Torek, 2. 11. 2021, 12.21
2 meseca, 1 teden
"Ukrepov ne smemo odlagati v oddaljeno prihodnost"
V Sloveniji s številnimi ukrepi že prispevamo k zmanjševanju emisij toplogrednih plinov. Kateri ukrepi imajo največ učinka in kako dobro nam gre, smo se pogovarjali z ekologinjo in geografinjo Katarino Trstenjak, ki dela v okviru centra za energetsko učinkovitost (CEU) na Institutu Jožefa Stefana. Ekipi CEU se je pridružila v projektu LIFE Podnebna pot 2050, kjer koordinira delo z odločevalci.
Če želimo loviti 1,5 stopinje, moramo emisije začeti nemudoma močno zniževati in do leta 2050 doseči neto ničelne izpuste.
Katarina Trstenjak, univ. dipl. geog.
"Kot nam kaže Podnebno ogledalo, ki ga pripravljamo na Centru za energetsko učinkovitost, so najučinkovitejši ukrepi za zmanjševanje emisij TGP v gospodinjstvih in industriji," je povedala Katarina Trstenjak in dodala, da lahko glede na analize, ki so jih opravili v sklopu projekta LIFE Podnebna pot 2050, do leta 2050 dosežemo podnebno nevtralnost po vsaj dveh različnih scenarijih. "Je pa res, da zadnje sporočilo mednarodnega panela za podnebne spremembe (IPCC) jasno sporoča, da če še želimo loviti 1,5 stopinje, moramo emisije začeti nemudoma močno zniževati in do leta 2050 doseči neto ničelne izpuste. Zato je nujno, da ukrepov ne odlagamo na neko oddaljeno 30-letno prihodnost, temveč začnemo ukrepe res nemudoma izvajati in niso le mrtva točka na papirju."
Sodelujte v nagradnem kvizu:
Preverite, kako bi se odrezali v kvizu o odgovornem ravnanju z okoljem, in se potegujte za stekleničke za vodo (dopper).
Stekleničke imajo pomembno sporočilo za vse, ki skrbite za okolje, saj so narejene iz plastike, najdene v oceanih.
Slovenija bo družba, v kateri bosta kakovost in varnost življenja visoki
Kje bi Slovenija lahko bila čez 30 let, če bomo upoštevali nasvete okoljevarstvenikov, ekologov?
To vprašanje presega moje "zmožnosti". Mogoče si na tem mestu lahko izposodim vizijo iz podnebne strategije do leta 2050, ki pravi, da bo Slovenija leta 2050 podnebno nevtralna in proti podnebnim spremembam odporna družba na temeljih trajnostnega razvoja. Učinkovito bo ravnala z energijo in naravnimi viri, hkrati pa ohranjala visoko stopnjo konkurenčnosti nizkoogljičnega krožnega gospodarstva. Družba bo temeljila na ohranjeni naravi, krožnem gospodarstvu, obnovljivih in nizkoogljičnih virih energije, trajnostni mobilnosti in lokalno pridelani zdravi hrani. Prilagojena bo na vplive podnebnih sprememb in odporna proti njim. Slovenija bo družba, v kateri bosta kakovost in varnost življenja visoki, izkoriščala pa bo tudi priložnosti v razmerah spremenjenega podnebja. Prehod v podnebno nevtralno družbo bo vključujoč, upoštevala se bodo načela podnebne pravičnosti. Stroški in koristi prehoda bodo porazdeljeni pravično, saj bo tudi najranljivejšim skupinam prebivalstva omogočeno izvajanje ukrepov blaženja in prilagajanja.
Kdo vse mora narediti odločilne korake?
Korake moramo narediti vsi, od države oziroma politike in odločevalcev, gospodarstva, lokalnih skupnosti do posameznikov, ki družbo dejansko sestavljamo. Pa tudi vsi sektorji morajo prispevati svoje, če želimo, da bo prehod v podnebno nevtralnost uspešen.
Rast ne sme biti več naše glavno vodilo, ampak kakovost
Prenehati bomo morali zasledovati večno rast, temveč se osredotočiti na kakovost.
Sodelovali ste pri pripravi izhodišč za dolgoročno podnebno strategijo Slovenije (DSPS 2050) do leta 2050. Kaj bomo kot družba morali spremeniti, da bo prehod v podnebno nevtralno družbo čim manj boleč?
