"Tak sem zaradi hrvaške okupacije"

Joško Joras je seveda prepričan, da je območje, kjer živi, nesporno slovensko. "Ampak, če ga imata državi za 'kvazisporno', bi morali obe stopiti korak nazaj. Slovenija je to naredila, Hrvaška pa ne. Če bi tudi oni pokazali nekaj modrosti, se Joško Joras ne bi rodil v obliki, kot ga pozna slovenska javnost. Jaz tega nisem želel, a nisem imel izbire," nam je pod lipo na svojem vrtu razlagal Joras. "Nobenega incidenta nisem povzročil jaz" "Nobenega incidenta nisem povzročil jaz," se razjezi. "Saj ne moreš reči sodišču 'Jaz bi rad, da takrat in takrat naredite to in to'. Ne verjamem, da sodišče izbira priložnosti, da bi imel Joras incidente." Pravni postopki tečejo, v Sloveniji pa imamo vsaki dve leti volitve in termini se včasih prekrijejo ...

V zadnjih dveh desetletjih se je naučil, kdaj pričakovati incidente. Odstranitev zapornice na njegovi Evropski poti je bila načrtovana za 25. maj in bi sovpadla z vrhunecem kampanje za referendum o arbitražnem sporazumu, a je prosil izvršitelja, naj odstranitev prestavi za en mesec. "Ne bojim se incidentov, bojim pa se manipulacij medijev."

"Nisem heroj" Zaradi manipulacij po njegovem ljudje ne vidijo, da incidentov ni povzročil on, ampak "hrvaški okupatorji na slovenskem ozemlju v sodelovanju z našo vlado ali pa s podporo naših vlad". "Res pa je, da nisem pripravljen za vsakim vogalom spustiti hlač," je odločen.

Jorasovi incidenti (fotogalerija):

To je dovolj, da je za domoljubne organizacije heroj. "Nisem heroj, heroji so čisto nekaj drugega. Sem le nekdo, ki spoštuje zakone in se ne da okupatorju," pravi zase Joras.

Dovolj je odlok iz leta 1948 Bojuje se tudi proti tistim slovenskim politikom in intelektualcem, ki ga imajo za zgago in so morda prepričani, da je vseeno, ali je meja med Slovenijo in Hrvaško na reki Dragonji.

Pri tem si pomaga s kupi dokumentov in zemljevidov, ki opisujejo, komu je kaj pripadalo, katera (katastrska) občina je tu izvajala pristojnosti. A po njegovem zadostuje odlok istrskega okrožnega ljudskega odbora iz leta 1948, v katerem odbor soglasno sprejema zahtevek prebivalcev, zaselka Mlini (Odoriko), naj jim dovolijo odcepitev od katastrske občine Kaštel in priključitev h katastrski občini Sečovlje.

"Bil sem vesel, ko sem videl, da hiša stoji v Sloveniji" Po tem ni bilo nobenega dokumenta, ki bi uvajal drugačno stanje, pravi Joras. So se pa ljudje ustrašili hrvaških pritiskov in šli – mimo pravil – prebivališče prijavit v Buje. "Moja žena je živa priča. Ko sem bil v zaporu v Pulju, so jo prišli hrvaški policisti ustrahovat, naj se gre prijavit v Buje. Le ker se mene boji bolj kot njih, sem še tukaj, kjer sem," je dejal.

'Boj za južno mejo' je začel leta 1983, ko se je vrnil iz Nemčije in mamo prosil, da mu dovoli zgraditi prostore nad hišo v Sečovljah. Začel si je urejati dovoljenje za začasno prebivališče, saj je bil stalno prijavljen v Nemčiji. "Bil sem zelo vesel, ko sem videl, da mamina hiša stoji v Sloveniji," pravi. A to je bilo zadnje veselje, povezano s parcelo, na kateri živi še danes.

Dovoljenje za adaptacijo dobil v Bujah Na piranski občini so mu rekli, da se z njim ne želijo ukvarjati in naj si gre dokumente uredit v Buje. Vztrajal je in leta 1998 mu je uspelo. "Štirinajst let se nisem mogel prijaviti, nato pa sem se kar naenkrat lahko. Brez da bi spremenili en sam zakon!"

Vsi vedo, da je dobil dovoljenje za adaptacijo v občini Buje. Nezakonito, kot sam pravi. Ker mu več let ni uspelo prijaviti bivališča, je za pridobitev dovoljenja za adaptacijo pooblastil odvetnika in ta mu je po več mesecih, ko Jorasa ni bilo v Sloveniji, dovoljenje res priskrbel. Vendar je Joras razočarano ugotovil, da je dovoljenje izdala občine Buje. "In to za gradnjo v katastrski občini Sečovlje! To ni bila napaka. Občina Buje si je dovolila na osnovi nepristojnosti izdati dokument, ki ga občina Piran, ki je bila pristojna, ni želela izdati. Tako je bilo partijsko navodilo," je jezen.

"Če bi sprejemal kune, bi bil kolaborator" Lastnica parcel ob Jorasovi hiši je republika Slovenija, Joras pa za 3,2 hektarja skladu kmetijskih zemljišč plačuje 406 evrov na mesec. Če se komu zdi, da je to premalo, ga Joras napotuje na sklad, ki je podpisal pogodbo "v skladu z njihovimi pravili".

Joras danes služi predvsem s sadjem, ki ga vzgoji na svojih parcelah in ga proda na svojem vrtu, največ kolesarjem, ki se ob vikendih pripeljejo mimo. Čeprav zasluži skromno, hrvaške valute še vedno ne sprejema, saj je prepričan, da bi s tem postal kolaborator.

"Verjemite, da mi ni lahko" Poskusil je oddajati sobe v svoji hiši, a je gradbene delavce, ki so delali v Portorožu in prespali pri njem, hrvaška policija vsak dan pregledovala tako temeljito, da so po enem tednu odšli. "Verjemite, da mi ni lahko. Če te omejujejo, stiskajo, te fizično in psihično uničujejo, je to zelo težko zdržati."

"Jaz sem ta zemljišča vzel, da sem dokazal, da je to del republike Slovenije in da so politiki dolžni spoštovati ustavni red RS. Ne tako kot Drnovšek, ki je bil pripravljen, da v nasprotju z ustavo RS, ki govori, da je Slovenija enovita in celovita država, prepusti ozemlje tuji državi. Naši intelektualci niso zmogli dojeti, kaj se je dogajaloleta 2001."

"Pozornosti ne potrebujem" Drnovšek je namreč 113 hektarjev parcel južno od Dragonje v sporazumu z Račanom prepustil Hrvaški. Ko so ga vprašali za komentar o Jošku Jorasu, je dejal, da o njem ne bo govoril, ker bi s tem Joras le pridobival pozornost.

Vendar Joras trdi, da pozornosti ne potrebuje. "Joras je en državljan od dveh milijonov. Se mu pa godi krivica, ker se politiki v Sloveniji, ki so plačani, da skrbijo, da bi lahko Slovenci svobodno in neomejeno živeli, oddaljujejo od delovanja okupatorske policije," pove o sebi.