Šesta obletnica smrti Jožeta Pučnika

Po mnenju političnega analitika Milana Balažica je Pučnik ena od izjemnih osebnosti slovenske zgodovine in med najbolj zaslužnimi za osamosvojitev Slovenije.

Balažic je dejal, da je bil Pučnik veliki promotor ideje o samostojni Sloveniji. "Hkrati je znal tudi povezati sile, ki so bile za projekt osamosvojitve, da so lahko potem usmerjale svojo energijo v pravo smer," je pojasnil.

Človek kompromisov in dogovora Pučnik je bil kot osebnost in kot politik človek, ki je energično zastopal svoja politična načela, ugotavlja Balažic. "Lahko si se z njimi strinjal, lahko pa ne. Hkrati pa je bil tudi človek kompromisov in dogovora. Kar je tudi večkrat demonstriral. Konec koncev tudi ob najbolj kritičnih trenutkih. Recimo v času, ko se je v parlamentu pripravljal dokument o plebiscitu za osamosvojitev Slovenije," je še poudaril politični analitik.

Motor slovenske osamosvojitve Za novinarko TV Slovenija in zgodovinarko Rosvito Pesek je bil predsednik nekdanjega Demosa motor slovenske osamosvojitve. "Za njega se je izkazalo, da je velikokrat videl korak dlje od drugih," je izpostavila. Obenem je pojasnila, da se je Pučnik morda bolj kot drugi zavedal, da demokratične sile za spremembe v slovenski družbi potrebujejo strukture, tj. politične stranke in vzvode oblasti.

"Imel je jasne cilje, jasne misli in tudi jasno govorico" "Torej, če je Demos oz. nove demokratične sile hotel kaj premakniti v slovenski družbi, je potreboval vzvode oblasti, torej zmago na volitvah. In to zmago je Demos tudi dobil in zato potem v letu in pol pripeljal Slovence v novo državo," je povedala Peskova. Po njenih besedah je bil Pučnik dosleden in zato od svojega cilja, samostojne slovenske države, ni bil pripravljen odstopiti. "Imel je izredno jasne cilje, jasne misli in tudi jasno govorico," je povedala in pojasnila, da je šel Pučnik na volitve za predsednika predsedstva Slovenije spomladi 1990 z vizijo o samostojni slovenski državi.

Pučnik je imel "neko neizmerno spoštovanje", je ocenila Peskova. Pri tem je dodala, da "o tem veliko pove izjave Huberta Požarnika, ki je dejal, da je imel Pučnik tak ugled, da so ga bili pripravljeni vsi priznati, in so ga tudi brez besed podprli oz. soglašali z njim kot predsednikom Demosa". Kot je pojasnila, je Pučniku uspelo spomladi 1991 na Brdu pri Kranju vse predsednike Demosovih strank pripraviti do tega, "da so rekli, da so pripravljeni tudi svoja življenje zastaviti za samostojno Slovenijo". Po mnenju Peskove je Pučnik samo s svojo močjo, energijo in modrostjo "držal Demos skupaj, dokler se ga je dalo. In takrat so se zgodile v slovenski zgodovini usodne stvari, katerih sadove uživamo še danes," je še poudarila.

1990 kandidat na volitvah za predsednika predsedstva Pučnik se je rodil 9. marca 1932 v Črešnjevcu pri Slovenski Bistrici. Od leta 1989 do 1993 je bil predsednik Socialdemokratske zveze Slovenije (SDZS) oz. Socialdemokratske stranke Slovenije (SDSS), ki se je pozneje preimenovala v SDS. Bil pa je tudi (od 1989-91) predsednik Demokratične opozicije Slovenije (Demos), ki je zmagala na volitvah 1990. Leta 1990 je bil kandidat Demosa na volitvah za predsednika predsedstva Slovenije. Takrat ga je v predsedniški tekmi premagal Milan Kučan. Pučnik je bil leta 1992 v prvi vladi Janeza Drnovška podpredsednik vlade, na volitvah 1992 pa je bil izvoljen za poslanca DZ, kjer je med drugim vodil parlamentarno preiskovalno komisijo za povojne množične poboje. Vodenje SDSS je leta 1993 prepustil Janezu Janši, leta 1997 pa se je umaknil iz aktivne politike. Nazadnje je bil častni predsednik SDS.

Obsojen na devet let strogega zapora Pučnik je leta 1958 diplomiral na ljubljanski Filozofski fakulteti. V času komunističnega režima je bil zaradi člankov v Reviji 57 leta 1958 aretiran in obsojen na devet let strogega zapora. Po petih letih je bil pogojno odpuščen. Po prihodu iz zapora se je vključil v delo pri reviji Perspektive, kjer je objavil nekaj člankov; zaradi njih so ga znova aretirali. Po dveh letih zapora je leta 1966 odšel v Nemčijo, kjer je najprej delal kot fizični delavec ter znova diplomiral in nato še doktoriral. V Nemčiji je tudi dobil politični azil. Na Univerzi v Lüneburgu je pozneje dobil mesto docenta za sociologijo. Leta 1989 se je upokojil kot višji akademski svetnik.

Pučnik je eden od avtorjev 57. številke Nove revije s podnaslovom Prispevki za slovenski nacionalni program, ki je izšla leta 1987. V Novi reviji (63/64) je objavil tudi članek Dvoje temeljnih zahtev, v katerem zahteva suverenost Slovenije in ustanavljanje političnih strank.

Pučnik je umrl 11. januarja 2003 v 71. letu starosti.