Za Slovenijo je rešitev velika koalicija!

Pedofilija v cerkvenih krogih zahteva opravičilo, je prepričan ljubljanski nadškof. Je pa velik problem, ki najeda, saj je je največ v družinah, čeprav bi jo tam najmanj pričakovali.

Kako ocenjujete zdajšnji politični in gospodarski trenutek v Sloveniji? Ta trenutek je gotovo zaskrbljujoč, ne da bi bil ravno potreben kakšen preplah. Pomembno pa je, da premislimo o temeljih države. Po mojem gre za vprašanje legitimnosti, upravičenosti države. Ta je legitimna, če zagotavlja neko temeljno pravičnost, če je to res pravna država in da imajo občutek, da je to res. Najbolj jasno se takšen občutek kaže pri udeležbi na volitvah, ta je lakmusov papir notranje legitimnosti države. Da državljani res soglašajo s svojo državo. Da gredo na volišče, kar bi lahko po domače rekli, da se gredo igro, da verjamejo v to igro, v vso smiselnost vsega tega, kar je in kar obstaja od uradnih institucij, za katere volijo. Za mnoge, kar kažejo tudi javnomnenjske ankete, ta država ni več legitimna, saj jim ne daje tistega občutka temeljne varnosti in pravičnosti, do katere imajo pravico in zaradi katere država sploh obstaja! Je država v krizi? Po vseh moralnih in drugih teorijah, tudi politična filozofija tako določa, je temeljni smisel države v zagotavljanju temeljne pravičnosti. Brez tega države ne potrebujemo. Brez tega se država lahko spremeni v "džunglo". Džungla pomeni mesto, kjer vlada močnejši, ne pa tisti, ki ima bolj prav. In med ljudmi je tak občutek, vprašanje je, ali je povsem utemeljen, ampak nad vsem tem bi se morala oblast zamisliti.

Vse bolj pada zaupanje v državne inštitucije, v politiko in politike. Kdo je za to najbolj odgovoren? Najbolj odgovorni so tisti, ki imajo v državi moč to spremeniti, to je vlada, kdo drug pa. Aktualna vlada, pa ne le ta, ampak tudi prejšnje so za to odgovorne. Ta erozija zaupanja do državnih inštitucij ni od včeraj. Finančna in gospodarska kriza sta vse skupaj le še bolj zaostrili. Jaz ne verjamem, da je kriza edini razlog za to, pač pa so ob tem izbile na površje nekatere nepravilnosti, ki jih je uspešna konjunktura malo prekrila in potisnila na obrobje. Dokler je, denimo, podjetje uspevalo in se je njegovo lastništvo nepravilno in nepošteno spreminjalo, ko je delovalo, ni bilo problemov, važno, da imajo vsi plače, ne glede na lastništvo podjetja. Ko pa je zaškripalo zaradi dolgov, ki so posledica posojil, ki so bila potrebna za prevzeme teh podjetij in je kriza naredila svoje, potem je vse skupaj izbruhnilo in se razširilo. Vse skupaj je seveda splet objektivnih okoliščin, kar je povzročila gospodarska in finančna kriza in teh negativnih pojavov, ki so zdaj izbili na dan …

Kako gledate na tajkunske zgodbe? Za nazaj ne bo mogel nihče odgovarjati, ker zakon ne more delovati retroaktivno. Verjetno res akterji teh zgodb ne bodo kazensko odgovarjali, mogoče lahko odgovarjajo premoženjsko, jaz nisem pravnik. Najbrž ni druge rešitve, kot da vsi skupaj poskrbimo, da se to v prihodnje ne bi več dogajalo. In potem bi se tudi lahko povrnilo zaupanje v državo in državne institucije. Takšno zaupanje je izjemno pomembno. Toliko smo namreč zreli, da včasih pride nekaj hudega in so ljudje pripravljeni zategniti pasove, če vedo, da ni nekih krivcev za vse skupaj, ki jo bodo prav poceni odnesli. Tisto, kar vzbuja nezaupanje, je občutek, da se na nas ni zgrnila neka objektivna nesreča, ampak da se je zgodilo nekaj nepoštenega, nepravičnega in ljudje to razumejo, češ saj se to ne rešuje in zato ne bomo nikoli splezali na zeleno vejo. Ta občutek je zelo nevaren. To je tako kot v vojski, če vojaki začnejo dvomiti v svoje poveljstvo in sploh smiselnost vojne oziroma nadaljnjega boja.

