Dolga roka despotov z Vzhoda

Kljub velikim besedam o demokraciji in človekovih pravicah demokratična Evropa, ki se bori s hudim gospodarskim zatonom, vse bolj pogosto pokleka pred zahtevami gospodarsko močnih držav nekdanje Sovjetske zveze – držav Vzhoda, ki so polne nafte in plina.

Kazahstanski disident Gre za ženo kazahstanskega bankirja in enega izmed najbolj glasnih kritikov režima predsednika Nursultana Nazarbajeva, Muhtarja Ablijazova – nekdanjega ministra za energetiko, nato disidenta, obtoženega, da je iz ene izmed bank ukradel 5 milijard evrov. Leta 2009 je pobegnil iz Kazahstana, dve leti pozneje je dobil politični azil v Veliki Britaniji, a se je pred časom za njim izgubila sled, dokler ga včeraj niso aretirali v Franciji.

Primer Šalabajeva Vmes ko Ablijazova niso našli, je dolga roka avtoritarnega kazahstanskega predsednika segla v Italijo. Natančneje v vilo v Rimu, kjer sta živeli disidentova žena Alma Šalabajeva in njena šestletna hči. Italijanske oblasti so 31. maja tebi nič meni nič po hitrem postopku Šalabajevo prijele in jo deportirale v Kazahstan. Na željo kazahstanskih oblasti. Vse skupaj je potekalo v tihem dogovoru med kazahstanskim veleposlaništvom in italijanskim notranjim ministrstvom.

Razkritje Za to ne bi vedel nihče, če se o tem ne bi razpisali italijanski mediji. Izbruhnili so škandal in očitki, da je vlada zaradi gospodarskih interesov naredila tiho uslugo kazahstanskim prijateljem. Državi tesno gospodarsko sodelujeta, Italija iz Kazahstana uvaža predvsem plin in nafto. Škandal je zamajal vladno koalicijo. Italijanska opozicija je zahtevala odstop notranjega ministra Alfana. Ta je za svoje preživetje žrtvoval vodjo svojega kabineta.

Nezakonit izgon Škandal so obravnavali tudi Združeni narodi. Urad za človekove pravice je italijansko aretacijo označil za nezakonit izgon in jo najostreje obsodil. Poročilo urada je Italijo obtožilo, da je zanemarila skrb, da bi Šalabajevo v domovini lahko mučili in preganjali zaradi moževih političnih aktivnosti. Obe državi je urad pozval, naj dosežeta dogovor o takojšnji vrnitvi Šalabajeve v Italijo. Za zdaj se ni zgodilo še nič.

Priznanje Velike Britanije Drug primer je nedavno priznanje britanske notranje ministrice Therese May. Ta je v pismu priznala, da je britanska vlada leta 2007 zavrnila preiskavo smrti ruskega vohuna Aleksandra Litvinenka, ki jo je ob smrti zahteval britanski višji sodnik, to pa zato, ker se je bala jeze Rusije, s katero Britanci veliko gospodarsko sodelujejo. Litvinenko je leta 2006 umrl zaradi zastrupitve z radioaktivnim polonijem v londonski bolnišnici. Čeprav je veliko znakov kazalo na umor, se Velika Britanija za preiskavo torej ni odločila. Litvinenkova žena je ves čas trdila, da je bila odločitev o zavrnitvi preiskave politična odločitev.