ZK želela s pomočjo vojaškega sodnega mlina odstraniti Janšo

Bliža se 20. obletnica t.i. procesa proti četverici, torej procesa na vojaškem sodišču v Ljubljani proti vam, Janezu Janši, Ivana Borštnerju in Franciju Zavrlu. Kje so po vašem mnenju tičali vzroki za ta proces? Proces je bil logična posledica tega, kar se je dogajalo pred samim procesom. V Sloveniji je namreč prihajalo do premikanja meja svobode govora in novinarske svobode. Takratna Mladina pa je bil medij, ki je neprestano preskušal te meje. Nekako je bilo torej pričakovano, da bo prišlo do kratkega stika z oblastniki in do aretacij, vendar pa ni nihče slutil, da se bo zgodilo na takšen način. Vedeti moramo, da smo takrat vsi na nek način nosili "glave v torbah", zato sem sam pri sebi že večkrat mislil, da bom prišel pred sodišče in bom sedel v zaporu zaradi kakšnega mojega članka, a do sodnega procesa ni prišlo. Prihajalo pa je do sodnih procesov proti drugim piscem. Nekako v zraku se je čutilo, da bo prej ali slej nekje "počilo". Naključje pa je hotelo, da se je to zgodilo meni in drugim trem obsojencem na vojaškem sodišču ter ravno ob tem vojaškem dokumentu.

Gre seveda za fotokopije vojaškega dokumenta, ki jih je častnik Jugoslovanske ljudske armade (JLA) Ivan Borštner konec januarja 1988 izročil vam, vi Zavrlu, nato pa jih je prejel tudi Janša. V njegovi pisarni v podjetju Mikroada so jih v noči na 27. april v tajni preiskavi našli agentje Službe državne varnosti (SDV). Kaj je bila vsebina tega dokumenta? Dokument je nedvomno dokazoval, da se JLA pripravlja na državni udar in prevzem oblasti. V njem je namreč omenjeno ustanavljanje enot vojaške policije za posebne naloge in dežurnih skupin za zbiranje podatkov o stavkah in demonstracijah. S tem se je JLA prisvajala naloge policije in se poskušala vmešavati v civilno sfero.

To so stvari, v katere se vojska ne sme vmešavati, in to ne samo v demokratični družbi, kajti tudi v socialistični Jugoslaviji je veljalo pravilo, v kaj lahko posega vojska in kaj je v pristojnosti civilne sfere. Zato je bil dokument neustaven tudi glede na takratno zvezno ustavo.

Glede tega dokumenta nisem nikoli imel slabe vesti, saj je bila JLA tista, ki je kršila zakone, ne pa mi, ki smo imeli opravka z vojaško skrivnostjo, za katero so se skrivali načrti za državni udar.

V knjigi 7 let pozneje, ki ste jo napisali vi, Janša in Borštner, je objavljena teza, da je bil proces proti četverici poskus spretnega zatrtja civilne družbe, ki se je vse bolj organizirala. Kaj menite o tem? In kakšno vlogo pri procesu proti četverici sta imeli vodstvo Zveze komunistov Slovenije (ZKS) in Jugoslovanska ljudska armada (JLA)?

Takratni položaj je bil zelo zapleten. Znotraj ZKS so potekali frakcijski boji med t.i. liberalci, ki jih je vodil tedanji predsednik centralnega komiteja (CK) ZKS Milan Kučan, ter med starimi silami, ki naj bi jih vodil France Popit. Po drugi strani pa je bila tukaj spet JLA in zvezna država s svojim represivnim aparatom. Skratka, v takratni jugoslovanski družbi je bilo kar nekaj centrov moči. Na drugi strani pa je bila civilna družba, ki je postajala vse močnejša in pogumnejša, in kazala je prve ambicije opozicijskega boja za oblast.

Če že govorimo o sodelovanju med vodstvom ZKS in JLA, je zanimivo, da je slovenska Služba državne varnosti (SDV), potem ko je v Janševi pisarni našla vojaški dokument, čakala kar 15 dni, preden je obvestila vojaške organe o najdenem dokumentu.

