V Ljubljani so liberalci napadli ženske, ki so prišle na volišče

Volilno življenje na Slovenskem se je je začelo leta 1848, v času pomladi narodov – tako kot v celotni Avstriji, katere del so bile slovenske dežele. Volilna zakonodaja – cesarski patent iz leta 1848 – ni omenjal spola, le starost 24 let. Kdo je lahko volil leta 1848 Toda v resnici je bila velika večina prebivalcev iz volilnega odločanja izključena. Volilno pravico v Avstriji je v letih 1848 in 1849 imelo okoli 12 odstotkov celotnega prebivalstva oziroma okoli polovica polnoletnih moških. To so bile tako imenovane samostojne osebe.

V duhu časa se je sicer štelo, da lahko volijo le moški, toda to ni bilo popolnoma samoumevno. Koroški zgodovinar Wilhelm Wadl je tako našel podatek, da je bilo za volitve leta 1848 v velikovškem volilnem okraju v volilni imenik vpisano tudi nekaj žensk, lastnic kmetij in obrtnic. Zgodovinar pa ni mogel ugotoviti, ali so tudi volile ali ne.

Velikovčanke – prve Slovenke, ki so lahko volile? Če so volile, potem so bile to prve Slovenke oziroma prve prebivalke na slovenskem narodnem ozemlju (upoštevati moramo, da je to bilo ozemlje na današnjem avstrijskem Koroškem, kjer je že takrat živelo tudi številčno nemško govoreče prebivalstvo), ki so volile.

Po porazu pomladi narodov Habsburška monarhija ni imela volitev, znova so bile volitve uvedene po zlomu absolutizma leta 1861. Volilna pravica je bila povezana z davčnim cenzusom (koliko neposrednih davkov je državljan plačal v občini, kjer je imel volilno pravico) in izobrazbo (volili so lahko tudi duhovniki, učitelji, profesorji, uradniki …, četudi niso plačevali zadosti davkov), ni bila pa povezana s starostjo in spolom.

Omejevanje ženske volilne pravice po letu 1873 Skratka: kdor je bil premožen, je lahko volil, kdor je bil reven, ni smel. Bogata oziroma premožna ženska je tako imela volilno pravico, reven moški pa ne. Družbeni položaj je bil pomembnejši od spola. Pogoj za volilno pravico je bilo seveda tudi avstrijsko državljanstvo.

Volilna pravica ženske pa je bila pozneje v Avstriji vse bolj omejena. Staro žensko volilno pravico, pridobljeno z davki in lastnino, so namreč izganjali iz volilnih redov. Volilna reforma iz leta 1873 je med drugim odpravila žensko volilno pravico za volitve v državni zbor, ostala je le veleposestniškem razredu – veleposestnice so lahko še volile.

Davkoplačevalke ohranijo volilno pravico le na občinskih volitvah Ne samo na državni ravni, tudi na deželni ravni je prihajalo do izključevanja žensk z volitev. V obdobju vzpona liberalizma je bila na deželni ravni volilna pravica omejena na moške leta 1884 na Koroškem in Kranjskem (ta je bila poleg Goriške edina dežela, kjer so imeli Slovenci večino), leta 1904 na Štajerskem in leta 1908 v Istri. Samo na Goriškem volilna pravica ni bila vezana na spol.

Na občinski ravni so ženske davkoplačevalke in posestnice do konca monarhije oziroma stare Avstrije ohranile volilno pravico. Občinski volilni zakoni iz leta 1849 in poznejši deželni zakoniki, na primer kranjski iz leta 1866, so dajali občinsko volilno pravico tistim, ki so v občini plačevali neposredne davke. Zahtevan ni bil niti moški spol niti starost.

Volivke praviloma niso imele pravice osebnega glasovanja Pri tem je treba omeniti, da ženske – tako na občinskih kot deželnih in državnih volitvah – praviloma niso imele pravice osebnega glasovanja, ampak so morale glasovati po pooblaščencu.

Namesto poročene ženske je glasoval mož, namesto vdove, ločene ali neporočene pa moški, ki ga je po svoji volji določila in pooblastila. A so bile prakse spet različne: pri nekaterih volitvah in v nekaterih okrajih so ženske lahko osebno glasovale. Tako so recimo leta 1861 v Tržiču osebno glasovale tri ženske. Po letu 1908 ženske na Kranjskem dobijo več volilnih pravic Velike spremembe so prišle z vzponom katoliške Slovenske ljudske stranke (SLS). Ta stranka je bila zagovornica večanja demokratičnih pravic, kar je vključevalo tudi splošno žensko volilno pravico (splošna moška volilna pravica je bila v Avstriji uzakonjena leta 1896, enaka volilna pravica pa leta 1907).

Slovenska ljudska stranka (ki razen imena nima povezave z današnjo SLS) je leta 1908 dobila absolutno večino v kranjskem deželnem zboru. S tem je spravila z oblasti liberalce, ki so deželi vladali s tiho podporo kranjskih Nemcev. Liberalci, ki so jih volili premožnejši sloji, so bili ostri nasprotniki splošne in enake volilne pravice ter volilne pravice za ženske.

