SiolNET. Novice Slovenija
1,42

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Srečko Lotrič – izdelovalec gorjuških pip #video

1,42

termometer

srečko lotrič gorjuška pipa
Foto: Jan Lukanović

Kulturna dediščina je naše največje bogastvo. Je vezivo naše narodne identitete. Je izročilo, zaradi katerega Slovenija ohranja svojo edinstvenost na svetovni ravni. Dejstvo, da je veliko lokalnih običajev že na robu izumrtja, bi nas moralo zato še toliko bolj skrbeti.

Srečko Lotrič je eden od le še dveh izdelovalcev gorjuških pip – kadilskih pripomočkov, ki so stoletja viseli iz ust mornarjev, rudarjev, čebelarjev, lovcev, furmanov in celo političnih veljakov po vsem svetu. Ta avtohtona slovenska pipa pa je te dni predvsem spomin na delček naše zgodovine, ki prehitro tone v pozabo.

Tradicija izdelovanja pip na Gorjušah

Gorjuše so mirna vasica, kamor bi izletnik le s težavo po nesreči zavil, čeprav so le en odcep stran od ceste, ki bohinjske konce povezuje s Pokljuko. Ima pa ta vasica zanimivo zgodovino, ki jo mogoče prav zaradi njene odročnosti le malokdo pozna.

V 18. stoletju, ko so na Pokljuki še kopali rudo, je v te kraje prišla obrt izdelovanja "fajf". Okoliški kmetje, rudarji in fužinarji, ki so v zimskih dneh ostajali brez dela, so si dolge večere začeli krajšati z rezljanjem pip vseh vrst in oblik.

"Fajfarstvo" je bilo tu izrazito moška dopolnilna obrt, s katero se je intenzivno ukvarjalo kar nekaj domačij. Pipe so se od izdelovalca do izdelovalca nekoliko razlikovale, vendar je bil vsem skupen podoben videz, ki je bil specifičen prav za to odročno regijo.

Srečko Lotrič - izdelovalec gorjuških pip Foto: Jan Lukanović

Gorjuške "fajfe" so bile tradicionalno izrezljane iz lesa domačega sadnega drevja, ustnik je bil narejen iz smrekovih vej, okrašene pa so bile z intarzijami iz biserne matice. V nasprotju s številnimi drugimi pipami so imele tudi pokrovček, ki je bil ročno kovan iz zlitin in kovin.

Gorjuški "fajfarji" so izdelovali unikatne pipe po željah vseh vrst kadilcev. Takšne z intarzijami divjih živali za lovce, z ravno cevko za furmane, rudarske pipe so okrasili s prekrižanimi kladivi, kmečke z živino, čebelarske pa s čebelami, da so čebelarji s stilom puhali dim v svoje čebele. Izdelovali so tudi pipe z bogatim okrasjem in žlahtnimi kovinami, te pa so bile statusni simbol predvsem premožnih ljubiteljev tobaka.

Srečko Lotrič - izdelovalec gorjuških pip Foto: Jan Lukanović

Pipe so zaradi njihovih pokrovčkov vzljubili mornarji, ki so v kajenju lahko uživali na ladjah med plovbo po odprtem morju. Najbolj razširjena med gorjuškimi "fajfami" je bila zagotovo gorjuška čedra, ki jo je v ustih nosil precejšen del dežele Kranjske.

Na svojem vrhuncu so gorjuški "fajfarji" letno izdelali več tisoč pip, ki so jih prodajali po vseh koncih Avstro-Ogrske, nemalo pa jih je šlo še dalje, celo v roke lastnikov z druge strani Atlantika. Kljub razširjenosti pa je zlata doba te obrti naletela na hude čase, ko so na trg prišle cigarete. Te so pipe v razmeroma kratkem času povsem izpodrinile.

Od štirinajstih domačij, ki so živele od izdelovanja gorjuških pip, se je število skozi leta zmanjšalo na le še dve. Ena od njiju je bila – in še vedno je – Lotričeva.

srečko lotrič gorjuška pipa Foto: Jan Lukanović

Po očetovih stopinjah

Pri Lotričevih se je z izdelovanjem pip ukvarjal že Srečkov ded, ki je pipe profesionalno izdeloval vse svoje življenje. Znanje je predal naprej svojemu sinu, Srečkovemu očetu. Oče, ki je bil že takrat eden od zadnjih izdelovalcev pip na Gorjušah, je imel veliko željo, da bi njegov sin nadaljeval njihovo domačo obrt. Ta želja pa se mu dolgo časa ni uresničila.

