Kako bo Putin brez izstreljenega strela dobil Krim

Okoli 1,8 milijona registriranih volivcev na Krimu bo v nedeljo pokazalo, kje vidijo svojo prihodnost. Na izbiro imajo tri možnosti, v resnici pa le dve: da se takoj pridružijo Rusiji ali pa da postane Krim neodvisen in se pozneje morebiti pridruži Rusiji. Tretja možnost – da ostane Krim avtonomna republika znotraj Ukrajine – je le malo verjetna.

Volivce na glasovalnem lističu čakata dve vprašanji: – "Ali podpirate vključitev Krima v Rusko federacijo kot federalni subjekt?" – in "Ali podpirate obnovo krimske ustave iz leta 1992 in status Krima kot dela Ukrajine?".

Čeprav se morda zdi, da drugo vprašanje ponuja možnost ostanka polotoka znotraj Ukrajine, pa ustava iz leta 1992 še zdaleč ne pomeni tega. Ustavo so leta 1992 sprejeli hitro po razpadu nekdanje Sovjetske zveze, kmalu zatem pa jo je mlada posovjetska Ukrajina ukinila. Ta ustava je Krimu zagotavljala neodvisnost znotraj Ukrajine in pravico, da sam odloča o tem, po kateri poti bo šel.

Grožnje s sankcijami ne delujejo Ameriški državni sekretar John Kerry poskuša v Londonu še zadnjič prepričati ruskega kolega Sergeja Lavrova, naj ne izpeljejo referenduma na Krimu, sicer bodo sledile sankcije. A ruski predsednik Vladimir Putin nima v primežu le ruskih oligarhov. Proruske oblasti v Sevastopolu, še manj pa Moskva, se ne zmenijo za ugovarjanje Kijeva in Zahoda, da je referendum nezakonit. Izid referenduma, ki podpira priključitev Rusiji, in posledična (odkrita) ruska vojaška okupacija bi pomenila evropske in ameriške gospodarske sankcije proti Rusiji, kar bi pomenilo nadaljnji upad ruskih delnic in rublja.

Grožnje s sankcijami Kremlja ne ganejo, preprosto odgovarja, da se bo Rusijaodzvala z enakimi ukrepi, potem bomo pa videli, kdo bo imel večje težave. Vodja francoske banke Societe Generale Frederic Oudea je posvaril, da bi se morebitne gospodarske sankcije EU proti Rusiji vrnile kot bumerang in da bi Evropa izgubila ravno toliko kot Rusija.

Krim je za Putina in številne Ruse del Rusije, ki je od razpada Sovjetske zveze ujet v drugi državi. Polotok ima za Ruse z zgodovinskega, kulturnega, vojaškega in geopolitičnega stališča neprecenljivo vrednost. Vse od leta 1991 si Rusi, pa ne le tisti na Krimu, želijo, da bi polotok priključili nazaj k Rusiji. Putin bi lahko to tudi uresničil, ne da bi bil izstreljen en sam strel (če ne štejemo opozorilnih strelov ruskih vojakov pred vojašnicami na Krimu).

Številni Rusi nedeljski referendum vidijo kot priložnost za odpravo zgodovinske krivice, ki jo je po njihovem mnenju storil nekdanji sovjetski voditelj Nikita Hruščov, ko je Krim leta 1954 "poklonil" Ukrajini. Referendum, ali naj bo Krim del Rusije ali Ukrajine, bi moral biti že leta 1992, a ga je tedanja vlada v Kijevu preprečila. V zameno je Krim dobil status republike s pravico do samoodločanja.

Kijev bo Krim branil z diplomacijo in politiko Nedeljski referendum je za številne etnične Ruse, ki pomenijo okoli 60 odstotkov prebivalstva na Krimu, težko pričakovan dan. Nasprotno je za Ukrajince in predvsem Tatare dan poln strahu in negotovosti. Krimski Tatari, 12 odstotkov prebivalcev polotoka, so pozvali k bojkotu referenduma. Tatari so krimski staroselci, ki jih je Josip Stalin leta 1944 množično deportiral. Vračati so se začeli leta 1988, zaradi slabih zgodovinskih izkušenj z Rusi pa so zvesti ukrajinskim oblastem.

Ukrajinci se ne nameravajo odpovedati svoji ozemeljski celovitosti in suverenosti. Vojaški možnosti so se odpovedali tudi zato, ker se zavedajo, da ne bi bili kos precej močnejši ruski vojski. Kijev vztraja, da je referendum nezakonit in da Ukrajina Rusiji ne bo odstopila niti pedi zemlje. Krim nameravajo braniti z vsemi diplomatskimi in političnimi sredstvi, a ob ruski neodzivnosti na grožnje s sankcijami se zdi ta diplomatsko-politična obramba obsojena na neuspeh.

Številni opozarjajo, da je nedeljski referendum na Krimu nevaren precedens za mednarodno skupnost, ki bi lahko odprl vrata nadaljnjim ekspanzionističnim težnjam Putina. Številni so evforijo v Rusiji glede "reševanja ruskega naroda na Krimu" primerjali z Nemčijo iz tridesetih let prejšnjega stoletja, Putina pa z Adolfom Hitlerjem.

Naslednje žarišče bi lahko postalo regija Doneck na meji z Rusijo, ki jo vodi oligarh Sergej Taruta in je bila v zadnjih dneh priča nasilnim spopadom proruskih in proukrajinskih sil. Ravno širjenje nasilja in ozemeljskih teženj Rusije proti zahodu Ukrajine skrbi številne opazovalce. Kje se bo ustavil Putin? Bo naslednja Moldavija? Ali pa Latvija in Estonija?