Usoda zavetiških živali odvisna predvsem od njihovega izgleda

Še vedno je razširjeno tudi prepričanje, da moramo v zavetiščih položiti rdečo preprogo vsakemu, ki pride. Ljudje smo res plehki, pravi oskrbnica Zavetišča za mačke in pse Horjul Polona Samec. Usoda zavetiških živali je namreč odvisna le od njihovega zunanjega videza. A zavetiški pes se igra ravno tako kot kak rodovniški, pravi Samčeva. Ali bo žival hitro dobila posvojitelje, je zelo odvisno od njenega izgleda. "Črni psi in mačke ne gredo nikamor, sive tigraste mačke ne gredo nikamor. Razen če imajo dolgo dlako in če so majhni," pojasnjuje oskrbnica horjulskega zavetišča.

Črni mačkon in slep pes še vedno iščeta lastnika

"Ljudje smo res plehki," pravi Samčeva in kot primer navaja zgodbo mačka v njeni oskrbi: "Sončka imamo od aprila. Gor sem ga spravila na dudo, ker je bil še tako majhen, ko je prišel v zavetišče. Zdaj zgleda kot odrasel mačkon. Neverjetno je simpatičen, eden tistih, ki prav izstopajo. Ampak zanj ni bilo še niti enega klica. Samo zato, ker je črn," pravi Samčeva.

Pes z najdaljšim stažem v zavetišču je Punči, starejši slep pes, ki je pri njih že pet let in ga zdaj sploh ne dajo več. "Eno leto je pravzaprav nič. Žal mi je, kadar se to zgodi pri mladičih zaradi njihovega izgleda," še pravi oskrbnica.

V zavetišču Horjul živali po 30 dneh ne evtanazirajo

Zavetišče Horjul je eno tistih slovenskih zavetišč, kjer živali po 30 dneh ne evtanazirajo, čeprav jim zakonodaja to omogoča. "Nismo edini, smo pa morda od ostalih drugačni v tem, da sama živim tukaj, z njimi sem 24 ur na dan in vsak od njih je tretiran kot lastniški pes." Trenutno je v Horjulu okoli 30 psov in prav toliko mačk, to je tudi povprečje, pravi oskrbnica. To število pa strmo poskoči v poletnih mesecih zaradi dopustov.

Zavetišče pokriva široko območje Zavetišče "pokriva" občine od Brezovice do Ilirske Bistrice, polog tega imajo sklenjeno pogodbo tudi z občinami Domžale, Kranj in Škofja Loka. Te pogodbe pomenijo, da občine krijejo "nastanitev" psov prvih 30 dni. Sterilizacije oz. kastracije pa zaradi nedefiniranosti pravilnika o pogojih delovanja zavetišč ne plačuje nobena občina, priznava oskrbnica. "Še sama ne vem, kako zvozimo. Z veliko minusa, s prostovoljnimi prispevki, licitacijami, posvojitvami na daljavo. Veterinarji nas včasih počakajo s kakim plačilom."

Na prispevke iz dohodnine ne morejo računati

Tudi na prispevke iz dohodnine, ki jih davkoplačevalci po novem lahko namenijo dobrodelnim in humanitarnim organizacijam, v Horjulu ne morejo računati. Organizirani so namreč kot s.p., saj zakonodaja omogoča le dve organizacijski obliki za zavetišča: "Lahko je državno ali pa organizirano kot s.p. In naše ni državno, sicer bi se živalim drugače godilo," pravi Samčeva.

Ljudje si žival najprej ogledajo na spletni strani Pri posvojitvah je najpogostejši prvi stik bodočih lastnikov kar po telefonu, pravi Samčeva. Ljudje si običajno živali najprej ogledajo na njihovih spletnih straneh www.zavetisce-horjul.net in si tam izberejo žival, ki jih zanima.

