Nedelja, 20. 5. 2018, 4.00
5 let, 11 mesecev
Urbano čebelarjenje: Ljubljanski med je brezhiben #intervju #foto
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,29
Danes praznujemo svetovni dan čebel. Urbano čebelarstvo se je kot novost začelo uveljavljati že pred leti, danes pa imamo po Ljubljani postavljenih vrsto panjev, v katerih domujejo čebele, ki pridelujejo brezhiben med. To so pokazale tudi analize v nemškem Bremnu. O urbanem čebelarjenju v mestih smo se pogovarjali s predsednikom društva Urbani čebelar Gorazdom Trušnovcem.
Kaj počnete v vašem društvu in kakšno je vaše poslanstvo?
Sem urbani čebelar in predsednik društva Urbani čebelar. Za ustanovitev društva sem se odločil pred leti, ko sem se začel zanimati za možnosti, kako se ukvarjati s čebelami v mestu. Opazil sem, da je to mogoče v tujini, pri nas pa sem opazil delo Franca Petrovčiča iz Cankarjevega doma (oskrbnik panja v Cankarjevem domu, op. p.) in sem se mu pozneje pridružil tudi kot vajenec. Takrat sva skupaj ugotavljala, da ni pri nas ni kakega znanja o tem, pozneje sem celo opazil, da je to pri nas celo neke vrste tabu tema.
Zakaj tako mislite?
Pravzaprav naše aktivnosti gledajo malce postrani, ker obstaja vrsta predsodkov do urbanega čebelarjenja. Mesta veljajo za nekaj umazanega in onesnaženega, tu so težke industrije, promet, slab zrak, kovine in izpušni plini, kar naj bi zastrupljalo okolje. Ampak že ko pogledate slovensko prakso, vidite, da ima tudi podeželje kar hude probleme s zastrupitvami.
Galebi umirajo na Ptuju, ribe na Vrhniki. Takšnih množičnih zastrupitev v Ljubljani nisem zasledil. Deloma tovrstne predsodke tudi razumem, saj ti zdrava pamet oziroma splošna logika govori, da bi lahko čebele bolje uspevale na podeželju, saj je okolje "naravno in neokrnjeno," kot pa v mestnem okolju.
Naš namen ustanovitve tega društva je bil, da razbijemo te predsodke, da v resnici pokažemo, da je mesto zdravo okolje in da je tudi prisotnost čebel pokazatelj tega zdravega okolja, saj so ne nazadnje prva bitja, ki ponavadi podležejo strupom.
Koliko urbanih čebelarjev imamo v Sloveniji?
Nekoliko bolje poznam ljubljansko sceno. Natančnih številk nimam. Vem samo za naše člane, koliko nas je. V društvu nas je za zdaj 40, ampak po moji oceni je znotraj ljubljanske obvoznice od 80 do 100 točk, na katerih delujejo urbani čebelarji. Povedati je treba, da niso vsi naši člani samo iz Ljubljane, prihajajo tudi iz drugih mest, tudi tam aktivno čebelarijo.
V Celju vem, da imajo iniciativo, da se organizirajo, tudi druge mestne občine imajo neke posameznike, ampak niso organizirani kot mi tu v Ljubljani, da bi delovali kot neko gibanje oziroma združenje.
Pojavlja se trend urbanega čebelarstva v Sloveniji in vedno več ljudi se odloča za domačo pridelavo medu. Zakaj porast?
Povezalo se je več dejavnikov in mislim, da se ljudje bolj zavedajo pomena življenja v zdravem okolju. Zdaj je zelo trendovsko tudi to, da nekaj sam prideluješ. Zadnjih 10 let smo vsi bili v digitalnem svetu, zdaj pa se dogaja preobrat in je zelo modno, če nekaj znaš sam narediti. Saj vidite, odpirajo se majhne pivovarne, vrtičkarstvo doživlja svoj razcvet, del tega trenda vključuje vrnitev k naravi in fizični pridelavi oziroma izdelavi nečesa. Modno je biti mojster neke obrti ali pobudnik iniciative. Mislim, da je to del širšega trenda, urbano čebelarjenje je popolnoma nenačrtovano sovpadlo.