Velik del odgovornosti za to je na politiki, pa če jo delimo na pozicijsko in opozicijsko, čoln je skupen, na njem smo vsi … Ta delitev, ki je zdaj zelo v zraku, češ da so vsi enaki, saj so vse stranke enake, saj so vsi zanič, to je tudi zelo nevarno. Verjetno pa to tudi ni točno! Treba je upoštevati, da je Slovenijo vodila ena določena politična opcija, tisto, kar je bilo vmes, je bila izjema, ki potrjuje pravilo. Tudi v času, ko so bile na oblasti druge stranke, so imele precej zvezane roke, ker je bila njihova dejanska moč tudi zaradi mrež, ki se razkrivajo v zadnjem obdobju, zelo omejena, bile so zelo krhke vlade. V Sloveniji družbena moč ni porazdeljena enakomerno. Jaz ocenjujem, da ima levi blok 60 odstotkov družbene in seveda posledično tudi politične moči, 40 pa desni.

Nedavna 20. obletnica plebiscita je spet pokazala, da sta ta dva politična bloka zelo zelo vsaksebi. To je vnovič zarezalo tudi v slovenski narod? To ni od danes in tega žal nismo presegli. Na osnovi tujih raziskav lahko rečemo, da smo izjemno polarizirana država. Eden od sociolgov, ki je sodeloval pri teh raziskavah, mi je rekel "vi porabite preveč energije za medsebojno obračunavanje, namesto da bi vso to energijo skupaj vložili v napredek in razvoj države." Vse to je dejansko neproduktivno, je pa žal dejansko stanje in zelo zaskrbljujoče.

Kako to preseči? Večkrat sem že različnim politikom rekel, da je za nas rešitev velika koalicija, ampak zanjo ni nobene možnosti v bližnji prihodnosti …

Zakaj? Stanje duha je pač takšno, da to ne omogoča …

Ja, ampak ali ni treba tega preseči? Seveda, ena velika koalicija bi pomenila, da bi se vsakdo moral nečemu odpovedati, iskati bi bilo treba številne kompromisne rešitve … Poglejte zakon o verski svobodi ali zakon o RTV: nima smisla, da vsaka vlada vsakokrat spreminja zakon. Če bo šlo tako naprej, se bo ladja venomer le nagibala enkrat na desno, enkrat na levo stran, ladja pa se vedno ziba in enkrat se bo prevrnila in potopila. Poskrbeti je treba za neko sožitje, neko potrpljenje, za neko postopno preseganje teh sicer večkrat tudi zelo hudih nasprotij med obema poloma. Po drugi strani pa pri dveh milijonih ljudi tudi nimamo na voljo ljudi za ne vem koliko vladnih ekip.

Kako ocenjujete popravke verskega zakona oziroma zakona o verski svobodi? Eno od temeljnih pravil pravne države je, da se zakoni ne menjajo prepogosto. To ne pomeni, da zakonov ni treba prilagajati spremenjenim razmeram. Če en člen prilagodite, je drugo, kot če spišete nov zakon. Ustavno sodišče je bilo v svoji odločitvi jasno, da je aktualni zakon v skladu z ustavo, skratka, sodniki so ga potrdili. Popravka zakona, ki govorita o tem, ali naj se duhovniki formalno zaposlijo v bolnišnicah in zaporih, ali pa naj ravno tako opravljajo svoje delo kot zdaj, to je malenkost. Druga stvar pa se nanaša na možnosti registracije verskih skupnosti, ki pa nas ne zadeva. Za nas je sprejemljivo, da bodo duhovniki v bolnišnicah lahko delali še naprej, pač ne bodo zaposleni kot javni uslužbenci, kar niso niti zdaj. To je napovedana sprememba, proti kateri ne nasprotujemo. Preostalo v zakonu pa naj ostane tako, kot je! Ni nobenega ustavnopravnega razloga za druge spremembe v verskem zakonu, če bi kakšen razlog obstajal, bi izhajal iz drugih ambicij …