Kranjska volilna reforma iz leta 1910 Slovenski katoliški politični tabor (liberalci so jim nadeli slabšalno ime klerikalci) je na Kranjskem z volilno reformo leta 1910 priznal žensko občinsko volilno pravico poleg davkoplačevalkam in posestnicam izrecno tudi učiteljicam in upokojenim učiteljicam.

Poleg tega so se s tem volilnim redom ženske, ki so imele volilno pravico, dobile tudi pravico osebnega glasovanja. Volilni red je predpisoval posebno volišče, v volilno komisijo so lahko vpoklicali tudi ženske. To še ni bila splošna ženska volilna pravica, a je bil napravljen velik korak v tej smeri (glej: Vasilij Melik, Začetki ženske volilne pravice).

Zgodovinske volitve v Ljubljani aprila 1911 Prve volitve po novem volilnem redu so bile 23. aprila 1911 v Ljubljani. Za žensko volišče v Ljubljani je bilo določeno poslopje dekliškega liceja na Bleiweisovi cesti (danes je to Prešernova cesta), nasproti današnjega Narodnega muzeja Slovenije, v zgradbi, kjer so danes prostori slovenskega zunanjega ministrstva.

Razširjena ženska volilna pravica je zelo razburila liberalce, zlasti zaradi uršulink, ki so bile v Ljubljani (uršulinke so kot učiteljice imele volilno pravico). Organizirali so demonstracije pred voliščem, piskali, pljuvali na uršulinke, kričali nanje, tako da je morala policija zapreti in zastražiti Bleiweisovo cesto.

Leta 1920 v Sloveniji ženske dobijo splošno volilno pravico Na volišče je prišlo okoli 1.400 Ljubljančank (glede na to, da je v Ljubljani leta 1910 živelo dobrih 56 tisoč prebivalcev, gre sicer za primerjalno gledano majhno število – v najboljšem primeru okoli deset odstotkov polnoletnih Ljubljančank). Za razliko od ljubljanskih moških so volivke dale več glasov Slovenski ljudski stranki in stranki kranjskih Nemcev.

Še korak dlje je Slovenska ljudska stranka napravila po prvi svetovni vojni. 15. maja 1920 je v Sloveniji uvedla splošno volilno pravico na občinskih volitvah – vsi, moški in ženske, ki so bili stari nad 21 let, so lahko volili na občinskih volitvah. S tem je bila v Sloveniji prvič uzakonjena splošna ženska volilna pravica.

Beograd odpravi splošno volilno pravico žensk v Sloveniji Vendar je imela ta pravica močne sovražnike – slovenske liberalce in Beograd. Liberalcem je uspelo, da je Beograd 17. februarja 1921 – dva meseca pred občinskimi volitvami - to uredbo črtal. Slovenska ljudska stranka se ni vdala – v času oblikovanja ustave novoustanovljene Kraljevine SHS se je zavzemala za uvedbo splošne ženske volilne pravice na državni ravni.

Poleg Slovenske ljudske stranke so splošno žensko volilno pravico zagovarjali socialdemokrati in komunisti ter Hrvaška kmečka stranka. Odločna nasprotnica splošne ženske volilne pravice je bila srbska Radikalna stranka, zapisa splošne ženske volilne pravice v ustavo ni podprla niti unitaristična Jugoslovanska demokratska stranka (JDS), katere del so bili slovenski liberalci.

Ženske v jugoslovanski državi glede volitev na slabšem Na koncu so zmagali nasprotniki splošne ženske volilne pravice oziroma pravice žensk do volilne pravice. To pomeni, da so po prvi svetovni vojni, ko je na ruševinah stare Avstrije nastala jugoslovanska država, volilno pravico izgubile tudi Slovenke, ki so imele občinsko volilno pravico v Avstriji (davkoplačevalke, posestnice, učiteljice …).

Splošna ženska volilna pravica je bila tako v Jugoslaviji uvedena šele leta 1945, ko so oblast prevzeli komunisti. Vendar so komunisti hkrati moškim in ženskam odrekli svobodo izbire, saj so istočasno uvedli enostrankarski, nedemokratični sistem. To pravico – pravico svobodne izbire na demokratičnih volitvah - so ženske skupaj z moškimi dobile v Sloveniji leta 1990.

Na koroškem plebiscitu leta 1920 glasovale tudi ženske Če pogledamo z vseslovenskega zornega kota, potem lahko ugotovimo, da so splošno volilno pravico po prvi svetovni vojni dobile Slovenke, ki so živele na slovenskem narodnem ozemlju, ki je po letu 1920 pripadel Avstriji. Nova Avstrija je namreč po prvi svetovni vojni uvedla splošno volilno pravico tudi za ženske.

Prav tako ne smemo pozabiti, da so na koroškem plebiscitu, na katerem se je jug današnje avstrijske Koroške odločal, ali bo pripadel Kraljevini SHS ali Avstriji, lahko volili tako vsi polnoletni moški kot vse polnoletne ženske. Koroške Slovenke so se tako v skladu s splošno volilno pravico 10. oktobra 1920 lahko množično odpravile na plebiscitna volišča.