Prenehati bomo morali zasledovati večno rast, temveč se osredotočiti na kakovost. Veliko vlogo pri tem bo imelo tudi krožno gospodarstvo – od ponovne uporabe in popravil do uporabe bolj trajnih izdelkov in zmanjševanja porabe surovin … Kot družba bomo tudi morali preiti iz modela lastninjenja k modelu najema oziroma k storitvam, tako da npr. avtomobil ne bo več naš, ampak ga bomo najeli oziroma bomo uporabljali mobilnost kot storitev. Tukaj je prostor tudi za inovacije, nove poslovne modele. Potreben bo tudi preklop pri naših mobilnostnih navadah, predvsem moramo najprej poti zmanjšati, potem pa posegati po trajnostnih oblikah, od javnega potniškega prometa do kolesarjenja in pešačenja. Tukaj je tudi sprememba prehranskih navad. Slovenci pojemo preveč mesa, te količine je treba zmanjšati tako iz zdravstvenega kot okoljskega vidika. Moramo pa biti pozorni na najranljivejše prebivalce, ki so izpostavljeni energetski in tudi mobilnostni revščini ter poskrbeti, da bo prehod pravičen.
Vemo, da veliko stavimo na obnovljive vire energije. Kakšno vlogo bo imela v prihodnje jedrska energija?
Na našem inštitutu smo za strategijo pripravili analitične podlage, v katerih smo obravnavali dva mogoča scenarija, ki pripeljeta do podnebne nevtralnosti, in sicer en scenarij je scenarij podnebno nevtralnega sintetičnega plina, drugi pa je jedrski scenarij. Torej je ena od možnosti, da neto ničelne emisije dosežemo z jedrsko energijo. Tudi v osnutku strategije, ki smo ga pripravili, sta bila oba scenarija enakovredno obravnavana. Predvideno je bilo, da se pred odločanjem oz. izbiro med možnostma z jedrsko energijo ali brez nje zagotovi potrebne informacije in analize. Te usmeritve so bile tudi v javni obravnavi, nato tudi javno objavljeno vladno gradivo, ki pa je bilo dan pred sejo vlade nadomeščeno z besedilom, ki potrjuje izbiro jedrske možnosti. Na IJS CEU menimo, da je za to strateško odločitev treba izvesti še manjkajoče ekonomske in druge strokovne analize, izvesti postopek celovite presoje vplivov na okolje (CPVO), tovrstno odločitev je skladno z veljavno zakonodajo treba sprejeti tudi v okviru energetske politike. Pa tudi sicer je opiranje na jedrsko energijo kot rešilno bilko našega prehoda zmotno, saj bo v primeru, da bo zgrajena, to zagotovo šele po letu 2030, do takrat pa je nujno, da naše emisije občutno zmanjšamo.
Moramo biti pozorni na najranljivejše prebivalce, ki so izpostavljeni energetski in tudi mobilnostni revščini ter poskrbeti, da bo prehod pravičen.
Napredek in hkrati zaveza za naprej: emisije v enem letu nižje za pet odstotkov
Prve ocene kažejo tudi, da so skupne emisije na nivoju države v letu 2020 za 5 % nižje glede na leto 2019.
Statistika kaže, da je skupna emisija CO2 leta 2019 v Sloveniji znašala 17,5 megatone? Ali se je do danes kaj zmanjšala?
Če gledamo skupne emisije, so te leta 2005 znašale 20.433 kiloton CO2ekv in so se v obdobju od 2005 do 2019 zmanjšale za 16,5 odstotka. Če pogledamo v sektor neETS (to so emisije toplogrednih plinov iz virov, ki niso vključeni v evropsko shemo za trgovanje z emisijskimi kuponi; emisije neETS so leta 2019 predstavljale 63,4 odstotka vseh emisij v Sloveniji), so se leta 2019 emisije TGP v sektorju neETS v Sloveniji glede na leto 2018 zmanjšale.
V obdobju 2005–2019 so se zmanjšale za 7,4 odstotka in so bile pod ciljem za leto 2020. Cilj je, da se emisije v sektorju neETS ne bodo povečale za več kot štiri odstotke glede na leto 2005. Ti cilji so bili zastavljeni, ko še ni bilo širšega političnega soglasja za odločnejše ukrepanje na področju podnebne krize in so z današnjega stališča veliko premalo ambiciozni. Emisije v sektorju ETS (sistem EU-skupnosti za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov) pa so se v obdobju 2005–2019 zmanjšale za več kot 25 odstotkov.
