Ponedeljek, 10. 12. 2012, 16.05
9 let, 2 meseca
V času komunizma so v NUK-u sporne knjige skrivali v posebnem fondu

Ob mednarodnem dnevu človekovih pravic so na okrogli mizi Prezrte besede, ki jo je organiziral Študijski center za narodno spravo, udeleženci spregovorili o preganjanih in prezrtih slovenskih literatih, ki so med drugo svetovno vojno in po njej ustvarjali onkraj slovenskih meja, njihova dela pa so bila v naslednjih desetletjih bralcem v domovini težko dostopna ali nedostopna.
Publicistka Alenka Puhar je izpostavila primer knjige Dachauu iz leta 1967 avtorja Janeza Lenza, ki je izšla v Celovcu in v nekdanji Jugoslaviji ni bila dostopna. Morda zato, ker je bila izdana na drugi strani meje ali ker je bil njen avtor duhovnik, še danes pa je zelo težko priti do nje, je dejala Puharjeva. Knjiga je ena od tistih, ki so bile pri Narodni in univerzitetni knjižnici uvrščene v tako imenovani D-fond, v katerega je takratna oblast uvrstila določen segment tiska in literature, ki je bil sprejemljiv le pod posebnimi pogoji in so ga lahko prebirale samo določene osebe.
"V poštev je tako prišel tudi ves tisk, ki je nastajal v begunskih taboriščih v Avstriji in Italiji, po preseljevanju beguncev v čezmorske države pa tudi v teh državah, največ v Argentini," je povedala Šventova. Takratni zakon o tisku je prepovedoval razširjanje tiska, ki je bil sovražno nastrojen do Jugoslavije, zato se je v tej kategoriji znašel ves emigrantski tisk. Velik del tega tiska so predstavljali publicistično delovanje, verski tisk in leposlovje, pravi Šventova. Leta 1978 je iz fonda nastal tako imenovani D-fond, ki je bil sprva v omari v direktorjevi pisarni, od tod tudi ime, danes je zbirka tiskov Slovencev zunaj meja Republike Slovenije.
Vso literaturo, ki je prišla čez mejo, je sicer pregledal RSNZ, potem ko so ga o njej obvestili cariniki, ki so naleteli nanjo, je dejala Šventova. Oblast je najbolj motilo, da je bilo v gradivu in periodiki veliko govora o povojnih pobojih, saj se o tem v Sloveniji ni govorilo.
Zanimanje javnosti za enote, shranjene v D-fondu, je po besedah Šventove z leti precej naraslo. "Leta 1978, ko sem prišla v NUK, smo imeli devet uporabnikov, ki so pregledali 17 enot gradiva, leta 2009 pa je bilo 250 uporabnikov, ki so si izposodili 1000 enot gradiva."
"Prednost sem dajal domačim avtorjem, tu pa je posebna težava zamolčanost," je dejal Pibernik, ki je sicer zelo veliko svoje delovne pozornosti namenil Francetu Balantiču in Ivanu Hribovšku. O drugem je dejal, da do leta 1965, ko je v Argentini izšla njegova pesniška zbirka, praktično ni obstajal. Prav priklic zamolčanih avtorjev v življenje je po besedah Pibernika glavni motiv za to, da jih je uvrstil v antologijo Jutro pozabljenih. Z zamolčanimi slovenskimi avtorji se je Pibernik prvič srečal leta 1957, ko je prebiral neko argentinsko revijo, že naslednje leto, ob obisku bratovega groba v Lienzu, pa si je naročil knjige zamejskih avtorjev v Slovenijo, pri čemer so oblasti vse pošiljke preverile.