Nedelja, 2. 10. 2022, 22.27
2 leti, 1 mesec
Je to Putinov duhovni oče?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,23
14
Aleksander Solženicin je imel svetlo in temno plat. Po eni strani je sovjetski javnosti in Zahodu odkrival zločine stalinizma, po drugi strani pa je bil zagovornik ruskega nacionalizma.
Skrajno desna ruska misleca Ivan Iljin in Aleksander Dugin se največkrat omenjata kot ideologa, ki naj bi najbolj vplivala na ruskega predsednika Vladimirja Putina. Pri tem pa se pozablja na ideološki vpliv, ki ga ima na Putina nekdaj najslavnejši sovjetski protikomunistični oporečnik Aleksander Solženicin.
Ko je avgusta letos eksplozija končala življenje Darje Dugine, hčerke ruskega filozofa Aleksandra Dugina, so številni zahodni mediji pisali, da je prav Dugin glavni ideolog ruskega predsednika Vladimirja Putina. Po drugi strani pa ni zanesljivih podatkov, da je nacionalist in imperialist Dugin, ki je bil v mladih letih navdušen nad okultizmom in nacizmom, res tesno povezan s Kremljem.
Putin in fašistični filozof Ivan Iljin
Če bi Američana Timothyja Snyderja, enega najbolj znanih in podkovanih zgodovinarjev, vprašali, kdo po njegovem mnenju ideološko najbolj vpliva na Putina, bi verjetno odgovoril, da Ivan Iljin. Ta je bil skrajno desni ideolog ruskih protikomunistov, ki ga Snyder označuje za fašističnega filozofa. Pred leti so bili tudi s Putinovo pomočjo Iljinovi posmrtni ostanki iz Švice (tu je umrl leta 1954) preneseni v Rusijo.
Putin in Aleksander Solženicin sta na prvi pogled dokaj različni zgodbi. Putin je bil v času komunizma agent tajne službe KGB, ki je med drugim neizprosno preganjala nasprotnike komunizma. Med nasprotniki komunizma je bil tudi leta 1918 rojeni pisatelj Solženicin, verjetno najbolj znani protikomunistični oporečnik v Sovjetski zvezi.
Solženicin razkriva Stalinove zločine
Solženicina so zaradi graj sovjetskega voditelja Stalina, ki jih je zapisal v nekem zasebnem pismu, za več let zaprli v gulag (kazensko delovno taborišče), pozneje pa še poslali v t. i. notranje izgnanstvo (prisilna izselitev v nek odročen kraj). V tistih časih je znova postal zelo veren (vzgojen je bil v globoko verni družini, pozneje pa je za nekaj časa postal ateist).
Aleksander Solženicin se je lahko vrnil na prostost po t. i. odjugi, ki jo je po Stalinovi smrti uveljavil Nikita Hruščov. Kljub temu je bil Solženicin pozneje kritičen do Hruščova, tudi zato, ker je ta leta 1954 Krim, ki je bil prej znotraj Sovjetske zveze del Ruske federacije, priključil Ukrajini.
V času t. i. odjuge, ko je prišel v Sovjetski zvezi na oblast Nikita Hruščov, so Solženicina izpustili na prostost. Začel je pisati romane, v katerih je opisoval stalinistično zatiranje. Po padcu Hruščova leta 1964 pa so znova prišli težji časi za Solženicina.
Izgon iz Sovjetske zveze
Kljub temu je nadaljeval s svojim kritičnim pisanjem, za katerega je leta 1970 dobil celo Nobelovo nagrado za književnost. Nagrade ni mogel osebno prejeti, ker mu Kremelj tega ni dovolil. Za komunistične oblastnike je bila kaplja čez rob leta 1973 objavljena knjiga Arhipelag gulag.
Leta 1974 so mu odvzeli sovjetsko državljanstvo in ga izgnali v Zahodno Nemčijo. Leta 1976 se je naselil v ZDA, kjer je nadaljeval s pisanjem. Sovjetsko državljanstvo so mu vrnili leta 1990 v času perestrojke in glasnosti. V domovino se je vrnil leta 1994.
Solženicin Zahodu očita materializem in dekadenco
Solženicin je bil sicer kritičen do komunizma, toda po drugi strani tudi ni bil navdušen nad Zahodom. Leta 1978 je v govoru študentom na Harvardu med drugim dejal, da ne zagovarja preoblikovanja ruske družbe po zahodnem zgledu. Zanj je bil Zahod premalo poduhovljen in preveč dekadenten. Solženicin je tudi vihal nos nad sodobno zahodno glasbo in nad zahodnjaškim materializmom.
Aleksander Solženicin je dobil Nobelovo nagrado za književnost že leta 1970, a jo je lahko prejel šele štiri leta pozneje, saj mu sovjetska oblast leta 1970 ni dovolila odhoda v tujino. Na fotografiji je Solženicin na podelitvi nagrade leta 1974. Solženicina je sovjetska oblast leta 1974 najprej izgnala v Zahodno Nemčijo. Od tod je pozneje odšel v Švico, leta 1976 pa se je ustalil v ZDA.
Solženicin je postal simbol vseh žrtev stalinističnega zatiranja, toda po drugi strani je imel tudi svojo temno plat, ki je Zahod v času hladne vojne ni ravno želel izpostaviti oziroma se je delal, da je ne vidi: Solženicin je bil namreč, še zlasti od 70. let naprej, podpornik ruskega nacionalizma in imperializma ter je imel pogosto sovražen odnos do neruskih narodov v Sovjetski zvezi.