"So pa tudi taki, ki ob sedmih zvečer uletijo v zavetišče, ker hočejo mačko ali psa. Takih ne jemljem resno, saj brez opreme in brez hrane, v temi posvajati žival ne gre," dodaja Samčeva. Neprimernim kandidatom je že zavrnila posvojitev. Prav zaradi tega si je prislužila številne prijave, tudi zaradi suma preprodaje živali. "In smo dobili revizijo poslovanja in delovanja," pripoveduje Samčeva.

Za posvojitve so boljši in slabši meseci. "15. junija se ustavi in do 15. septembra posvojitev ni. Izjemoma, razen kadar je kdo res luškan," še pravi.

"Zelo pomembno je, da pride prava žival k pravemu lastniku, saj nam ni v interesu, da bi se vračala v zavetišče. Zato bodočim lastnikom povem vse, kar vem o živali. To je tudi razlog, da včasih žival ne gre nikamor," pravi Samčeva in dodaja, da se prav zaradi tega v Horjulu poredko zgodi, da se kaka posvojena žival vrne v zavetišče.

Posvojitelj mora podpisati posvojitveno pogodbo Vsak posvojitelj mora z Zavetiščem Horjul podpisati posvojitveno pogodbo. "Z vsakim si vzamem čas in pogodbo preberem, kot da smo v prvem razredu, in povem jim, da imamo kadarkoli možnost preverjati, če se z živaljo dogaja, kot smo se dogovorili. V nasprotnem primeru pride žival nazaj," dodaja Samčeva.

Pogodba posvojitelje tudi obvezuje, da mora žival v primeru, da ne želi več ali ni sposoben skrbeti zanjo, vrniti v zavetišče. Če pa jo da v oskrbo nekomu tretjemu, se mora s tem strinjati tudi zavetišče, še pojasnjuje oskrbnica.

Mnogim se zdi pogodba hecna. Na primer člen, da morajo posvojeni živali zagotoviti veterinarsko oskrbo, ko jo potrebuje, pravi oskrbnica. A da to ni vsem jasno, priča tudi zgodba mladega horjulskega psa, ki se je ravno pred božičem vrnil v zavetišče s trajno poškodbo ledvic zaradi neustreznega ravnanja posvojiteljev.

Če nekdo pogodbo krši, je od primera do primera drugače, pravi Samčeva. Ko mora posredovati uradni veterinar in žival odvzeti, mora tak posvojitelj plačati stroške odvzema in 30 dni bivanja v zavetišču. To doleti tudi tistega, ki svojo žival zapusti.

V Sloveniji registrirana le polovica psov V Sloveniji je med 180.000 in 240.000 registriranih psov. Približno še enkrat toliko pa naj bi bilo neregistriranih, čeprav zakon že od leta 2004 lastnike obvezuje k temu, opozarja Samčeva. S toliko neregistriranimi psi bomo imeli še dolgo polna zavetišča, čeprav redki uspejo pobegniti s svojih verig in priti v zavetišče, pravi oskrbnica.

Tu zatajijo tako lastniki kot tudi veterinarji, ki take pse vidijo, a da ne bi izgubili stranke, ne storijo ničesar, meni Samčeva. Poleg tega tudi veterinarska inšpekcija še ni ustanovila mobilne enote, ki bi s čitalcem hodila po Sloveniji, odčitavala živali, izdajala mandatne kazni lastnikom nečipiranih živali in še polnila državno blagajno.

Samčeva si želi le normalne pogoje za svoje delo Tudi horjulsko zavetišče ima zato veliko dela. Samčeva pravi, da stežka shajajo in da ima tudi "poln kufer" prosjačenja. Želi si le normalne pogoje za svoje delo. Poleg skrbi za živali namreč skrbijo tudi za osveščanje ljudi, kako je treba ravnati z živalmi. "Neki modrec je rekel, da se veličina naroda meri po njegovem odnosu do živali. To je dejstvo in Slovenci kot družba smo precej daleč tako v odnosu do živali kot tudi do ljudi," še dodaja Samčeva.