In v teh 15 dneh se je daleč od oči javnosti marsikaj dogajalo. Sam menim, da se je v nekem zaprtem krogu odločalo o tem, kaj storiti s tem dokumentom. Odločali pa so tisti, ki so imeli takrat nadzor nad tajno policijo oz. SDV, to pa je bila Kučanova "liberalna" struja, ki se ji je pridružil vedno pragmatični Stane Dolanc. Glede na nekatere poznejše izjave in na poznejši razvoj dogodkov sem prepričan, da je prišlo do dogovora v ožjem krogu, v katerem sta sodelovala vsaj Kučan in Dolanc, verjetno pa tudi republiški sekretar za notranje zadeve Tomaž Ertl in vodja slovenske SDV.

Najdene fotokopije vojaškega dokumenta so bil sicer na določen način nevarne tudi njim, ker so se mogoče bali podtikanja. Verjetno namreč niso dobro vedeli, kako so se fotokopije znašle v Mikroadi. In mogoče so se bali, da bi tudi sami nosili posledice, če ne bi obvestili vojaških organov.

Po poznejšem pričevanju Aleksandra Vasiljevića, pripadnika jugoslovanske vojaške protiobveščevalne službe (KOS) in glavnega vojaškega preiskovalca v tej zadevi, je na enem od tajnih sestankov varnostnih organov k njemu pristopil Dolanc in ga povprašal, ali so že odkrili tiste, ki so jim ukradli dokument. Seveda je bil Vasiljević presenečen. Pozneje je slovenska SDV oddala sporočilo o tem, kaj je našla, in tako se je začela zgodba odvijati naprej.

Moramo pa tudi vedeti, da je Janša v tistem času kandidiral za predsednika Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS), in to s programom, s katerim bi ZSMS postala, ne partner partije, temveč konkurenčna stranka, ki bi se tudi na morebitnih poznejših večstrankarskih volitvah z ZKS pomerila v boju za oblast.

To bi bilo za same komuniste seveda zelo moteče, saj bi se na eni strani v Sloveniji oblikovala nova politična stranka, po drugi strani pa bi slovenski komunisti težko pojasnili svojim kolegom iz drugih republiških partijskih komitejev, kaj se dogaja v njihovi republiki.

Položaj je bil tudi za vodstvo ZKS sila neroden, zato je bilo zanje zelo ugodno, če so nekomu drugemu, torej JLA, prepustili, da obračuna z njihovo opozicijo. Po mojem mnenju je torej na odločitev vrha ZKS, da o dokumentu obvesti JLA, vplivala tudi želja, da se s "tujo roko" oz. s pomočjo vojaškega sodnega mlina odstrani Janšo.

Menite, da je slovenski politični vrh odziv slovenske javnosti na aretacije (demonstracije in zborovanja v podporo četverici, oblikovanje in množični razmah Odbora za varstvo človekovih pravic itn.) presenetil? Prepričan sem, da je "liberalna" linija znotraj ZKS predvidela nadaljnji potek dogodkov po aretacijah. Imeli so namreč na izbiro samo dve možnosti. Ena možnost je bila, da po aretacijah ne bo prišlo do demonstracij in bi se proces odvijal v miru in brez protestov javnosti. To bi dokazovalo, da je slovenski narod miren in "pacificiran" ter da se v slovenski družbi pravzaprav ne dogaja nič bistvenega.

V nasprotnem primeru - kot se je potem v resnici zgodilo - pa bi bil to za njih signal, kam piha veter in kako se morajo obnašati. Da morajo torej dejavneje nastopiti v smeri obrambe nacionalne identitete. Na nek način je torej "liberalni" del slovenske partije izkoristil proces, ki ga je tudi sam sprožil, za pridobitev političnih točk. Bil je to pravzaprav spreten manever v ozadju afere JBTZ.

