65 let od uresničitve judovskih sanj

14. maja 1948 je bil dan, ki je pretresel ves Bližnji vzhod. V muzeju v Tel Avivu je Judovska agencija dan pred koncem britanskega mandata na ozemlju Izraela razglasila neodvisnost dežele in tako uresničila sen Herzla, dunajskega novinarja, in na tisoče drugih Judov. "V Izraelu je nastal judovski narod. Tukaj je ustvarjena njegova duhovna, verska in politična bit. Ta narod je bil nasilno pregnan, vendar je ostal zvest svoji domovini. Upanje na vrnitev ni nikoli ugasnilo. Razglašamo judovsko državo Izrael," je pisalo v deklaraciji, pod sliko leta 1904 umrlega Herzla jo je prebral vodja judovske samouprave v Palestini David Ben Gurion, ki je nato postal prvi izraelski premier. Na ulicah so Judi slavili in plesali.

Praznovali so vendarle v senci vojne, ki se je napovedovala. Arabske države so zavrnile resolucijo Združenih narodov iz leta 1947, ki je predvidevala delitev območja pod britansko upravo na judovski in arabski del. Resolucija je Judom obljubljala več kot polovico Palestine. Ozemlje si je delilo pol milijona judovskih priseljencev in približno 440 tisoč Palestincev – po besedah izraelskega zgodovinarja Ilana Pappeja je bila resolucija "recept za gotovo tragedijo, ki je sledila".

Da bi vzpostavil nacionalno ravnovesje, je Ben Gurion pregnal milijon Palestincev. Več kot 80 odstotkov palestinskega prebivalstva, okoli 750 tisoč ljudi, je zapustilo svojo domovino. Pobegnili so v arabske države ali na ozemlja, ki niso bila pod nadzorom Izraela. Uničenih je bilo 530 palestinskih vasi in 11 palestinskih mest.

Dan po razglasitvi neodvisnega Izraela je pet arabskih držav – Egipt, Jordanija, Sirija, Libanon in Irak – napadlo novonastalo državo in začelo arabsko-izraelsko vojno. Po letu dni bojevanja je bilo sklenjenih več sporazumov, ki so določili začasne državne meje Izraela. Zahodni breg in arabska stran Jeruzalema sta bili priključeni Jordaniji, Egipt pa je prevzel začasni nadzor nad Gazo.

11. maja 1949 so Izrael sprejeli v svet Združenih narodov. Slabih 20 let pozneje je Izrael razširil svojo oblast tudi na območja, ki jih dotlej ni imel pod nadzorom. Med 5. in 10. junijem 1967 je Izrael porazil vojske Jordanije, Egipta in Sirije ter zasedel območje Gaze, Zahodni Breg in Golansko planoto. Zelena linija, določena leta 1949, je postala administrativna meja med Izraelom in okupiranim ozemljem. Meje Jeruzalema so bile razširjene, po vojni so vključevale tudi vzhodni del mesta. Z ozemlji, osvojenimi med šestdnevno vojno , je Izrael želel držati v šahu palestinski narod in mu preprečiti osnovanje svoje avtonomne strukture oblasti.

Odločna zmaga je v Izraelu sprožila val nacionalizma in verskega navdušenja, predvsem zavzetje vzhodnega Jeruzalema, kjer je eden od najpomembnejših verskih krajev – Zid objokovanja, je sprožilo mesijanske občutke. Kmalu zatrem so vzniknile prve judovske naselbine na zasedenih ozemljih.

Politike gradnje naselbin ni prekinil niti mirovni dogovor z Egiptom leta 1979, niti začetek mirovnega procesa leta 1993, niti umik iz Gaze leta 2005. Niti premier Jicak Rabin, ki je umrl pod streli atentatorja leta 1994 in je bil nasprotnik gradnje, si ni upal prekiniti te politike.

Danes na Zahodnem bregu in vzhodnem delu Jeruzalema živi okoli pol milijona Judov, med njimi so številni priseljenci iz vzhodne Evrope in osrednje Azije, ki so tja prišli po razpadu Sovjetske zveze. Izrael je sprejel okoli milijon Judov iz Evrope, leta 1991 pa se je preselilo okoli 14 tisoč Judov iz Etiopije. Judovske naselbine še vedno ostajajo jabolko spora med Izraelci in Palestinci, zadnji vztrajajo, da ne bodo sedli za pogajalsko mizo, dokler se Izrael ne odpove gradnjam.