Sobota, 4. 2. 2017, 15.51
6 let, 6 mesecev
Glasbeni festivali so postali milijonski posel
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,13
Glasbeni festivali so cvetoč posel. V Ljubljani so te dni organizatorji nekaterih največjih in najbolj prepoznavnih festivalov na stari celini, ki na tisoče vstopnic prodajo, preden je sploh znan seznam nastopajočih.
Septembra 1970, dan po smrti legendarnega kitarista Jimija Hendrixa, se je na kmetiji Worthy farm, okrog 200 kilometrov zahodno od Londona, odvil prvi festival Glastonbury. Okrog 1.500 udeležencev je za vstopnico plačalo en funt, v ceno je bilo vključenega tudi pol litra mleka s kmetije.
Lani, 47 let pozneje, je ta isti festival obiskalo 157 tisoč ljudi, med nastopajočimi so bila zveneča imena, kot sta britanska pevka Adele in skupina Coldplay. Festival letno ustvari okrog 50 milijonov funtov prihodkov in okrog 700 tisoč funtov dobička, razlaga Britanec Malcolm Heynes, ki pri organizaciji trenutno največjega britanskega festivala Glastonbury sodeluje zadnjih 25 let. Trenutno sodeluje na ljubljanskem festivalu Ment, ki je letos kot eno od osrednjih tem postavil ekonomijo festivalov.
Organizatorji festivala Glastonbury prodajo vstopnic začnejo vsako leto oktobra, osem mesecev pred začetkom dogajanja. Razprodane so v pol ure, ljudje pa takrat sploh še ne vedo, kdo bo nastopal.
Festivalski bum
"Dostopnost glasbe na spletu po mojem mnenju spodbuja razcvet festivalov. Ljudje res lahko vse najdejo na spletu, a na koncu vendarle želijo izvajalca doživeti v živo. Izvajalci danes ne služijo s prodajo plošč, temveč z nastopi v živo," meni Malcolm Haynes, eden od glavnih organizatorjev festivala Glastonbury.
Na konferenčnem delu tridnevnega ljubljanskega glasbenega festivala sta svoj pogled na ekonomijo festivalov delila tudi Francoz Jean-Louis Brossard, umetniški direktor festivala Les Rencontres Trans Musicales v mestu Rennes v francoski pokrajini Bretanji, ter Slovakinja Monika Satková, ki izbira nastopajoče na tridnevnem festivalu Pohoda v slovaškem Trenčinu.
Danes je v ozadju največjih festivalov posel, hitro rastoči posel, se strinjajo sogovorniki. "Mislim, da se bo to nadaljevalo še tri ali pet let. Že danes ima samo Anglija več kot 700 glasbenih festivalov. Pa je tako majhna država," pravi Haynes.
Kako se festivali financirajo in ali so dobičkonosni? In ne nazadnje, kako organizatorji izbirajo izvajalce ter kako pomembno vlogo imajo pri tem finančna pričakovanja?
Ljudje cenijo poceni pivo
Slovaški rock festival Pohoda, ki ga vsako poletje v zadnjih 20 letih priredijo na letališču v Trenčinu in traja tri dni, ima okrog tri milijone evrov proračuna na leto. Po 40 odstotkov zberejo od prodaje vstopnic in sponzorjev, slabo petino od prodaje hrane in pijače, približno odstotek od subvencij, pravi Monika Satkova. "To ni veliko za festival take velikosti. Festival Paleo v švicarskem Nyonu, ki traja šest dni, ima 25-milijonski proračun," pravi.
Festival je dobičkonosen v zadnjih nekaj letih, ko se tudi prihodki zvišujejo. "Finančnim zagatam smo se izognili predvsem tako, da vsako leto že med festivalom prodajamo vstopnice za prihodnje leto. Ko začnemo načrtovati festival, tako že imamo določeno finančno zalogo. Vnaprej prodamo vsaj štiri ali pet tisoč vstopnic, ki seveda v predprodaji stanejo manj."
Kot enega od ključnih dejavnikov, ki festival ohranja finančno vzdržen, navaja nizko ceno delovne sile. Dodaja pa, da se tudi cen hrane in pijače z leti ne dvigujejo.
"Lahko bi dvignili ceno pollitrskega piva, ki stane 1,4 evra, na pet evrov in tako povečali dobičkonosnost, kot to počnejo na drugih festivalih. A to po našem mnenju nima smisla. Denar potrebujemo, da lahko izvedemo organizacijo in plačamo ljudi, sicer pa želimo, da se obiskovalci na festivalu dobro počutijo."
