Ali Erdogan na skrivaj izdeluje jedrsko bombo?

Pred tedni je v javnost pricurljal podatek, da je nemška obveščevalna služba BND v Turčiji prisluškovala od leta 1976. Kot piše nemški časopis Die Welt, bi lahko bil v zadnjem obdobju razlog za prisluškovanje tudi turški skrivni vojaški jedrski program.

Molk o turškem jedrskem programu Pred stoletji je bilo Osmansko cesarstvo velesila kar na treh kontinentih: v Aziji, Evropi in Afriki. Zdaj skuša zmerni islamist Erdogan, ki ga imajo številni za nekakšnega novega sultana, spet obnoviti nekdanjo turško veličino.

Še zlasti ker Turčija leži v nemirni soseščini: na vzhodu je sosed Iran, južno od turške meje je skoraj čez noč nastala skrajna Islamska država. Onstran Črnega morja pa je Rusija.

Civilni jedrski program kot krinka za izdelavo jedrske bombe? V ospredju svetovne javnosti je že leta sporni iranski jedrski program, mediji tudi redno poročajo o severnokorejskih provokacijah z vojaškimi jedrskimi poskusi. Skoraj nič pa se javno ne govori o tem, da verjetno tudi Turčija razvija jedrsko orožje.

Model za razvoj turškega jedrskega orožja je očitno Iran, ki civilni jedrski program uporablja kot krinko za razvoj jedrske bombe. Podobno je tudi maloazijska država pred leti začela razvijati civilni jedrski program. Uradna razlaga Ankare je: gospodarstvo cveti, zato Turčija potrebuje še več energije.

Želi Turčija obdržati izrabljeno jedrsko gorivo? Leta 2011 je Turčija ruskemu podjetju Rosatom naročila, naj za 15 milijard evrov zgradi jedrski kompleks z reaktorjem. Ta jedrski kompleks leži ob sredozemski obali, 300 kilometrov vzhodno od turističnega mesta Antalya.

Pred dvema letoma je podobno naročilo v vrednosti 17 milijard evrov dobil tudi japonsko-francoski konzorcij. To ne bi bilo nič nenavadnega, če se Ankara niti z ruskim podjetjem niti z japonsko-francoskim konzorcijem ne bi želela pogodbeno zavezati, da bosta ti podjetji 60 let dobavljali potrebni uran in nazaj sprejemali izrabljeno jedrsko gorivo. Logični sklep: priprava na izdelavo plutonijeve bombe.

Del jedrskih gorivnih palic je mogoče predelati za vnovično uporabo 90 odstotkov jedrskih gorivnih palic po uporabi ni mogoče predelati in so jedrski odpadek. Toda deset odstotkov jedrske gorivne palice (en odstotek urana in devet odstotkov plutonija) je mogoče znova predelati.

Obrat, s katerim se lahko še uporabna visokoradiokativna snov izloči iz palic, je lahko zgrajen v pol leta in je velik kot kakšen običajen uradniški kompleks. Teoretično je uporabljene jedrske gorivne palice mogoče znova predelati za ponovno uporabo v civilne namene, kar pa je precej dražje, kot če bi kupili nove.

Zbiranje plutonija za izdelavo plutonijeve jedrske bombe? Če Turčija kljub temu želi obdržati izrabljene jedrske gorivne palice, potem za to obstaja samo ena logična razlaga: maloazijska država zbira material za plutonijevo bombo.

Mogoča je sicer tudi izdelava uranove jedrske bombe iz izrabljenih jedrskih palic, za kar pa bi potrebovala tehnologijo za bogatenje urana. Za novo uporabo v civilnem jedrskem reaktorju bi se moral uran obogatiti za od 3,5 odstotka do osem odstotkov, za jedrsko orožje pa za najmanj 80 odstotkov.

Obrati za bogatenje urana Po podatkih BND je Erdogan že leta 2010 na skrivaj naročil izdelavo obratov za bogatenje urana. Po nekaterih drugih informacijah pa naj bi Turčija že imela nekaj centrifug za proizvodnjo urana. Kot domnevajo, naj bi prišle iz Pakistana.

Turčija je imela pred leti vodilno vlogo pri dejavnosti pakistanskega jedrskega tihotapca Abdula Kadirja Kana, ki je med letoma 1987 in 2002 Iranu, Severni Koreji in Libiji priskrbel številne centrifuge. Elektroniko, ki je v pakistanskih centrifugah, je namreč izdelalo turško podjetje.

Turško-pakistansko jedrsko sodelovanje Turčija je že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja sodelovala pri pakistanskem jedrskem programu. Takrat je veliko delov, ki jih je Pakistan potreboval za izdelavo jedrskega orožja, v to državo prišlo prek Turčije.

Zato ne preseneča, da obe državi – kot poročajo obveščevalne službe – sodelujeta pri izmenjavi znanstvenih podatkov pri razvoju jedrskega orožja.

Turški raketni program Pomemben indic za obstoj turškega jedrskega orožja je tudi razvoj raketnega programa. Že v osemdesetih letih je Turčija razvijala rakete kratkega dosega, ki lahko zadenejo cilj, oddaljen do 150 kilometrov. Vendar samo s tem Turki niso bili zadovoljni.

Leta 2011 je Erdogan zahteval razvoj raket srednjega dosega. Le leto pozneje je Turčija že opravila preizkusno izstrelitev rakete, ki ima 1.500 kilometrov dosega. Do leta 2015 pa naj bi izdelalo raketo z dosegom 2.500 kilometrov.

Turki: Če bodo Iranci razvili jedrsko bombo, jo hočemo imeti tudi mi Razlog za razvoj turškega jedrskega orožja naj bi bil tudi to, da jedrsko orožje razvija sosednji šiitski Iran. Leta 2012 je tako v javnomnenjski anketi 54 odstotkov vprašanih Turkov odgovorilo, da bi morala Turčija, če bo Iran izdelal jedrsko bombo, tudi sama razviti jedrsko orožje.