Prve ocene kažejo tudi, da so skupne emisije na ravni države leta 2020 za pet odstotkov nižje glede na leto 2019. Trenutno zmanjševanje emisij pa še ne pomeni dolgoročnega obvladovanja emisij, sploh v luči novih podnebnih ciljev. Slovenija sicer glede na številke napreduje, a bi morali narediti veliko več. Cilj za leto 2020 je tako z današnjega stališča premalo ambiciozen, sploh če bomo morali do leta 2030 svoje emisije zmanjšati za 55 odstotkov, kot si je zastavila EU, oziroma postati podnebno nevtralna država do leta 2050.
Prva raven ukrepanja je zmanjševanje potreb po mobilnosti
Pri prometu je treba slediti hierarhiji, da je prva raven ukrepanja zmanjševanje potreb po mobilnosti.
Največ emisij prispevata proizvodnja električne energije in promet. Kaj lahko za zmanjšanje emisij na področju prometa naredi država?
Na področju prometa je kar nekaj ukrepov, kjer je nujna močna vloga države. Najprej je tukaj zagotovo infrastruktura javnega potniškega prometa oziroma javni potniški promet, trajnostne mobilnosti v celoti (od železnic do ustreznih kolesarskih in pešpoti …), tudi njegova promocija, pospešitev digitalizacije. Vzpostaviti je treba tudi upravljalca javnega prometa. Trenutno je stanje razpršeno, ni enotnega spremljanja voznih redov, prestopanje je nepovezano, nekateri upravljalci JPP nimajo interesa, da bi se raba JPP povečala.
Sem spada tudi sprememba povračila potnih stroškov na delo, eden izmed ukrepov je tudi uvedba t. i. rumenih pasov, kjer bi imel JPP prednost pred preostalim prometom, pa seveda parkirna politika. Ne smemo pozabiti niti na ustrezno načrtovanje in umeščanje v prostor. Pri tem mislim na prostorsko umeščanje objektov z dostopom do JPP, navsezadnje tudi delo od doma, tukaj so tudi spodbude za zamenjavo energentov oziroma tehnologij pogona. Pri prometu je treba slediti hierarhiji, da je prva raven ukrepanja zmanjševanje potreb po mobilnosti, potem sledi spodbujanje trajnostne mobilnosti in šele nato pride zamenjava energentov in tehnologij.
Skupaj rešujemo podnebno krizo, krizo surovin in biodiverzitete
Kako gresta skupaj želja po povečanju gospodarskih kazalnikov in zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov? Bo treba prilagoditi načrte, se bolj nasloniti na obnovljive vire energije?
Narediti je treba miselni preklop, spremembo v paradigmi, kjer se zasleduje večno rast, ta pa na omejenem planetu ni mogoča. Zasledovati moramo kakovost, ne količine. Poleg podnebne krize smo tudi v krizi surovin in biodiverzitete in vse tri je treba reševati skupaj, kar pa z nenehnim povečevanjem, večjim izkoriščanjem naravnih virov, vedno večjo proizvodnjo ni mogoče. Zagotovo pa je treba opustiti paradigmo rasti in preiti na t. i. odrast. Ravno tako je zgrešena predstava, da je za prehod v podnebno nevtralnost dovolj le, če bomo zamenjali energent, torej opustili fosilna goriva in preklopili na elektriko iz obnovljivih ali (nizkoogljičnih) virov.
Ogrožen je celo cilj dve stopinji Celzija
Slovenija se je kot članica EU obvezala, da bo sledila zavezam iz pariškega sporazuma in z zmanjševanjem emisij toplogrednih plinov (TGP) zadržala dvig globalne temperature občutno pod 2 stopinji Celzija ter si prizadevala, da se dvig temperature omeji na 1,5 stopinje Celzija glede na predindustrijsko dobo.
Kaj se bo zgodilo, če Pariški sporazum oziroma scenarij 1,5 stopinje Celzija ne bo izpolnjen?
Zadnje IPPC-jevo poročilo sporoča, da so za ohranitev cilja 1,5 stopinje Celzija nujna takojšnja, velika zmanjšanja emisij TGP v prihodnjem desetletju, sicer tudi cilj dve stopinji Celzija ni dosegljiv. Tudi pri segrevanju za 1,5 stopinje Celzija so pričakovani povečani vročinski valovi, daljša topla obdobja in krajša hladna obdobja. Pri segrevanju za dve stopinji Celzija pa bodo vročinski ekstremi večkrat dosegli kritično mejo tolerance v kmetijstvu in zdravju.