Srečko Lotrič je večji del mladosti preživel v stiku s "fajfarstvom". To je bila obrt, pri kateri je sodelovala vsa družina. Oče je rezljal in sestavljal pipe, Srečko pa je skupaj z mamo in sestro očetu pomagal z vsemi drugimi drobnarijami. Izdelovanje pip mladega Srečka sicer ni posebej zanimalo. To je bila obrt, ki je njegovemu očetu veliko pomenila, a zase je imel v načrtu drugačno prihodnost.

srečko lotrič gorjuška pipa Foto: Jan Lukanović

Ko je bil čas za izbiro poklicne poti, se je odločil za elektroinštalaterstvo, izdelovanje pip pa je v njihovi družini počasi začelo ugašati. Povpraševanja po pipah je bilo iz leta v leto manj, pravega zaslužka pa v tej obrti v resnici ni bilo več.

Pred nekaj več kot desetimi leti pa se je Srečko vrnil k "fajfarstvu". Njegov oče je zbolel, njegova delavnica je samevala, orodje pa je bilo na poti v omare. Srečko je spoznal, da je to trenutek, ko se bo končala več kot stoletna družinska tradicija, zato je pograbil orodje in se zaprl v delavnico, kjer je na očetovo veselje začel izdelovati svojo prvo pipo.

srečko lotrič gorjuška pipa Foto: Jan Lukanović

Prihodnost gorjuških pip

Srečko Lotrič je, tako kot je bil njegov oče, še naprej eden od le dveh izdelovalcev gorjuških pip. Odkar očeta ni več, mu je obrt zares zlezla pod kožo, v domači delavnici pa zdaj redno preživlja večere ob rezljanju pip ter nakita in spominkov s tradicionalnimi gorjuškimi vzorci.

"Ko sem začel, sem potreboval veliko potrpljenja in dobre volje, da nisem vrgel puške v koruzo," nam je med rezljanjem pipe zaupal Srečko. "Preden človek spozna orodje in delo, traja kar nekaj let," je prepričan. "Je pa zadovoljstvo, ko enkrat osvojiš to znanje, zato še toliko večje."

srečko lotrič gorjuška pipa Foto: Jan Lukanović

Kakšna bo prihodnost piparstva na Gorjušah, še ni znano, vendar Srečka skrbi, ker pretiranega zanimanja za to obrt ni. Malo je ročnega orodja, nujnega za izdelovanje pip. Vedno manj je mojstrov, ki bi to znanje lahko predali naprej, še najmanj pa je finančnega poplačila za vložene ure v vsak posamezni izdelek.

"Meni je to všečno delo, ki me na neki način razbremeni," pravi in razumevajoče dodaja, da "v današnjem času to žal ni dovolj, da bi mlade pritegnilo v to obrt."  Po njegovih besedah je to prej hobi kot služba. Eno pipo se izdeluje okoli štiri dni, s prodajnimi cenami pa nikakor ni mogoče ustvariti premoženja. 

Srečko Lotrič - izdelovalec gorjuških pip Foto: Jan Lukanović

Srečka žene predvsem dejstvo, da nadaljuje lokalno tradicijo, ki je očarala tako njegove prednike kot tudi njega. Njegovo delo bi zato lahko imeli že za več kot le rokodelsko dejavnost. Je varuh delčka naše dediščine, ki se le še za las drži pri življenju. 

Ko se bodo enkrat zaprla vrata Lotričeve delavnice, bo to verjetno konec večstoletnega poglavja izdelovanja pip na Gorjušah. Tiste, ki jim to nekaj pomeni, zato Srečko z odprtimi rokami vabi k sebi na obisk.

Komentarji

2

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • max-62 / 24.03.2019. ob 15:06 +6 0

    @BRANKO_ERCULJ. Dragi moj, izdelava pipe je kulturna dedščina, pipo lahko kupiš kot spominek in nikjer res nikjer ne piše da moraš obvezno tudi kaditi!!!

    +6 0
  • Branko_Erculj / 24.03.2019. ob 14:32 0 - 5

    Je to kulturna dediščina? Kulturna? Pomislite kaj je pipa in čemu je namenjena.

    0 - 5
Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin