Hrvatje prodajajo Goli otok

Koliko začasnih prebivalcev je gostil po drugi svetovni vojni ta neposeljeni otok, ni znano. Govori se od 15 tisoč do 44 tisoč zapornikov, tudi žensk, od tega je bilo 560 Slovencev. Zapornike so mučili, pazniki so jih fizično in psihično zlorabljali, poleg tega pa so morali tudi prisilno delati v kamnolomu. Zaprli so ga leta 1989.

Zgradbe zapora in spremljajočih objektov, ki se razprostirajo na 4.500 kvadratnih metrih površin, od ukinitve zapora klavrno propadajo. Zapor, ki je bil poleti izpostavljen hudi vročini, pozimi pa neizprosni velebitski burji, nudi predvsem zatočišče galebom. Poleti si ostanke surovega komunističnega režima ogledujejo turisti.

Objekti se nahajajo na jugozahodni strani otoka. Nekdanja upravna zgradba zapora je bila iz ročno izklesanih kamnitih blokov zgrajena leta 1950. Poleg nje se nahaja še zgradba za sprejem zapornikov, karantena, bolnišnica, poveljniška zgradba in barake, kjer so prenočevali zaporniki.

Gradnja bo mogoča le v skladu s prostorskim načrtom Zainteresirani kupci imajo do 15. septembra čas za oddajo ponudb, v katerih morajo navesti, kaj želijo na tem otoku narediti. Šef družbe za upravljanje državnih nepremičnin, ki bdi nad prodajo več kot sto nepremičnin v državni lasti, Mladen Pejnović zatrjuje, da bo na otoku možno graditi izključno v skladu z veljavnim prostorskim načrtom. Nepremičnine bo možno kupiti ali najeti. Čeprav si Hrvaška prizadeva, da bi bil otok urejen kot spominsko-turistični kompleks, potencialnih investitorjev po njegovih besedah s tem ne bodo omejevali.

Pejnović je za Jutarnji list še dejal, da je zanimanje ponudnikov za revitalizacijo Golega otoka precejšnje, bolj konkretne rešitve pa bodo znane po 15. septembru.

Med najbolj prepoznavnimi slovenskimi zaporniki so bili Andrej Aplenc, Dragotin Gustinčič in Tine Logar.