Hvala vam, Slovenci, do nebes!

"Vam pa dolgujemo prav posebno zahvalo in priznanje," je povedal načelnik občine Šamac Savo Minić, ko je slišal, da s fotografom prihajava iz Slovenije. "Helikopterji letalske enote slovenske policije so nam neizmerno pomagali, pravzaprav so delali čudeže med reševanjem in evakuacijo – tudi Švedi so nam veliko pomagali, toda vaši letalci so res nekaj posebnega."

Vztrajajo na domovih

Toda veliko prebivalcev Šamca vztraja in ne želi zapustiti svojih domov. Z optimizmom jih navdaja dejstvo, da je voda v enem dnevu upadla skoraj za meter, a je večji del mesta še vedno poplavljen. Še vedno se spomnijo tiste nesrečne zadnje sobote, ko je vodni val reke Bosne pred njihovimi očmi v le nekaj urah zrasel za meter in več. Toda svojih domov ne želijo zapustiti.

Reševalce skrbi za tiste starejše in nemočne – ali jim je uspelo priti v varno zavetje zgornjih nadstropij hiš? Nekateri še iščejo svoje prijatelje in sorodnike – delovanje mobilne telefonije je moteno, kajti vodna pošast ni prizanesla ničemur na svoji poti, tudi baznim postajam ne.

Tisti, ki sprejmejo priporočilo o evakuaciji, zapuščajo mesto na razne načine – v čolnih, vojaških vozilih, celo v čeljustih bagra, ta je prav tako kos vodi, ki je prelila in ohromila Šamac.

Kaj bo, ko bo voda odtekla?

Prebivalci se bojijo. Sprašujejo se, kaj bo, ko bo vode ne bo več. Pa tudi, kdaj bo to – Šamac namreč leži na ravninskem predelu, voda ne bo kar tako odtekla. Poleg tega v Savo načrtno ne spuščajo večjih količin vode, da ne bi s tem dodatno ogrozili mest, ki ležijo nižje ob reki. "Mi smo že nastradali, poskusimo rešiti vsaj Orašje," pravi eden od pripadnikov občinskega kriznega štaba.

Koliko škode se bo razkrilo po umiku vode, je za številne celo najmanj pomembno, da le ne bo mrtvih – a vsem je skoraj jasno, da bodo zelo verjetno našli žrtve. Ko je bila moč vode na vrhuncu, je naplavila človeško truplo od neznano kje, poginulo živino štejejo v stotinah. "Kdo bo to odstranil. Samo da nas ne bodo napadle še bolezni," je dejal mestni veterinar, ki te dni dela od jutri do večera in upa, da se jim bo uspelo dogovoriti, kam s poginulo živino. "Te dni nimam delovnega časa, tudi zaračunam nič, pa nič zato. Pogrešam le to, da bi vsi, ki sodelujemo pri reševanju, imeli enotno poveljstvo in bi tako še bolj sodelovali."

"Sami ne moremo"

Mirko, moški srednjih let, pa se zaveda, da Šamac nikoli več ne bo to, kar je nekoč bil. Celo tako daleč gre, da pravi, da pred seboj že zdaj vidi mrtvo mesto. "Pred bosansko vojno je bilo v Šamcu zaposlenih 99 odstotkov ljudi. Uspešne tovarne, tudi tista za šipe nemških avtomobilov, so dajale kruh vsemu območju. Danes služb ni več, katera banka nam bo dala posojilo, kdo iz tujine bo vlagal tu?"

Starejši par pa mi je razlagal: "Vse, kar sva ustvarila v 42 letih v Nemčiji, nama je odnesla voda v manj kot 42 urah." Njun sosed je dodal: "Sami tega ne bomo zmogli, a hvala vsem, ki ste nam že pokazali, da nismo sami." Res, pomoč prihaja iz vse Bosne in Hercegovine, tudi iz sosednjih držav, iz Slovenije in od drugod. "Hvala in veseli smo, ker smo vsi pozabili na vse razlike, ki so nas nekoč morda ločevale."

K nam je pristopil mlad fant in povedal: "Ljudje smo tokrat res ljudje." Pozitivna misel, še kako dobrodošla pred še eno negotovo nočjo in dnevom v Šamcu.