"Analize so pokazale, da v Ljubljani pridelamo največ gozdnega medu. Kamorkoli postaviš panj v Ljubljani, nikjer ni več kot dva ali tri kilometre do prvega gozda," pravi Trušnovec.
Kako se lotiti urbanega čebelarstva?
Jaz že nekaj časa govorim oziroma prijateljsko vsem odsvetujem ukvarjanje s čebelami (nasmeh, op. p.). S tem je povezanih veliko stroškov, tega ti noben ne pove. Naložb ni nikoli konec. Če res čutiš to željo, potem ti to ne pomeni veliko. Po drugi strani tudi nihče ne omeni, kakšen časovni vložek čebele zahtevajo, kakšne so skrbi zanje.
Vsi imamo imamo po svoje radi čebele, vidimo lepo plat čebelarjenja, noben pa ne vidi tega, da obstaja resna možnost, da ti čebele rojijo, lahko ti pobegnejo, ne preživijo zime, če ne znaš z njimi pravilno delati. Zbolijo lahko tudi, če si izkušen čebelar. Hudih težav, ki jih čebelarstvo prinaša se ponavadi ne izpostavlja, vedno se govori o pozitivnih stvareh, kako je čebelarstvo čudovito, a to prinese za sabo tudi veliko obveznosti in stroškov in nepredvidenih težav.
Kaj pa, če se nekdo res želi lotiti urbanega čebelarstva?
Potem svetujem vsaj dve leti intenzivnega izobraževanja. V dveh letih spoznaš vse osnovne cikluse čebeljega razvoja, prepoznaš težave, ki prinašajo čebele. Vidiš tudi, kakšen tempo oziroma količino časovnega vložka je potrebnega za skrb.
Veliko je tudi potrebnega teoretskega znanja, ki sicer ne pomaga prav veliko. Ko odpreš panj, je potrebna tudi praksa. Tudi dober mentor je zlata vreden. To nam je bila tudi motivacija pri ustanovitvi društva. Da si med seboj pomagamo, ker ni bilo ustreznega znanja, mi smo začeli z ničle. Mestno čebelarstvo prinaša tudi nekatere posebnosti, ki so drugačne od siceršnjega čebelarjenja, s tem te nihče niti ne seznani na začetku, zato smo mi svojim članom pripravljeni priskočiti na pomoč z nasveti, mentorstvom in prakso.
Streha ljubljanskega hotela Park na Taboru
Ali je med mestnih čebel res boljši od medu podeželskih?
Govoriti o tem, kako je mestni med bolj zdrav od podeželskega, ni čisto korektno. Mi smo se pri tem sklicevali na francosko raziskavo, kjer imajo tudi najdaljšo tradicijo urbanega čebelarjenja in imajo tudi najboljši nabor opravljenih znanstvenih raziskav. Tam so resnično pokazali, da so pariške čebele bolj dolgožive, donosne, zdrave in krepke kot podeželske.
Ampak to velja za okolje, ki se sooča z intenzivnim kmetijstvom in obilno uporabo pesticidov. Tega pri nas ni, nimamo intenzivnega kmetijstva, niti nimamo hudo urbanih okolij. Saj ne, da bi podcenjeval Ljubljano, ampak ta ni metropola, kjer se moraš voziti 10 kilometrov do prvega parka. Ljubljana je res zeleno mesto.
Torej ta mit lahko ovržemo?
