SiolNET. Novice Slovenija
2,05

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Svoboda in kletka Silvestra Šurle

2,05

termometer

Danilo Slivnik |  | Foto: STA
Foto: STA

Malo je manjkalo, da Silvestra Šurle ne bi bilo več med nami. Ko udari rakasto obolenje, lahko zlomi tudi najbolj trdne, vztrajne in trmaste ljudi v medijih. Kar Šurla zagotovo je. Ne bi obstal na vrhu nekoliko desno usmerjenega medija, ki je pogosto v konfliktih bolj z glavnim političnim voditeljem na desni Janezom Janšo kot voditelji z leve, če ne bi bil trdne in precej trmaste vrste. 

Ko sem od Šurle izvedel za bolezen, sem pripomnil le, da naj ne opusti zdravljenja tudi, če bo res hudo. Ker bo mrtev. Hitro. Poznal sem nekoga, ki se je malo pred tem odločil, da se ne bo mučil. In sem bil na pogrebu. Šurla se ni predal. Napisal je celo knjigo. Ozadje Reporterja in Maga. O medijih, novinarstvu, politiki, pa tudi o bolezni. Ker vsi ljudje ne poznajo medijev: Šurla je urednik, ki je glavni pogon ekipe Reporterja, kar ta obstaja, in dedič novinarstva Danila Slivnika, ki je z nekaj novinarji Dela nekoč ustanovil tednik Mag. Svobodo in neodvisnost so si po koncu socializma ti novinarji poskušali zagotoviti s politično revijo, ki so jo sami ustanovili, in so bili sami lastniki. Ni svobode, če si v državnih medijih delavec za tega ali onega politika ali v drugih delaš za tega ali onega tajkuna, za katerim so politiki, je bila logika.

Kaj je zviti Slivnik skrival


Silvester Šurla knjiga | Foto: To z lastništvom, kot opiše tudi Šurla, se Slivniku ni najbolje izšlo. Moral je prodati Mag, ker bi sicer propadli. So pa poskusili. In se trudili. In se ob neuspehu sprli. Svojo knjigo mi je Šurla pred tednom prinesel na kavo k Teti Fridi v BTC. Šel sem tja, ker sem Šurlo pred petnajstimi leti, ko sem bil novinar pri Delu, spoznal kot urednika Maga in me je takrat šokiralo, ker sem opazil, da je hudo spreten in sposoben urednik. Slivnik mi je pred tem iz Maga na pomoč na Delo, ko sem bil še odgovorni urednik, poslal nekaj dobrih novinarjev. A nikogar, ki bi imel uredniške in voditeljske sposobnosti Šurle. Šurlo je, zviti Slivnik, skrival. Da mu Mag ne bi propadel. A Magu to pozneje ni pomagalo. Uredniki in novinarji Dela Veso Stojanov, Anuška Delić in podobni, ki so jih tja poslali, da desni tednik spremenijo v levega, so tednik uničili v najkrajšem možnem času. Naleteli so na učinek razočaranih bralcev. Ni bilo kupcev. Šurla je z večino nekdanjih sodelavcev ustanovil Reporter. In preživeli so. So pa Reporter ustanovili manj ambiciozno kot Slivnik nekoč Mag, ker niso bili lastniki. Biti lastnik je, ko gre za tisk, posebej nevarno. Naklade padajo, oglasni prihodki lahko izginejo, ko so na oblasti takšni, ki te ne marajo. In potem propadeš. Zares propadeš in ne tako, kot so Stojanov, Delićeva in drugi novinarski aktivisti z Dela, ki niso tvegali lastnega denarja in podjetja. Le tuje sanje so uničevali.

Svobode ni, so le pozlačene kletke 

Še pomislil nisem, da je Šurla po osnovni šoli nameraval postati kuhar. Nič kuharskega nisem opazil na njem. So pa kuharji zanesljivo vsaj tako svobodni, kot smo uredniki in novinarji. | Foto: Tina Deu Še pomislil nisem, da je Šurla po osnovni šoli nameraval postati kuhar. Nič kuharskega nisem opazil na njem. So pa kuharji zanesljivo vsaj tako svobodni, kot smo uredniki in novinarji. Foto: Tina Deu Knjigo o vseh teh pretresih, ki jo je spisal Šurla, sem prebral na mah. In presenetljivo me je spravila v dobro voljo. S Šurlo se v marsičem ne strinjava, a na nek način navdihuje z vero v svobodo in neodvisnost. Na kar sam kot bolj mestni otrok gledam z neizprosno logiko Aldusa Huxleya v Krasnem novem svetu: "Svobode ni, so le pozlačene kletke."
A Šurla verjame v svobodo in se bori s svojo pozlačeno kletko, in to je sproščujoče. Navdihujoče. Težava te vere je le, kar je Slivnik, ki je prišel iz bolj severnega konca države, opozoril že na začetku, ko še ni bilo Šurle, da je prava svoboda v mediju le, če si lastnik. Šurla ni. Od tod, če uredniki in novinarji niso lastniki, izvirajo številne težave, ko gre za svobodo in avtonomijo. Je pa lažje. Pozlačene kletke. V kakršnih nas živi večina. Nekaj deset zadnjih strani knjige Silvestra Šurle nisem prebral čisto takoj. Vmes se je zaradi volitev dogajalo vse mogoče. So me pa te strani presenetile. Še pomislil nisem, da je Šurla po osnovni šoli nameraval postati kuhar in da si je šele sčasoma premislil in končal na politologiji. Nič kuharskega prej nisem opazil na njem. So pa kuharji zanesljivo vsaj tako svobodni, kot smo uredniki in novinarji. Če slabo skuhajo, so težave.
Knjiga za 30 evrov "Ozadje Reporterja in Maga" je vredna nakupa za vse, ki delajo ali želijo delati v novinarstvu in medijih, pa tudi za tiste, ki jih zanima pogled na medije od znotraj. Ki jih zanima, kar vedo tisti, ki medije vodijo in stvari res poznajo. Podobnih možnosti videti v notranjost in tudi tja, kjer je udarilo rakasto obolenje, ni veliko. 
Sam bi si podobne knjige želel še od urednikov in voditeljev največjih medijev, ki sodijo na levo in jih večinoma vodijo uredniki, ki so nazorsko levičarji. A jih ne boste našli. Sploh ne tako iskrenih in še manj takšnih, kjer bi najbolj kritizirali politike lastnega političnega pola. Ko sem pred leti nekaj časa vodil in urejal Spletni časopis, sem sodeloval z več mediji, kar je finančno olajšalo preživetje projekta, katerega lastnik sem bil. Svoboden. Ni lahko biti brez zlate kletke. Članke mi je takrat objavljal tudi Reporter. Da sem pisal tudi zanje, me je prepričal Šurla osebno. Sam je to predlagal in vztrajal. Čeprav je bilo zanj to nekoliko tvegano, ker sem s Spletnim časopisom veljal za naklonjenega takrat desni opoziciji, ki ni bila vedno v najboljših odnosih z njegovimi lastniki. A tako razume uredniško in novinarsko svobodo. Zanj ni le pozlačena kletka.
Kar v knjigi piše, živi. Takšen je. 

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin