Kaj zdaj počne mož, ki je navdihnil irsko skupino U2

V letu, ki se počasi poslavlja, je v Sloveniji nekaj prahu in dima dvignila tudi knjiga Milan Kučan, prvi predsednik zgodovinarja Boža Repeta.

Predsednik države Milan Kučan, ki je bil dolgoletni pomembni član slovenske Zveze komunistov (med drugim je bil med letoma 1986 in 1990 tudi njen predsednik), je leta 1990, ko je v drugem krogu predsedniških volitev premagal nekdanjega oporečnika Jožeta Pučnika, postal predsednik predsedstva Slovenije. Po sprejetju nove ustave je bil med letoma 1992 in 2000 predsednik Slovenije.

Po koncu predsedniškega mandata Kučan leta 2000 ni imel več nobene politične funkcije. Kljub temu so številni, še zlasti na desnici, prepričani, da ima še vedno pomembno, če ne celo glavno besedo na slovenski levici. Leta 2004 je Kučan ustanovil Društvo Forum 21, katerega predsednik je.

Poglejmo, kaj počnejo danes nekateri drugi nekdanji predsedniki tako imenovanih postkomunističnih držav iz obdobja prve polovice 90. let prejšnjega stoletja.

Električar, ki je naredil ''kratek stik'' za železno zaveso Najbolj znan vzhodnoevropski predsednik iz tega obdobja je zagotovo Poljak Lech Walesa. Ta je bil svojevrstna mednarodna politična zvezda že v osemdesetih letih, ko je bila Poljska še komunistična država. Walesa je bil namreč ustanovitelj neodvisnega sindikata Solidarnost in pobudnik delavskih stavk, ki so bili trn v peti poljskim komunistom.

Decembra 1981, ko je poljska vojska prevzela oblast v državi in uvedla izredne razmere, so Waleso, ta je bil električar v gdanski ladjedelnici, in številne njegove druge tovariše aretirali. Walesa je bil zaprt 11 mesecev. Leta 1983 je Walesa za svoje sindikalno in prodemokratično delovanje dobil Nobelovo nagrado za mir.

Poljski predsednik, ki je bil vse manj priljubljen Med letoma 1990 do 1995 je bil Walesa prvi nekomunistični poljski predsednik po drugi svetovni vojni. Ko ga je leta 1995 na predsedniških volitvah premagal nekdanji komunist Aleksander Kwasniewski, se je Walesova vloga v poljski politiki zelo zmanjšala.

To se je pokazalo leta 2000, ko je na predsedniških volitvah dobil le okoli odstotek glasov. Ostaja pa še vedno aktiven v poljski politiki. Tako podpira desnosredinsko stranko Državljanska platforma in je nasprotnik trenutno vladajoče stranke Zakon in pravičnost. Že leta 2006 je tako izstopil iz sindikata Solidarnost, ker je ta takrat podprl Zakon in pravičnost.

Pisec knjig Walesa je tudi po koncu predsedniškega mandata ustanovil svoj inštitut, leta 2014 pa je takratni poljski zunanji minister Radoslaw Sikorskiustanovil nagrado, poimenovano Lech Walesina nagrada Solidarnosti. Prvi dobitnik te nagrade je bil leta 2014 vodja Krimskih Tatarov Mustafa Demilov, letos pa jo je prejela ruska novinarka Žana Nemcov.

Walesa, ki predava o politiki in zgodovini na Poljskem in v tujini, tudi rad piše knjige. Tako je napisal že tri: Pot upanja leta 1987, Pot k svobodi leta 1991 in Vse, kar delam, delam za Poljsko leta 1995.

Filmska ''zvezda'', ki navdihuje rokerje Leta 2011 je z oskarjem nagrajeni poljski filmski režiser Andrzej Wajda režiral celovečerni igrani film o Walesi in njegovem boju proti komunističnemu režimu (Walesa. Človek upanja). Wajda je leta 1981 režiral tudi film Železni človek, v katerem je Walesa igral samega sebe.

Ne samo v filmski umetnosti, Walesa je svoj svojevrstni pečat pustil tudi v glasbi. Navdihnil je namreč irsko glasbeno skupino U2. Njihova znana skladba New Year's Day z albuma War iz leta 1983 namreč govori o Walesi.

Oporečnik Vaclav Havel Drugi najbolj znani predsednik kakšne postkomunistične države v 90. letih je bil češki predsednik Vaclav Havel, ki je umrl decembra 2011. Havel, ki je bil prav tako kot Walesa nasprotnik komunizma, je bil najbolj znan češki oziroma češkoslovaški oporečnik. Češka komunistična oblast ga je tako stalno nadzirala in večkrat zaprla.

