ima skupaj predstavnikov v zveznem kongresu. Medtem ko večina držav po svetu voli s papirnatimi glasovnicami, pa so Američani s svojimi glasovalnimi stroji nekaj posebnega, saj zadnja leta glasujejo z elektronskimi volilnimi napravami.

Potem ko volivci oddajo svoje glasove in se kandidatom glede na zmage v državah pripiše število elektorskih glasov, ti elektorji, ki so ponavadi člani stranke zmagovitega kandidata, še enkrat glasujejo za predsednika ZDA. Vsak kandidat ima že pred volitvami določenega elektorja, tako elektor zmagovitega kandidata nato znova odda glas. V primeru, da je razlika med kandidatoma dovolj velika, ta sistem deluje, kot je treba, ob morebitnem tesnem izidu pa pokaže svoje hibe. Lahko se namreč zgodi, da kandidat z večino glasov na koncu ne zmaga, kar se je do zdaj zgodilo že trikrat.

Tovrsten sistem so zasnovali pred več kot dvesto leti, njegov osnovni namen pa je bil preprečiti diktaturo velikih močno poseljenih severnih držav. Danes se zato številni (največkrat pa poraženci volitev) sprašujejo o smiselnosti tovrstnega arhaičnega sistema. Američani so vendarle izjemno navezani na svojo tradicijo, številni podporniki sistema pa pravijo, da ni potrebe po njegovi spremembi dokler deluje tako, kot so si zamislili ustanovni očetje države.

Funkcija predsednika V ZDA sicer obstaja kar nekaj političnih strank, pa vendar se samo kandidata dveh resnično bojujeta za zmago. Republikanska stranka je bila vse od ustanovitve leta 1854 edina tekmica v boju za oblast veliko starejši demokratski stranki, čeprav so si republikanci sčasoma prilastili naziv stranke z daljšo dediščino, ko so se poimenovali Veličastna stara stranka.

Medtem ko so republikanci za svojo maskoto uradno prevzeli slona, se je demokratov leta 1870 prijel osel. Čeprav naj bi ena stranka predstavljala levi politični pol, druga pa desnega, je treba upoštevati dejstvo, da sta v primerjavi z evropskimi razmerami obe stranki razmeroma konservativnejši od svojih kontinentalnih ustreznic.

Predsednik ZDA je po svojih pristojnostih varuh ustave, kot nosilec izvršilne oblasti pa skrbi za izvajanje zakonov. Hkrati je vrhovni poveljnik vojske, vodi zunanjo politiko in sklepa mednarodne sporazume ter ob soglasju senata imenuje veleposlanike, sodnike vrhovnega sodišča in druge visoke zvezne uslužbence. Ameriškemu predsedniku neposredno pomoč pri delu ponuja ogromno zveznih uslužbencev, med njimi kabinet, ki ga ustava sicer ne predvideva. Zadnjo besedo pri delu kabineta ima predsednik.

Čeprav ameriški predsednik kot nosilec izvršilne oblasti po ustavi nima formalne pravice do zakonodajne pobude, s svojimi predlogi resnično daje pobudo za večji del zakonodaje. Na začetku vsakega leta predsednik kongresu poda poročilo o stanju, v katerem predstavi zunanje- in notranjepolitične razmere, opozori na ključna vprašanja in predstavi najpomembnejše zakone, ki bi jih bilo treba sprejeti. Vsi predlogi zakonov, ki jih sprejme kongres, stopijo v veljavo šele s predsednikovim podpisom. Če se predsednik s predlogom zakona ne strinja, lahko nanj vloži veto, ki pa ga lahko kongres preglasuje z dvotretjinsko večino, kar pa se v praksi ne dogaja. Predsednik je torej ključna politična oseba v državi.

Mandat predsednika ZDA v skladu z ustavo, sprejeto leta 1787, traja štiri leta, v skladu z ustavnim amandmajem, sprejetim leta 1951, pa lahko opravlja največ dva mandata. Za predsednika lahko kandidira državljan ZDA, star najmanj 35 let, ki ima najmanj 14 let prebivališče v ZDA. Pooblastila ameriškega predsednika so večja od pooblastil večine predsednikov drugih držav, položaj pa mnogi štejejo za najpomembnejšo politično funkcijo na svetu.