Kako odgovarjate na očitke, da so velike verske skupnosti pri nas, zlasti katoliška cerkev, privilegirane? Upoštevati moramo preprosto dejstvo, da je bila v času, ko se je sprejemal aktualni, zdaj veljavni zakon, velika večina vseh verskih skupnosti od skupaj 41 za, le dve manjši sta bili proti. Ena je bila Univerzalno življenje, druga pa ena od dveh budističnih skupnosti, ki obstajata v Sloveniji. Samo to dejstvo odgovarja na vaše vprašanje!

Pedofilski škandali so zelo "umazali" moralno avtoriteto cerkve, uradni Vatikan je obsodil škandale, ni pa ukrepal … Zakaj v posameznih primerih cerkev ni ukrepala proti duhovnikom? Cerkev duhovnikov ne more zapreti, ker nima svojih ječ. Ne more jih tako kaznovati. Lahko pa jih vzame iz dejavne pastoralne dejavnosti in to je naše glavno vodilo. In to se izvaja tudi pri nas. Nekaj primerov, ki smo jih imeli, je v zaporu, drugi pa so potegnjeni iz pastorale in živijo čisto zasebno življenje in nimajo nobene pastoralne dejavnosti, kjer bi prihajali v stik z mladoletnimi osebami. To je edino sredstvo, ki ga imamo na voljo.

Kako preprečiti te tragične in grozne pojave? Jaz menim, da bo že klima, ki se je ob tem ustvarila, zelo veliko prispevala. Moramo namreč priznati, da je pedofilija velik problem celotne družbe, ta hip pa s prstom kažejo le na katoliško cerkev, češ da naj bi bila Cerkev neka pedofilska ustanova, kar seveda ne drži. V Cerkvi ni absolutno nič več pedofilije kot v drugih segmentih družbe. Največ je je v družinah, čeprav bi jo tam najmanj pričakovali. Priznati pa je treba, da pred 20 leti o tem ni nihče govoril. Družbena osveščenost takrat ni bila dovolj razvita. Šele pozneje so prihajale stvari na dan, ko se je ta osveščenost krepila in so ljudje začeli bolj paziti na tovrstne pojave. V preteklih dveh letih med testiranjem kandidatov za duhovnike v katoliški cerkvi kandidate raziskujemo tudi v tej luči.

Pa je moralna obsodba pedofilov iz cerkvenih krogov dovolj, ali ne bi bilo potrebno tudi opravičilo? Opravičila so bila dana. Jaz sem se že javno opravičil. V pismih ljudem, ki so to prijavili, se vedno tudi osebno opravičim.

Praznični čas je … Kaj pričakujete v novem letu, kaj želite vsem vernikom, pa tudi nevernikom? Vsem želim enako, gotovo več upanja. Da bomo skupaj za naprej sposobni biti pravičnejši in zato ima smisel zdaj potrpeti. Bo boljše! Najhuje je, ko imaš občutek, da se ne splača potrpeti, ker ne bo nič boljše. Tega se je treba najbolj bati. Čeprav ne smemo gojiti nobenih lažnih upov, to bi bilo nepošteno in nekorektno. Bojim se, da gospodarska in finančna kriza ne bo tako hitro mimo. Čeprav je treba tudi jasno povedati, da se rahli znaki okrevanja že kažejo. Treba je računati, da se vse skupaj ne bo tako hitro popravilo. Pa četudi bi se, nikoli več ne bo tako, kot je bilo. "Galopiranja" dobičkov in hitrih zaslužkov ne bo več, pa tudi ne sme jih biti. Prihodnost bo veliko bolj realistična!