Zakaj nam vojna in nasilje ne smeta biti v veselje

To je bilo eno od kočljivih vprašanj, ki ga je odprl torkov Forum za dialog med vero in kulturo o vojni v krščanstvu in islamu, na katerem sta sodelovala nekdanji ljubljanski nadškof Anton Stres in iraško-slovenski islamolog Raid Al Daghistani.

Biblija in Koran o vojni Na eni strani torej Stres, nekdanji ljubljanski nadškof, ki se je po enoletnem "umiku" iz Slovenije pred meseci vrnil prav iz zdaj krvaveče Francije in trenutno piše novo knjigo, na drugi strani mladi islamolog, po očetu Arabec, po materi slovensko-srbskega rodu, ki se je rodil in odraščal v Sloveniji, zdaj pa v Nemčiji piše doktorat.

Vojno in nasilje tako Sveto pismo Nove zaveze kot Koran ne opisujeta kot nekaj pozitivnega. Spomnimo se na Jezusove besede: " … če te udari po levem, nastavi še desno lice.". Toda, kot je razložil Stres, to še ne pomeni, da se ne smemo braniti pred krivičnim napadalcem ali da država ne sme braniti svojega obstoja.

Krščanska pravična vojna V četrtem stoletju, ko je krščanstvo postala državna vera v rimskem cesarstvu, obenem pa so državo pretresali vpadi barbarskih ljudstev, je Sveti Avguštin na podlagi starejše stoične filozofije izoblikoval načelo pravične vojne.

Avguštin je bil po naravi mirovniški. Vojno je imel za zlo, največje zlo vojne pa je bilo po njegovem to, da ljudje dobijo v času vojne veselje nad nasiljem. Pravična vojna je bila tako izhod v sili, njen glavni cilj pa ni osvajanje, ampak dosega miru.

Sadam Husein in pravična obramba Sodobni cerkveni nauk pa je šel še korak dlje – opustil je načelo pravične vojne in zdaj govori le o pravični obrambi. Pravična obramba je obramba države pred zunanjim napadalcem, obramba zatiranih ljudi v drugih državah in notranji odpor proti tiraniji.

Je bila vojna ZDA proti Iraku pravična obramba? Stres je jasen: Sadam Husein je bil sicer totalitaren diktator, toda po njegovem padcu ni nastalo manjše, ampak še večje zlo. Torej ni izpolnjen pogoj pravične obrambe.

Militantni islamisti kot nihilisti Forum, ki le naključno sovpada s pariškimi dogodki (tema foruma je bila namreč dogovorjena že pred meseci), se seveda ni mogel izogniti temu krvavemu dogodku. Ali militantni islamizem temelji na Koranu ali gre le za obliko sodobnega nihilizma, ki so ga islamisti povzeli po zahodnih zgledih, je zanimalo moderatorja foruma Vida Snoja.

Al Dhagistani, čigar korenine po očetovi strani so v prej omenjenem Iraku, ki zdaj, tako kot sosednja Sirija, doživlja krvavo nasilje militantnih islamistov, je bil jasen: vsako namerno pobijanje civilistov je terorizem. Tudi klasična teorija džihada je prepovedovala pobijanje civilistov.

Uporaba vere za dosego političnih ciljev Militantni islamizem, ki je pred dnevi krvavo udaril v Franciji, ima naslednje lastnosti: instrumentalizacija vere za dosego političnih ciljev, selektivno branje Korana in branje Korana zunaj konteksta, prezir do tradicije in nestrpnost do pluralnosti.

Dhagistani, ki zagovarja historično branje Korana, torej branje Korana v kontekstu časa in dogodkov, v katerem je nastajal, poudarja, da pozna Islam tri vrste džihada: džihad bojevanja, džihad duše in džihad peresa. Kot je glede zadnjega džihada dejal prerok Mohamed: "Tinta učenjakov je svetejša od krvi mučenikov."

Džihad bojevanja Prvi džihad (ta beseda dobesedno v arabščini pomeni prizadevati se za nekaj), torej džihad bojevanja, je predvsem bil v ospredju v začetku islama, ko se je ta boril za svojo ohranitev. Pri tem džihadu se je moralo upoštevati omejitve, na primer zgoraj omenjena načela o nepobijanju civilistov.