Tako je. Prvič, to o medu ni res, in drugič, kvečjemu lahko govorimo o tem, da naj bi bile mestne čebele bolj zdrave kot čebele v okolju, obremenjenem z intenzivnim kmetijstvom. To bi bila pravilna dikcija. Pri nas niti ni bilo opravljenih teh raziskav, je pa res, da naše čebele kar dobro uspevajo in preživijo zime. Se pa po drugi strani spopadamo z drugimi težavami čebel.
Eden izmed ljubljanskih strešnih panjev na hotelu Park.
Kako pa je z onesnaženostjo v mestih? Tu je veliko prahu, rastline v mestih so tudi bolj umazane od podeželskih.
V mestih je res slabši zrak, ampak ta je bolj problematičen pozimi, ko se pojavi inverzija, prezračevanost je slabša, vendar so takrat čebele tako ali tako zaprte v panju in ne prihajajo toliko v stik s slabim zrakom. Kar zadeva prašne delce in težke kovine, to niti ni ne prihaja v stik z nektarjem, ki je skrit globoko v cvetovih, rastline pa ga tudi ne prenašajo iz korenin na površje. Tako da je naš med razmeroma varen pred tem. Vedno ga dajemo tudi na tekmovanja in analize, kar pomeni, da imamo tudi dokumente z dokazili, da je naš med brezhiben.
To naj bo del tudi širše ozaveščenosti, da se na javnih površinah ne uporablja herbicidov za zatiranje plevelov in pesticidov za sadovnjake. Iniciativa je tudi, da se ne bi pogosto kosilo travnikov. Sicer se potem meščani pritožujejo, da je videti vse zanemarjeno, ampak če kosiš na tri tedne, je to za čebele odlično za pašo. Danes pa tako pogosto kosimo, da travniki sploh ne zacvetijo, kot bi morali.
Čebele bi lahko na svoje vrtove privabili z zasaditvijo medovitih rastlin.
Kakšne so okoljske koristi urbanega čebelarjenja?
Če se izrazim takole. Deset odstotkov dobrobiti, ki jih prinašajo čebele, uporabi človek s pridelavo medu in voska, vseh preostalih 90 odstotkov pa čebele v resnici pustijo okolju, saj so brezplačni servis opraševanja v obsegu treh kilometrov okoli panja. To pomeni, da pripomorejo k ohranjanju bioraznolikosti. Da so vsa ta sadna drevja, ki jih imajo ljudje na lastnih vrtovih, lepo oprašena, skrbijo za rastline in cvetlice in njihove oprašitve.
Kakšne pa so negativne strani urbanega čebelarjenja? Prenaseljenost čebeljih družin?
S tem se spopadajo tam, kjer imajo že več desetletij trend popularizacije urbanega čebelarjenja. London je eden izmed takšnih primerov. Takrat, ko je sezona glavnih paš mimo in se začnejo pripravljati na zimo, se spopadajo s tem, da so čebele že lačne. Ampak govorimo o razmerah, kjer ima že skoraj vsak blok na strehi svoj panj, pri čemer gre za res preveliko zasičenost s čebelami.
O tem v Ljubljani še zdaleč ne moremo govoriti, ker zdaj, ko smo v pomladni sezoni in je vse v cvetju, slišim pritožbe, da ni nikjer nobene čebele. V resnici imamo premalo čebel in ne dosegamo tempa tega cvetenja. Pri tem imamo še kar nekaj možnosti.
V okviru svetovnega dneva čebel bo na pobudo člana urbanih čebelarjev izšla tudi jubilejna poštna znamka.
V Sloveniji imamo v primerjavi s preostalo Evropo zelo veliko biotsko raznovrstnost. Zakaj se pridelave medu ne lotimo bolj sistematsko? Lahko bi razvili zelo dobro industrijo pridelave medu.
