"Katalonija, nova evropska država"

V Kataloniji bodo jutri predčasne regionalne volitve, na katerih bodo izbirali nove predstavnike katalonskega parlamenta in novo regionalno vlado. Zmago napovedujejo zmernim nacionalistom trenutnega premierja Arturja Masa, ki oblasti v Madridu sporoča, da bo v primeru njegove ponovne izvolitve Katalonija močneje nastopila s svojim procesom osamosvajanja. V primeru zmage na volitvah naj bi nemudoma sklical vrh vseh katalonskih strank, na dnevnem redu pa naj bi bil tudi referendum o prihodnosti pokrajine. Španska vlada seveda ostro nasprotuje kakršnemukoli razpravljanju o morebitnem referendumu, katalonski politiki pa po drugi strani opozarjajo, da se bodo po pomoč obrnili k mednarodnim sodiščem.

Gospodarska kriza Nacionalne napetosti so kot ponavadi živahneje vzniknile v času ekonomske in politične negotovosti v Španiji in Evropi nasploh. Katalonija je najbogatejša španska pokrajina, v proračun pa prinese več, kot iz njega dobi, in to gre Kataloncem seveda v nos. Prepričani so, da centralna oblast v Madridu upravlja tuj denar, zato si želijo to pravico pridobiti v svoje roke. Številni finančni strokovnjaki sicer opominjajo, da bi imela morebitna odcepitev lahko katastrofalne posledice za katalonsko gospodarstvo, BDP pa bi se ob najbolj pesimističnem scenariju lahko zmanjšal za kar devet odstotkov. Ob tem je treba omeniti, da dolg Katalonije znaša skoraj 44 milijard evrov oziroma 22 milijard njenega BDP-ja, kriza pa je močno prizadela njeno gospodarstvo.

Jezik in kultura Napetosti med Katalonijo in Kastiljo sicer niso nič novega, kar se simbolno najbolj odraža kar na nogometnih igriščih, kjer tekme med večnima rivaloma Barcelono in Madridom že dolgo presegajo samo športne okvire. Nacionalna čustva so v tej pokrajini prisotna že od nekdaj, kljub relativno veliki avtonomiji, ki jo uživa Katalonija, pa si njeni politični voditelji, glede na javnomnenjske raziskave pa tudi večina prebivalstva, želijo še več. Katalonci sicer govorijo svoj jezik in imajo lastno specifično kulturo, njihov intenziven boj za državljanske in politične pravice pa traja že od 18. stoletja.

Zatiranje Franca Največje zatiranje je katalonsko prebivalstvo čutilo med diktaturo generala Francisca Franca, saj je takratni režim prepovedal kakršnokoli omembo katalonskega naroda ali uporabo katalonskega jezika. Sestavni del tega zatiranja sta bila tudi zaprtje vseh katalonskih zveznih institucij in prepoved vsakršnega javnega zborovanja ali objavljanja v namen širjenja katalonske suverenosti. Takratnega katalonskega predsednika Lluisa Companysa je Franco zaradi domnevne priprave vstaje mučil in ubil.

Velika avtonomija Po smrti dolgoletnega španskega diktatorja so se začele znova razvijati tudi demokratične institucije v državi, Katalonija pa je postopoma spet pridobivala svojo kulturno in politično neodvisnost. Danes pokrajina uživa relativno veliko avtonomnost, še večjo pa bi, če ne bi ustavno sodišče leta 2010 zavrnilo bistvene dele katalonskega statuta, ki ga je potrdilo katalonsko prebivalstvo in je Katalonce opredeljeval kot lasten narod, njihovo zastavo in himno pa priznaval kot nacionalna simbola. Kontroverzna odločitev ustavnega sodišča je le še prilila olje na ogenj.

Nova evropska država? Emancipatorni moment še nikdar ni bil tako močan, kot je danes, separatistične želje pa je še dodatno spodbudila gospodarska kriza. Septembra je tako v Barceloni potekal shod z naslovom Katalonija, nova evropska država, ki se ga je udeležilo več kot milijon in pol ljudi. Če upoštevamo dejstvo, da v pokrajini živi sedem milijonov ljudi, je jasno, da je podpora odcepitvi visoka. Zanimivo je opazovati tudi spreminjajoče se javno mnenje, ko je govor o osamosvajanju – če je pred desetimi leti neodvisnost podpiralo dobrih 30 odstotkov Kataloncev, je danes ta delež že krepko presegel večinski prag.