Kako je pri nas razvita kultura energetske učinkovitosti?
V industriji je na visoki ravni, npr. energetski pregledi se vršijo že od 80. let naprej, imamo tudi dobro obiskovano izobraževanje EUREM za energetske menedžerje. Izobraževanje je osredotočeno na pridobivanje znanj za uvajanje ukrepov energetske učinkovitosti. Pri nas je izobraževanje od leta 2008 opravilo že več kot 240 energetskih menedžerjev. Raziskava energetske učinkovitosti v Sloveniji REUS v gospodinjstvih kaže, da jih večina pravilno razume učinkovito rabo energije. Leta 2019 je 82 odstotkov slovenskih gospodinjstev razmišljalo o učinkoviti rabi energije, v primerjavi z letom 2011 se je ta odstotek povečal za 11. Za 72 odstotkov anketiranih gospodinjstev sta prihranek denarja in varovanje okolja enako pomembna. Ta delež se je v primerjavi z letom 2010 povečal za osem odstotnih točk. Sicer pa razmerje med ekološko ozaveščenimi in neozaveščenimi gospodinjstvi stagnira. Če pogledamo odnos gospodinjstev do rabe energije v domačih gospodinjstvih, pa se je delež gospodinjstev, ki so svojo porabo ocenila kot nizko ali zelo nizko v obdobju 2010–2019 povečal. Ravno tako se je povečalo število gospodinjstev, ki razmišljajo o učinkovitejši rabi energije. Ti kazalci kažejo na napredek, še zmeraj pa je prostor za izboljšanje, saj je kar slabe tri četrtine gospodinjstev leta 2019 svojo porabo energije cenilo kot srednjo oziroma visoko in zelo visoko.
Ali bo podražitev energentov vplivala na zmanjšanje emisij TGP?
Mag. Andreja Urbančič: "Ne nujno. Za zmanjšanje emisij TGP so pomembna tudi cenovna razmerja med posameznimi energenti. Trenutne podražitve cen energije, zlasti zemeljskega plina, lahko zavrejo prizadevanja za zmanjšanje rabe premoga, saj ta postaja cenovno relativno privlačnejši, kljub visoki ceni emisijskih kuponov.
Trenutna cenovna kriza prinaša vrsto negotovosti, saj ni jasno, koliko časa bo trajala. Vsekakor pa visoke cene gospodinjstva in gospodarstvo spodbujajo k razmislekom, kako obvladati stroške za energijo in s tem povezana tveganja. Torej razmišljajo o investiranju v ukrepe učinkovite rabe energije in obnovljive vire energije. V primeru energetsko intenzivne industrije lahko visoke cene spodbudijo tudi razmisleke o nujnem prestrukturiranju znotraj podjetij, npr. pospešitvi prehoda od rabe primarnih surovin k rabi sekundarnih surovin. Velika težava pa so visoke cene energije za gospodinjstva z nizkimi prihodki, saj se povečuje njihova energetska in mobilnostna revščina, kar lahko vodi v premalo ogrevane prostore oz. odlaganje tudi nujnih poti. Za te skupine prebivalstva je treba sprejeti posebne kratkoročne ukrepe socialne politike. V ta namen bi ponudili npr. vavčerje, ki jih napoveduje vlada, ki pa ne bi zmanjševali emisij TGP, zlasti pa subvencije za ukrepe učinkovite rabe energije, ki jih že ponuja Eko sklad. V tem drugem primeru gre za zmanjšanje emisij TGP in dolgoročno obvladovanje stroškov za te ranljive skupine.
Naj Zemlja zadiha s polnimi pljuči
Podnebna stragegija je bila narejena v sklopu projekta LIFE Podnebna pot 2050, ki je namenjen spremljanju napredka in načrtovanju podnebnih ukrepov za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov na področjih stavb, prometa, industrije, kmetijstva, gozdarstva in odpadkov ter podpira izvajanje Pariškega sporazuma v Sloveniji.
Projekt LIFE ClimatePath2050 (LIFE16 GIC/SI/000043) je financiran iz finančnega mehanizma LIFE, ki ga upravlja Evropska komisija, in iz Sklada za podnebne spremembe Ministrstva za okolje in prostor RS.