Rekel bi, da gre pri tej biotski raznovrstnosti, pa nočem zveneti negativno, za težavo. Ker če želiš pridelovati dostojne količine medu, moraš seliti svoje panje od paše do paše. To pomeni, da imaš tovornjak s 30 do 60 panji in pelješ te čebele najprej na akacijo, da točiš akacijev med, potem jih pelješ na lipo, točiš lipov med, greš na kostanj, točiš kostanjev med … Če imaš srečo, lahko sledi ajdov med in tako naprej. Če torej hočeš imeti sortni med in velike količine medu, potem je obvezno, da se s temi čebelami ukvarjaš gospodarsko, si prevoznik.
Po mojem mnenju je takih mogoče nekaj deset slovenskih čebelarjev, ki se gospodarsko ukvarjajo s čebelami, so veliki prevozniki in ustvarijo dostojne količine medu. A 90 odstotkov slovenskih čebelarjev je ljubiteljskih, panje imajo postavljene na fiksnem mestu in so tako že omejeni pri količini pridelave. Pri tem tudi ne gre za sortni med, kar je tudi "težava" mestne pridelave medu, saj ne moremo pridelovati sortnega medu. Mi točimo tisto, kar se nam nabere, mestna raznolikost pa je velika.
V Sloveniji je čebelarstvo bolj hobi, na kakšen način pa to tržiti? Verjetno obstajajo sekundarne dejavnosti, kot je čebelarski turizem, lahko se na primer specializiraš za pridelavo nekih drugih produktov. Mi, urbani čebelarji, promoviramo čebelarjenje v povezavi približevanja čebel meščanov, turistom. Morali bi se usmeriti v drug tržni segment, ker v količini medu verjetno nikoli ne bomo dosegli tistih zastavljenih ciljev. Tudi cena medu je na žalost taka, da se je komaj rentabilno ukvarjati s čebelarjenjem.
Razstava v okviru Svetovnega dneva čebel v Mestni hiši, odprta od 16. maja
Kako je z opraševanjem čebel v mestih? Kako vi skrbite za to? Zelo se namreč podcenjuje pomen prostoživečnih vrst opraševalcev, velik poudarek je na medovitnih čebelah.
Tako je. Čebele so samo ena vrsta teh opraševalcev. Absolutno gre pri tem za zelo komplementarne zadeve. Čmrlji so zelo pomembni, prav tako tudi divje čebele samotarke, metulji in preostale žuželke tudi pripomorejo k opraševanju. Ampak zakaj so čebele pomembne? Zato, ker so edina podzvrst, s katero je mogoče upravljati.
Lahko jih razmnožuješ, lahko jih prevažaš na kraje, kjer je potrebno opraševanje, z lahkoto stimuliraš njihovo vzgajanje. Gre za dejavnost, ki jo z lahkoto promoviraš in spodbujaš. Ne moreš računati na to, da bodo divji opraševalci prav na tistem mestu takrat, ko jih potrebuješ. To je ta razlika. Meščane pa je dobrodošlo spodbujati, da nastavljajo gojilnice za divje opraševalce.
Ali mislite, da bi moral vsak, ki ima doma vrt ali vsaj balkon, zasaditi vsaj eno medovito rastlino?
To bi bilo zelo lepo, pa četudi je to samo majhen del. Po svoje bi s tem ponudili podporo ne samo čebelam, ampak tudi divjim opraševalcem, ki so zelo zelo pomemben del ekosistema. Pomembno je tudi to, da sadimo avtohtone domače medovite rastline, da ne širimo tujih invazivnih vrst.
Glede na to, da se že leta ukvarjate z urbanim čebelarjenjem, kaj vi vidite kot glavno težavo, o kateri se ne govori veliko?
Vsekakor se je treba držati pravil. Slovenija ima zelo dobre predpise. Od tega, da moraš imeti registrirane panje, moraš sodelovati z veterinarji, moraš se držati higienskih normativov, voditi moraš evidence. In mislim, da je treba poudariti to, da urbani čebelarji nismo izključeni iz tega sistema normativov. Moramo biti vestni pri preprečevanju bolezni, zato je izobraževanje zelo pomembno.