Kazen, ki vam jo je naložilo vojaško sodišče, so izvršili slovenski republiški organi. Res je. Kazni so začeli poleti 1989 izvrševati slovenski organi, kar je bilo moteče za vse člane Odbora in tudi celotno civilno družbo. Še zlasti je bil naš odhod na prestajanje kazni paradoksalen zato, ker so že aprila 1989 vsi trije zbori slovenske skupščine sprejeli stališče, da je zaupni vojaški dokument nezakonit. Res pa je, da smo dosegli vsaj to, da smo odslužili le tretjino prisojene kazni.

Bi lahko takratno slovensko politično vodstvo preprečilo izvršitev kazni? Lahko, vendar bi za to potrebovali pogum, a so se tedaj pragmatično odločili, da je za njih boljše, da se kazen izvrši. Verjetno so ocenili, da ne bo prišlo do kakšnih množičnih demonstracij, ki bi ogrozile obstoj komunistične partije. Ironija pa je, da je nekaj mesecev pozneje zvezna partija na svojem 14. kongresu razpadla, razpadati je začela tudi Jugoslavija, oblast v Sloveniji pa je spomladi 1990 po demokratičnih volitvah prevzela opozicija, ki so jo v veliki meri sestavljali člani Odbora za varstvo človekovih pravic. Dogodki so si sledili z neverjetno naglico in iz današnje perspektive je bil naš takratni položaj resnično neverjeten - slovenska partija se umika, skupna država razpada po šivih, mi štirje pa prestajamo kazen, kot kakšni navadni prestopniki.

Je bila sodba vojaškega sodišča pozneje razveljavljena? Leta 1995 nas je Vrhovno sodišče RS oprostilo obtožb. Oprostilne sodbe so temeljile na dejstvu, da je prišlo do kršenja zakonitosti. No, takrat meni osebno to ni nič več pomenilo. Šlo je za neke vrste simbolno dejanje nove države, ki je odpravila nesmisle prejšnje.

Verjetno je bilo obdobje, ko ste bili zaprti v vojaškem zaporu, za vas s človeške plati mučno? Ko sem izvedel, da so zaprli Janšo in Borštnerja, sem pričakoval, da bodo zaprli tudi mene, saj sem bil vpleten v to zadevo. Že pred aretacijo sem sicer opazil, da mi uslužbenci slovenske SDV sledijo, zato sem se v dneh pred aretacijo - aretirali so me 4. junija, Janšo in Borštnerja pa 31. maja - nekako psihično pripravil. A kljub vsemu so bili prvi dnevi mučni, pozneje pa se pač počasi navadiš na razmere v zaporu, tj. na strogo osamo, na samico in na življenje brez informacij o tem, kaj se dogaja zunaj zaporniških celic.

Najbolj mučen pa je bil zame trenutek, ko so me uslužbenci slovenske SDV izročili vojaškim organom. Nismo namreč vedeli, ali bomo ostali v Ljubljani ali nas bodo odpeljali iz Slovenije v kakšno drugo jugoslovansko republiko. Prav tako smo se spraševali, kaj bo z nami. Mnogi pred nami, ki so doživljali podobno usodo, so namreč na nek način "izginili", saj javnost za njih ni nikoli izvedela. Zato smo premišljevali, ali se bo to zgodilo tudi v našem primeru.

Na srečo se ni. Še več, v bistvu je bil ta sodni proces prelomnica, saj se je prvič zgodilo, vsaj v takratni socialistični Sloveniji, da so politični zaporniki prišli iz zapora kot moralni zmagovalci. Če bi se to zgodilo deset let prej, je vprašanje, ali bi sploh kdo vedel za nas in našo usodo.

Torej je bil proces proti četverici prelomen trenutek v slovenski zgodovini? Proces proti četverici je bil prelomnica za civilno družbo v Sloveniji, a bi se ta prelomnica po mojem mnenju lahko zgodila tudi ob kakšnem drugem sodnem procesu. Dejansko je civilna družba v Sloveniji v drugi polovici osemdesetih ob vsem tem dogajanju, ki se je ves čas stopnjevalo, potrebovala neko piko na i.