Kraljeva družina - ponos tradicionalnih Britancev

Britanski kralji in kraljice so skozi zgodovino zgubljali svojo moč in vpliv, tako da je vloga britanskega monarha danes predvsem obredna. Elizabeta II. kot poglavarka države na tedenski avdienci v Buckinghamski palači sicer sprejema britanskega premierja, a se ne vmešava v dnevno politiko.

V postopku sprejemanja je zakon o nasledstvu, po katerem naj bi prestol zasedel prvorojeni otrok monarha, ne glede na to, ali je moškega ali ženskega spola. Do zdaj je veljalo, da gre krona prvorojenemu sinu, če pa kraljevi par nima moškega potomca, potem gre najstarejši hčerki. Novi zakon bo veljal za kraljeve potomce, rojene po 28. oktobru 2011.

Katolik ne sme na prestol Isti zakon spreminja tudi to, da se članu kraljeve družine, ki je v vrsti za prestol, z morebitno poroko s katolikom ne bo več treba odpovedati prestolu. Sami kralji oziroma kraljice pa tudi v prihodnje ne bodo smeli biti katoliki, saj ima monarh še vedno naziv branilca vere, ki je bil prvič podeljen kralju Henriku VIII. leta 1521. Britanski vladar je priznan kot poglavarji uradnih Cerkva tako v Angliji kot na Škotskem, čeprav je uradna Cerkev v Angliji anglikanska, na Škotskem pa prezbiterjanska.

Britanska kraljeva družina je dandanes ena najbolj znanih na svetu, tudi zaradi številnih škandalov, ki so jo spremljali in polnili stolpce (predvsem rumenih) časopisov. V državi, kjer ima tradicija pomembno vlogo, imajo modrokrvneži pomembno vlogo predvsem pri privabljanju turistov in promoviranju Velike Britanije v svetu, kar je ne nazadnje pokazala tudi poroka Williama in Kate ter rojstvo njunega prvorojenca.

Kraljevska linija S smrtjo "deviške kraljice" Elizabete I. je leta 1603 angleški prestol podedoval Jakob VI. iz družine Stuart. To so leta 1714 s smrtjo kraljice Ane v skladu z zakonom iz leta 1701 kot najbližji protestantski sorodniki nasledili potomci Sofije Hanoverske. Hanoverani so zaradi poroke kraljice Viktorije s princem Albertom ime svoje hiše spremenili v Saxe-Coburg-Gotha (veja hiše Wettin), čeprav je sama ostala članica hiše Hanoveranov.

Kraljico Viktorijo je ob smrti leta 1901 nasledil sin Edvard, le devet let pozneje pa je na prestol sedel njegov sin Jurij V. Ta je leta 1917, sredi vihre prve svetovne vojne, zaradi močnega protinemškega razpoloženja ob bombardiranju Londona ime kraljeve hiše iz Saxe-Coburg-Gotha preimenoval v Windsor. Kralj je v naslednjih dveh letih 15 svojim nemškim sorodnikom, večinoma iz hiše Hanover, odvzel njihove britanske naslove ter nazive princ ali princesa.

Odpoved prestolu zaradi ljubezni S smrtjo Jurija V. je na prestol sedel njegov najstarejši sin Edvard VIII., vendar ne za dolgo, le od 20. januarja do 11. decembra 1936. Kroni se je odpovedal zaradi ljubezni do dvakrat ločene Američanke Wallis Simpson. Odločitev je do temeljev zamajala britansko monarhijo. Na prestol je tako nepričakovano sedel njegov brat Jurij VI., oče zdajšnje monarhinje Elizabete II., ki nosi krono od leta 1952.

Elizabeta II. ima sorodstvene vezi z večino monarhov v Evropi. Poročena je s Filipom iz hiše Schleswig-Holstein-Sonderburg-Glücksburg, ki je bil princ Grčije in Danske. Nekaj mesecev pred poroko se je Filip odpovedal svojim prinčevskim naslovom in prevzel stričev priimek Mountbatten. Imata štiri potomce. Najstarejši med njimi je prestolonaslednik, princ Charles. V zakonu s pokojno Diano Spencer sta se waleškemu princu rodila sinova William in Harry.