To je bila zgodovinska slovenska vlada

Aprila 1990 so bile v Sloveniji prve demokratične in svobodne volitve po letu 1928, na katerih je zmagala koalicija Demos (kratica za Demokratično opozicijo Slovenije). Po predhodnem dogovoru je postal mandatar predsednik stranke, ki je znotraj Demosa dobila največ glasov na volitvah v družbenopolitični zbor slovenske skupščine oziroma parlamenta.

Peterle omahuje To je malce presenetljivo uspelo Slovenskim krščanskim demokratom (SKD), ki jih je vodil do tedaj razmeroma malo poznani Lojze Peterle. Ta je najprej omahoval in predsednika Demosa in Socialdemokratske zveze Slovenije (SDZS) Jožeta Pučnika povprašal, ali bi bil on pripravljen prevzeti vlado. Pučnik je, v prvi vrsti zaradi zdravstvenih razlogov, to ponudbo zavrnil.

Peterle je uradno postal mandatar 29. aprila 1990, nova vlada pa je bila v takrat tridomnem slovenskem parlamentu (družbenopolitični zbor, zbor občin in zbor združenega dela) izglasovana pred 25 leti – 16. maja 1990. Imela je kar 27 članov: predsednika, tri podpredsednike, 22 ministrov in ministra brez listnice.

Jugoslovanski generali razorožijo Slovenijo Že na začetku so se nanjo zgrnili temni oblaki. To je bil namreč čas, ko je nekdanja Jugoslavija razpadala in je Jugoslovanska ljudska armada (JLA) vse bolj nejevoljno in sovražno gledala na slovenske osamosvojitvene in demokratične procese.

Sredi maja 1990, ko se Demosova vlada sploh še ni zavihtela v sedlo, je JLA odvzela orožje slovenske TO, ki ga je ta hranila v svojih skladiščih, in ga premestila v skladišča JLA. Odvzetih je bilo okoli 90 odstotkov orožja, zaradi česar je morala Slovenija novo orožje nakupiti v tujini.

Merjenje moči med Slovenijo in JLA Znova se je med Slovenijo in JLA zaiskrilo oktobra 1990, ko so vojaški specialci zasedli štab slovenske TO na Prežihovi ulici v Ljubljani (Slovenija je potem štab premestila na drugo lokacijo), in maja 1991, ko je JLA obkolila učni center v Pekrah pri Mariboru, kjer se je v okviru TO urila prva generacija slovenskih vojaških obveznikov.

Junija 1991 je nato prišlo do agresije JLA na Slovenijo, vendar so enote TO oziroma slovenske vojske in slovenske policije ubranile novoustanovljeno slovensko državo. Konec oktobra 1991 so se iz naše države umaknile še zadnje jugoslovanske enote.

Gospodarska kriza Ne samo na obrambnem, napeto je bilo tudi na gospodarskem področju. Jugoslovansko gospodarstvo je bilo namreč že leta v agoniji, ki ni zaobšla niti slovenskega gospodarstva. Ko so se Demosovi ministri šele dobro usedli na svoje stole, je na vladno mizo že priromala informacija, da ima v Sloveniji izgubo več kot tisoč družbenih podjetij, v katerih je zaposlenih okoli 250 tisoč ljudi.

Agonija socialističnega gospodarstva, razpadanje enotnega jugoslovanskega trga (spomnimo se srbskega gospodarskega bojkota slovenskih izdelkov, ki se je začel že leta 1989) … Vse to je povzročilo propadanje podjetij in veliko povečanje brezposelnosti. Za nameček je jeseni 1990 Srbija vdrla v jugoslovanski monetarni sistem in si "izposodila" več kot 18 milijard dinarjev.

Tajno tiskanje slovenskega denarja V teh težkih gospodarskih časih se je Slovenija pripravljala na osamosvojitev. Že konec leta 1990 je vlada dala v Cetisu tajno natisniti bone – prvi slovenski denar. Boni (tolarji) so v obtok prišli 8. oktobra 1991, po koncu trimesečnega moratorija oziroma zamrznitve slovenskih osamosvojitvenih ukrepov, ki jih je določal brionski sporazum. Ta je končal vojno v Sloveniji.

Demosova vlada je pripravila tudi zakon o denacionalizaciji in vsem imetnikom stanovanjske pravice omogočila, da so poceni odkupili družbena stanovanja in postali lastniki. Sprejela je tudi lastninjenje zadružnega premoženja, spotaknila pa se je ob zakon o lastninjenju družbenih podjetij.

