25 let po padcu berlinskega zidu je zrasel nov zid

To je svojevrsten zid, ki ločuje države nekdanjega Varšavskega pakta, ki so izvedle uspešno tranzicijo iz socialističnega v tržno gospodarstvo (srednjeevropske države, kot je Poljska, in baltske države), in države, ki niso bile tako uspešne (Rusija, Ukrajina in Belorusija).

Zmedeni marksistični centralni bankirji Kot piše Financial Times, v angleški Bank of England radi pripovedujejo zgodbo o skupini ruskih centralnih bankirjev, dobro podučenih o marksistični ekonomiji, ki so kmalu po padcu berlinskega zidu prišli na tečaj na omenjeno centralno banko.

Tu so jim predavatelji na tablo risali krivulje ponudbe in povpraševanja ter jih učili, kako se na trgu določajo cene. Kljub temu je na koncu nekdo vprašal: "Toda kdo določa cene?".

Nepredstavljiv in enkraten zgodovinski proces Svet brez državnih uradnikov, ki so določali cene vseh izdelkov, je bil zanje popolnoma nepredstavljiv. Angleški kolegi so jih zato peljali na izlet na londonsko tržnico Smithfield, da bi videli, kako deluje tržno gospodarstvo v praksi.

Spremembe v gospodarstvu v srednji in vzhodni Evropi so nekaj, kar se ne more primerjati z nobenim drugim procesom na stari celini po drugi svetovni vojni.

Šok terapije in okrevanje Kot je zapisal Mednarodni denarni sklad (MDS) v svojem poročilu ob 25-letnici padca berlinskega zidu, je prva generacija reform (privatizacija in liberalizacija cen, trgovine, finančnih trgov ter uvedba normalnih deviznih tečajev) potekala sorazmerno hitro. To so bile t. i. šok terapije.

Poljske in druge srednjeevropske države ter baltske države, ki so izvedle najhitrejše reforme, so zdaj na boljšem. Ko so se enkrat pregrizle skozi prve težave, je šla pot samo navzgor.

Uspešne srednjeevropske in baltske države Poljsko gospodarstvo si je po prvem šoku hitro opomoglo. Bruto domači proizvod v baltskih državah (Litvi, Latviji, Estoniji) je do srede 90. let prejšnjega stoletja sicer padel za od 30 do 50 odstotkov in se je na raven iz leta 1989 vrnil šele na začetku tega tisočletja.

Toda drugi val reform, ki pomagajo gospodarski rasti (vladavina prava, varnost pogodb, demokracija in transparentnost), je bil veliko močnejši v srednjeevropskih in baltskih državah kot v nekaterih državah nekdanje Sovjetske zveze.

Tabor neuspešnih onkraj novega "zidu": Rusija, Ukrajina in Belorusija Rusija tako v bistvu ostaja naftna država, ki bi propadla brez svojih zalog nafte in zemeljskega plina. Ukrajina je tudi zdaj, ko je vladajo oblastniki, ki se razglašajo za prozahodno usmerjene, prežeta s korupcijo in t. i. pajdaštvom – tesno prepletenostjo politike in gospodarstva.

Ruska zaveznica Belorusija, ki ima v regiji sistem, ki je še najbližji sistemu nekdanje komunistične diktature, je letos uvedla skoraj nekakšno novo obliko tlačanstva, da bi zadržala delavce na kmetijskih farmah.

Vpliv zgodovine Na to, kako danes delujejo posamezne države, zelo pomembno vpliva zgodovina. Srednjeevropske in baltske države so zgodovinsko povezane z zahodnimi institucijami, saj so bile nekdaj del Avstro-Ogrske, Prusije ali poljsko-litovske unije iz 16. do 18. stoletja.

Na drugi strani je zgodovinski temelji Rusije ruski carizem. Ruski predsednik Vladimir Putin je tako leta 2000 napisal: "Rusija je bila ustanovljena kot supercentralizirana država. To je skoraj zapisano v naših genih, je tradicija, je mentaliteta naših ljudi."

Spodleteli ruski načrti Toda tudi Putin lahko takšen centraliziran model uveljavlja samo zaradi ruskih naravnih bogastev, kot so nafta, zemeljski plin in rudnine. Boj za izkoriščanje teh naravnih virov je ustvarjalo in uničevalo oligarhe (spomnimo se le na Mihaila Hodorkovskega), toda v Rusiji ni bilo diverzifikacije gospodarstva, torej, da bi se poleg izkoriščanja naravnih virov razvijale tudi druge gospodarske panoge.

Rusiji je tudi spodletela želja, da bi ustvarili protipol EU, svojo regionalno carinsko unijo, saj ta ni pritegnila nobene druge vzhodnoevropske države, razen od Rusije odvisnih držav – Belorusije in Kazahstana.

Na uspešni strani "novega zidu" Na drugi strani je bilo zadnjih 25 let za srednjeevropske in baltske države zelo viharnih, toda uspela jim je diverzifikacija gospodarstva oziroma večja raznovrstnost gospodarstva. Njihovo gospodarstvo in gospodarska rast nista odvisna le od peščice gospodarskih panog.