Zato ni presenetljivo, da je po žametni revoluciji leta 1989 postal češkoslovaški predsednik. Ko je Češkoslovaška razpadla, je leta 1993 postal češki predsednik. To funkcijo je opravljal do leta 2003.

Z gradu nazaj v običajno življenje Havel, ki se je pred predsednikovanjem največ ukvarjal s pisanjem dram, je svoj prvo popredsedniško dramo, tragikomedijo Odhajanja, napisal leta 2007. Po tej drami je sam leta 2011 režiral celovečerni film. Leta 2010 je napisal tudi dramo Pet tet.

Ubesedil je tudi spomine na svoja predsedniška leta v predsedniški palači v Hradčanih, in sicer leta 2007 v knjigi Na grad in nazaj. Havel je bil do konca življenja zelo priljubljen med Čehi, velik ugled pa je imel tudi v tujini. Po njem se imenuje tudi praško letališče.

Madžarski striček Madžarski predsednik med letoma 1990 in 2000 je bil Arpad Göncz. Striček Arpi je bil tako kot Havel in Walesa v času komunizma zaprt. Po zatrtju protikomunistične madžarske vstaje leta 1956 je bil v zaporu kar šest let. Bil je pisatelj in prevajalec, preden je postal madžarski predsednik, je bil predsednik madžarskega pisateljskega društva.

Po koncu mandata se je Göncz umaknil iz politike, le redko se je oglašal v javnosti. Umrl je oktobra letos.

Nekdanji komunist na čelu pokomunistične Romunije Zdaj 85-letni Ion Iliescu je bil romunski predsednik med letoma 1989 in 1996 ter nato znova med letoma 2000 do 2004. Za razliko od Havla, Walese ali Göncza Iliescu ni bil nekdanji oporečnik, ampak nekdanji komunist.

Iliescu, ki je prevzel oblast po strmoglavljenju komunističnega diktatorja Nicolaa Ceasescuja, je bil glavna romunska politična osebnost do leta 2004. Potem se je njegov vpliv zmanjševal.

Leta 2005 je tako izgubil na volitvah za predsednika svoje stranke – stranke romunskih socialdemokratov. Med letoma 2004 in 2008 je bil senator – član zgornjega doma romunskega parlamenta-, nato je končal svojo politično pot.

Osamosvojitelj, ki ga premaga nekdanji komunist Poglejmo še baltske države. V Litvi je bil med marcem 1990 in novembrom 1992 predsednik države Vytautas Landsbergis, muzikolog, ki je leta 1988 ustanovil gibanje Sajudis, gibanje za samostojno litovsko državo.

Landsbergisa je na volitvah leta 1992 premagal nekdaj prvi mož litovskih komunistov Algirdas Brazauskas, a je Landsbergisu uspela politična vrnitev. Leta 1996 je njegova stranka zmagala na volitvah, zato je bil med letoma 1996 in 2000 predsednik parlamenta.

Evroposlanec Od leta 2004 je Landsbergis evroposlanec, od leta 2005 pa pokrovitelj britanske intelektualne ustanove Henry Jackson Society. Landsbergis je pisec številnih knjig, tako o politiki kot glasbi. Je zagovornik prepovedi komunističnih simbolov in je med pobudniki praške deklaracije o evropski zavesti in komunizmu iz leta 2008.

V sosednji Latviji je bil predsednik države med letoma 1991-1993 Anatolij Gorbunovs, ta je bil med letoma 1989 in 1995 tudi predsednik parlamenta. Zdaj 73-letni Gorbunovs je bil med letoma 1995 in 2002 tudi poslanec in minister.

Hokejski navdušenec Veliko bolj kot Gorbunovs je znan Guntis Ulmanis, ki je bil predsednik Latvije med letoma 1993 in 1999. Po koncu mandata je najprej napisal knjigo spominov o predsednikovanju države, nato pa postal dejaven zunaj politike.

Tako je leta 2006 organiziral hokejsko svetovno prvenstvo v Rigi ter vodil projekt obnove gradu v Rigi. Leta 2010 se je za kratek čas vrnil v politiko, a je bil poslanec le do leta 2011.

Nekdanji komunist in oporečnik V najsevernejši baltski državi, Estoniji, je bil predsednik države med letoma 1990 in 1992 Arnold Rüütel, takratni prvi mož estonskih komunistov. Leta 1992 ga je zamenjal protikomunist Lennart Georg Meri, ki je bil predsednik Estonije do leta 2000.

Po Meriju je bil predsednik države znova Rüütel, in sicer med letoma 2001 in 2006. Rüütel je zdaj star 87 let in ni več politično dejaven, Meri pa je umrl leta 2006. Po njem so leta 2009 poimenovali letališče v Talinu.