Načrt o enotni pravoslavni vzhodnoslovanski državi
Leta 1990 je Solženicin v Komsomolski pravdi objavil besedilo z naslovom Obnova Rusije. Predlagal je, da se Rusija "znebi" vseh neslovanskih republik v Sovjetski zvezi, obenem pa se z Ukrajino in Belorusijo združi v enotno slovansko državo. Del te slovanske države bi bil tudi sever Kazahstana, kjer živi rusko govoreče prebivalstvo.
Temelj te nove slovanske države bi bilo rusko pravoslavje in takšna država bi bila alternativa dekadentno liberalnemu Zahodu. Zahteve po združitvi severnega Kazahstana z Rusijo je Solženicin, na veliko jezo Kazahstancev, ponovil v intervjuju za Komsomolsko pravdo leta 1996.
Solženicin nad Ukrajince
Čeprav je bil Solženicin po materini strani ukrajinskega rodu, ni bil ravno naklonjen Ukrajincem. Tako je zanikal, da bi bili Ukrajinci v času velike lakote v letih 1932–1933 žrtve genocida (t.i. holodomora oziroma lakotomora).
Solženicina je sovjetska oblast izgnala leta 1974. V domovino se je vrnil leta 1994 (na fotografiji). Čeprav mu je Zahod ponudil politično zavetje, pa Solženicin ni bil navdušen nad Zahodom, ampak ga je imel za materialističnega, hedonističnega in dekadentnega. Po zlomu komunizma je Solženicin zagovarjal ustanovitev enotne države vseh treh vzhodnoslovanskih narodov, ki bi bila alternativa zahodnemu liberalizmu.
Še aprila 2008, nekaj mesecev pred svojo smrtjo, je v svojem članku zapisal, da je lakota pomorila na milijone ljudi po vsej Sovjetski zvezi in da so bili številni komunistični funkcionarji, ki so bili odgovorni za to, Ukrajinci, piše Radio Free Europe/Radio Liberty.
Solženicin o "lažnih leninističnih ukrajinskih mejah"
Članek, v katerem graja Zahod, da podpira blazne zgodbe o genocidu, je objavil, ko je tedanji ameriški predsednik George Bush mlajši v Kijevu položil venec v čast spomina na žrtve lakote. Članek je tudi sovpadel z resolucijo ruske dume, ki je zavrnila ukrajinske trditve o genocidu.
Kot piše ameriški kolumnist in diplomat James W. Carden za medij Asia Times, je Solženicin leta 1994 obsodil voditelje nove ukrajinske države, češ da so v preteklosti "odločno nasprotovali komunizmu in na splošno, kot se je zdelo, preklinjali Lenina", zdaj pa so vneto sprejeli "lažne leninistične meje Ukrajine (vključno celo s krimsko doto malega tirana Hruščova)".
Putin posnema Solženicina
Carden opozarja, da je Putin pred začetkom letošnjega napada na Ukrajino javno dejal, da je "sodobno Ukrajino ustvarila Rusija oziroma, če smo natančnejši, boljševiška, komunistična Rusija". To je razlaga, ki zelo spominja na Solženicinovo grajo "lažnih leninističnih meja Ukrajine".
Decembra 2018 so v Moskvi odkrili Solženicinov spomenik. Na odkritju je bil tudi Putin. Na fotografiji poleg Putina vidimo še Natalijo Solženicin, vdovo Aleksandra Solženicina. Spomenik stoji na ulici, ki je poimenovana po Solženicinu. Natalija (dekliški priimek Svetlova) je bila druga Solženicinova žena. Prvič je bil Solženicin poročen z žensko, ki ji je bilo prav tako ime Natalija (dekliški priimek Rešetovska). Ta je pozneje v svojih spominih zapisala, da je imel Solženicin despotski značaj in da je zatiral razvoj njene osebnosti. Očitala mu je tudi zunajzakonske afere. Zapisala je tudi, da je pomen njegove knjige Arhipelag gulag precenjen in napačno ocenjen ter da jo je to, da je Zahod knjigo sprejel kot končno resnico, zbegalo.
Putin je imel bolj kot ne dobre odnose s Solženicinom. Prvič sta se srečala septembra 2000. Solženicin je podpiral Putina, Putin pa se je menda pri nekaterih zakonih posvetoval z njim. Decembra 2007, ko je najbolj znani sovjetski oporečnik praznoval 89. rojstni dan, ga je celo obiskal na njegovem domu in mu osebno izročil odlikovanje za izjemne dosežke na človekoljubnem področju.
Solženicin vzame v bran Putina
Je pa Solženicin kdaj pa kdaj tudi pograjal Putina, na primer takrat, ko je melodijo sovjetske himne znova uvedel za rusko himno. Je pa bil Solženicin veliko bolj neizprosen glede Putinovega predhodnika Borisa Jelcina.
V intervjuju za nemški tednik Spiegel junija 2007 je Solženicin Putina vzel v bran z besedami: "Vladimir Putin – ja, bil je častnik obveščevalne službe, ni pa bil ne KGB-jevski zasliševalec ne vodja taborišča v gulagu. Kar zadeva službovanje v zunanji obveščevalni službi, to v nobeni državi ni negativno – včasih celo požanje pohvale. Georga Busha starejšega na primer niso veliko grajali, ker je bil nekdaj šef Cie."
14