Mencingerjev in Sachsov model privatizacije Demos je bil namreč razdeljen na dva dela. Bolj – pogojno rečeno – levo krilo (Slovenska demokratična zveza, SDZS in Zeleni Slovenije) je podpiralo model, ki ga je predlagal podpredsednik vlade Jože Mencinger (gre za notranji odkup družbenih podjetij – torej prodajo podjetij zaposlenim, kjer bi lastniki nekdanjih družbenih podjetij postali večinoma vodilni v teh podjetjih).

Pogojno rečeno desno krilo (SKD, Slovenska kmečka zveza oziroma SLS in Slovenska obrtniška stranka oziroma Liberalna stranka) pa je podpiralo model, ki ga je predlagal ameriški ekonomist Jeffrey Sachs (množična razdelitev lastnine družbenih podjetij na vse državljane s certifikati in uvedba privatizacijskih skladov – zunanjih lastnikov).

Drnovškov kompromisni privatizacijski zakon Lastninjenje podjetij je nato pod streho spravila šele prva vlada Janeza Drnovška (ta je pravzaprav v Slovenijo pripeljal Sachsa). Drnovškov zakon o lastninjenju družbenih podjetij, če ga tako imenujemo, je bil nekakšen kompromis med Sachsovim in Mencingerjevim modelom.

Na eni strani smo tako čez nekaj let dobili tako pidovske barone (Darko Horvat, Matjaž Gantar, Igor Lah …), ki so postali zunanji lastniki nekdanjih družbenih podjetij v skladu s Sachsovimi zamislimi, prav tako pa je kompromisni lastninski zakon omogočal tudi notranji odkup podjetij (kar je bilo jedro Mencingerjevega privatizacijskega modela) – torej da so podjetja odkupili menedžerji in zaposleni (s tem načinom se je lahko privatiziralo do 40 odstotkov družbenega podjetja).

Razkol v SDZ Trenja glede lastninskega zakona so bila – poleg vse večjih nasprotij med "levimi" in "desnimi" strankami znotraj Demosa (poosebljali so jih zlasti prepiri na vladi med Peterletom in zunanjim ministrom Dimitrijem Ruplom,) – najprej usodna za SDZ.

Ta intelektualno močna stranka z izjemno pomembno močjo v Demosovi vladi, ki je presegala njen izkupiček na spomladanskih volitvah leta 1990 (imela je obrambno, notranje, zunanje, pravosodno in informacijsko ministrstvo), je na kongresu oktobra 1991 razpadla na dva dela. Pokanje Demosa po šivih Na Peterletu naklonjeno večinsko strujo v stranki, ki jo je vodil pravosodni minister Rajko Pirnat, ter na Ruplov oziroma Bavčarjev krog (France Bučar, zakonca Tine in Spomenka Hribar …). Ta struja, ki je bila manjšinska, je po kongresu ustanovila novo Demokratsko stranko.

Razkolu v SDZ je sledil tudi razpad Demosa. Potem ko je bilo sredi decembra 1991 jasno, da bo Evropska skupnost (zdajšnja EU) diplomatsko priznala Slovenijo (že pred božičem je to storila Nemčija, januarja 1992 so to potem storile še druge evropske države), je koalicija dokončno popokala po šivih.

Namesto Peterleta na čelo vlade Drnovšek Z mednarodnim priznanjem Slovenije je bila namreč uresničena glavna programska točka, ki je še povezovala koalicijske stranke. Razhajanja glede drugih točk so bila prevelika. Tako je bila 30. decembra 1991 v Dolskem pri Ljubljani seja Sveta Demosa, na katerem se je Demos razpustil.

Sledili so notranjepolitično negotovi meseci, ko so se pojavljali vedno novi mandatarji, ki so hoteli s konstruktivno nezaupnico zrušiti Peterleta. Februarja 1992 je to spodletelo Marku Voljču, v začetku aprila Bavčarju, 22. aprila pa je bil uspešen Drnovšek (potem ko ni bil več član jugoslovanskega predsedstva, je postal prvi mož Liberalnodemokratske stranke – nekdanjih mladincev).

Prva Drnovškova vlada 14. maja 1992 je bila izglasovana tudi prva Drnovškova vlada. V njej so bili liberalni demokrati, komunistični prenovitelji, socialisti ter Pučnikovi socialdemokrati, Bavčarjevi demokrati in Zeleni Slovenije. SKD, SKZ in liberalci so bili zdaj v opoziciji.