Organizatorji festivala Pohoda vsako leto za tri tedne najamejo letališče v Trenčinu na Slovaškem. Festival v treh dneh obišče okrog 30 tisoč ljudi.
Zaprli vrata oglaševalcem
Največji glasbeni festivali po Evropi imajo precej podobne osnovne vire financiranja kot Pohoda: poleg vstopnic še prodaja hrane in pijače, v večini primerov pa vse pomembnejši del prihodkovne pogače prispevajo tudi sponzorji. Ti se seveda radi pokažejo na dogodkih, na katerih v nekaj dneh zakroži po več deset tisoč obiskovalcev.
Festival Glastonbury pa je izjema. "Nimamo sponzorjev, naš festival ne trži oglaševalskega prostora. Denar dobimo s prodajo več kot 150 tisoč vstopnic, televizijski hiši BBC prodajamo televizijske pravice, ter s koncesijo ponudnikom hrane, spominkov in drugih dobrin na festivalu," našteva Haynes.
Zakaj brez oglaševanja? "Ustanovitelj festivala je precej veren človek, je pripadnik verske ločine kvekerjev in ne želi podpirati velikih korporacij, zato ne dopušča oglaševanja. Tudi to, da bo festival postal tako velik, ni bila zavestna odločitev, z leti se je preprosto tako zgodilo," pravi Haynes, ki je odgovoren za eno od divizij in med festivalom bedi nad delom ekipe 500 ljudi.
Podobno kot v primeru Pohode tudi za obiskovalce Glastonburyja seznam izvajalcev sploh ni pomemben.
"Prodajo vstopnic začnemo vsako leto oktobra, torej osem mesecev pred festivalom. Razprodane so v pol ure, ne da bi ljudje vedeli, kakšen je program. Sam začnem iskanje izvajalcev novembra ali decembra in jih izbiram do konca marca," pravi Haynes.
Nastopajoče vzame pod svoje okrilje
Da festival zgradi tako trdno blagovno znamko, ki prepriča ljudi, pa so vseeno potrebna leta in desetletja dela na programskem področju. Jeana-Louisa Brossarda so letos organizatorji Menta najavili kot enega od najboljših lovcev na talente. Francoz je namreč izvajalce, kot so Nirvana, Lenny Kravitz, Daft Punk, Björk, Stromae in drugi, na festival v francoskem mestu Rennes, ki letno privabi okrog 60 tisoč ljudi, pripeljal, ko so bili še povsem neznani.
Francoski festival Les Rencontres Musicales vsako leto v začetku decembra v Rennes privabi 60 tisoč ljudi, večinoma Francozov, pravi umetniški vodja Jean-Louis Brossard. Proračun festivala je okrog dva milijona evrov.
"Način izbiranja je zelo subjektiven. Preprosto mi mora biti bend všeč. Včasih je to, ko jih prvič slišim in si rečem, da ta bend moramo pripeljati na festival. Zahtevam pa ekskluzivnost, torej da je nastop na našem festivalu njihov prvi v Franciji. Včasih vidim bend januarja, festival pa je šele v začetku decembra, a mi uspe pregovoriti založnike, da v tem letu ne nastopajo drugje po državi," pravi.
Založniki mu v zahtevah po njegovem mnenju ugodijo, ker festival Trans musicale pomeni dobra vrata v svet glasbe. "Sam delam z glasbeniki, borim se zanje, vzamem jih za svoje otroke. Poskušam jim urediti založnika za Francijo in jim pomagati uspeti. Po nastopu se jim odprejo vrata na številne evropske festivale."
Na njegovem festivalu so dvakrat nastopali tudi Slovenci: leta 1987 Laibach in leta 2011 Magnifico.
Jean-Louis Brossard velja za enega od najboljših lovcev na talente na evropski glasbeni sceni. Leta 1987 je v Francijo privabil tudi trboveljsko skupino Laibach.
Domačim izvajalcem precej manj
Na festivalu Pohoda je razmerje med domačimi, torej slovaškimi, in tujimi izvajalci približno ena proti ena, a domači izvajalci dobijo le pet odstotkov pogače za honorarje, pravi Monika Satkova.
Monika Satkova pa pravi, da je pri njih izbor nastopajočih dolgoročen proces in da morajo seveda pri tem močno upoštevati tudi proračunske omejitve.
Za izvajalce lahko porabijo približno tretjino denarja, ki ga imajo na voljo, kar je okrog milijon evrov. "Smo festival, ki se financira sam, za nami ne stoji nobena korporacija, poleg tega smo v regiji, ki ni najbolj privlačna za večje in že prepoznavne izvajalce. Ko vem, da smo blizu lanskega proračuna, začnemo stiskati in bolj premišljeno sestavljati seznam," pravi.
Pri tem je, kot pravi, zanimivo, da je na končnem seznamu ponavadi približno polovica izvajalcev domačih, dobijo pa le pet odstotkov vsega denarja za honorarje.
O tem, katere izvajalce najeti, da bi privabili čim širši krog obiskovalcev, ne razmišljajo. "Seveda poskušamo zajeti čim bolj raznovrstne žanre. A včasih je tudi težko določiti, kaj je občinstvo nekega benda. Če je to metal bend, je jasno, pri nekaterih pa je precej težje."
Za dober namen spustijo ceno
Malcolm Haynes pa pravi, da okrog tri četrtine izvajalcev izberejo s predstavitvami njihovih menedžerjev in agencij, preostalo četrtino pa po svojem okusu dodajo on in njegovi hčeri, ki mu pomagata pri programskem delu. "Hčeri sta stari 19 in 20 let, njuna generacija pa danes pomeni pomemben del publike festivala. Tako imata precej dober vpogled v to, kaj publika želi," pravi.
Pa kdaj kakšen izvajalec reče tudi ne? "Seveda," brez oklevanja odgovori Haynes. "Ponavadi se to zgodi, ker ne moremo ponuditi dovolj denarja. Sam imam predvsem težavo z Američani, saj nekateri agenti našega festivala preprosto ne razumejo. Ne vedo, zakaj bi potovali čez Atlantik, da bi igrali za denar, ki je četrtina njihovega povprečnega zaslužka. Tisti, ki vseeno pridejo, pa hitro spoznajo, kako pomemben nastop je to, saj je tu televizija, velik festival."
Dodaja, da Glastonbury ponuja nižje honorarje tudi zato, ker vsako leto dva milijona funtov od prodaje vstopnic nameni dobrodelnim organizacijam. "Številni izvajalci pridejo tudi zato, ker se strinjajo z našimi vrednotami, čeprav jim plačamo manj kot na trgu," pravi.
Sanitarije kot ozko grlo festivalov
Čeprav se zdi to obrobnega pomena, so tako Haynes kot tudi drugi govorci na okrogli mizi o ekonomiji festivalov poudarili, da je pomemben vidik za obiskovalce tudi urejenost sanitarij. "Sanitarije pogosto povzročajo glavobol organizatorjem festivalov. Na našem festivalu je v petih dneh na kupu več kot 150 tisoč ljudi, ki v tem času seveda morajo na stranišče, zato veliko napora vlagamo v infrastrukturo," pravi.
V zadnjih letih sp uvedli kompostna stranišča in druge ukrepe, s katerimi so se izognili temu, da morajo dnevno v množici ljudi krožiti tovornjaki, ki pobirajo smeti in praznijo sanitarije, kar je ne nazadnje povzročalo tudi varnostno tveganje.
Pa Slovenija?
Največja festivala v Sloveniji z močno glasbeno noto sta festival Lent v Mariboru in Pivo in cvetje v Laškem. Prvi je lani v devetih dneh privabil 230 tisoč obiskovalcev, drugi pa v štirih dneh 110 tisoč obiskovalcev. Med večjimi sta tudi tolminska festivala Metaldays, kjer je bilo lani 12 tisoč obiskovalcev, in Punk Rock Holiday (pet tisoč).
Slovenska festivalska scena je veliko izgubila leta 2014, ko so organizatorji sporočili, da v zgodovino odhaja Rock Otočec. Festival je v 17 izvedbah po letu 1997 privabil 250 tisoč ljudi, zgodba pa se je končala, ker najemodajalec prizorišča na lokaciji ob Krki ni podaljšal pogodbe. Zadnje leto sta na festivalu nastopili svetovno znani zasedbi Papa Roach in Billy Talent.
Dolenjska pa je lani poleg Rock Otočca vsaj za leto dni izgubila še ŠVIC v Trebnjem, organizatorji so za RTV Slovenija dejali, da so si vzeli leto odmora pred letošnjo 15-letnico festivala, in Schengenfest. Ta je bil predlanskim v Vinici, organizatorji pa so se takrat spopadali s finančnimi težavami. Ali festivala letos bosta, še ni znano.
