Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Četrtek,
1. 12. 2011,
12.27

Osveženo pred

8 let

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Četrtek, 1. 12. 2011, 12.27

8 let

Sanja Rozman: Zasvojenost z nakupovanjem – izkušnja z okusom po še

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 4
"Ljudje oziroma človeški možgani so narejeni tako, da radi doživljajo ugodje, ta impulz pa se sproži, kadar se zgodi nekaj boljšega od trenutnega stanja."

Tako je v pogovoru za naš portal pojasnila strokovnjakinja za odvisnost, zdravnica in psihoterapevtka dr. Sanja Rozman, ko smo jo med drugim vprašali, zakaj nakupovalna izkušnja mnoge ljudi očara, nekatere celo tako, da postanejo zasvojeni. Impulz ugodja se torej sproži, ko se zgodi nekaj, kar ni del vsakdanjega, rutinskega življenja? Zadetek na lotu bi vsakomur predstavljal nepredstavljivo srečo in dobitnika občutek zagotovo še nekaj časa ne zapusti, toda sčasoma nujno zapade v običajne tirnice in znova začuti enako "dozo svoje bede", kot jo je pred zadetkom. Zaznava le spremembo. Večina ljudi dobrine, kot so na primer njihovo zdravje ali zdravje njihovih otrok, jemlje kot nekaj povsem samoumevnega. Torej smo potrošniki usmerjeni k stalnemu iskanju zadovoljevanja "sreče" in "ugodja"? Ljudje so v potrošniškem sistemu stimulirani, da praktično neprenehoma iščejo nek presežek, nekaj malo boljšega. Zaznamo le spremembe in zato nenehno potrebujemo potešitve. Naši možgani dražljaje, ki so jih že vajeni, odštejejo. Tak sistem ljudi zagotovo ne spodbuja ravno k iskanju notranjega miru. To pomeni, da stalno iščemo neke vrste adrenalin? Adrenalin je hormon, ki tudi vpliva na doživljanje sreče, vendar so tu poleg njega še dopamin, serotonin in tako dalje. Adrenalin ponavadi uporabljamo kot sinonim za dramo oziroma stres. Gre za drug mehanizem, ki na nek način ljudi, ki so bili nekoč že travmatizirani, žene, da se dobro počutijo v okoliščinah, ki so enako nevarne. To je, recimo, razlog, zakaj na primer ženska, ki je odraščala ob očetu, ki je alkoholik, pozneje izmed vseh možnih moških izbere nekoga, ki se bo vedel na enak način, saj takšno razmerje prepozna kot pravo. Kaj pravzaprav pomeni kompulzivno nakupovanje? Kompulzivnost pomeni, da ne gre za prosto izbiro, temveč prisilno dejanje. Sama rajši uporabljam izraz zasvojenost z nakupovanjem. Slednje pa tistim, ki so zasvojeni, ponudi neko kratkotrajno pozitivno izkušnjo, z okusom po še. Vsi si želimo pozitivnih izkušenj, ampak ko to ne moremo, na primer zaradi pomanjkanja finančnih sredstev, potem s tem prenehamo. Zasvojenci ne. Kaj si pravzaprav zasvojenci "kupujejo"? Pri nekaterih ljudeh ta občutek "sreče" pokrije neko notranjo bolečino iz otroštva. Tako delujejo vse zasvojenosti, saj poznate himno … "ki vtopi vse skrbi, v potrtih prsih up budi" … Mi iščemo nekaj, kar bi omililo našo notranjo bolečino, potrtost, stisko ali tesnobo, čeprav vemo, da ima zasvojenost negativne posledice, saj ne odpravi vzrokov in nakupovati v nedogled tudi ne moremo.

Sistem potrošniške družbe bi si pravzaprav želel, da bi bile statistike kompulzivnega nakupovanja z leta v leto višje, saj je odvisen od porabe. Jo morda prav zaradi tega na vse mogoče načine tudi ritualizira? Trgovci se zelo potrudijo, da čim bolj podaljšajo sezono nakupovanja in priložnosti si sledijo ena za drugo, sedaj je pred nami Miklavž, pa božič pa novo leto, potem pride valentinovo, pa osmi marec in tako dalje. Razlog se vedno najde.

Ali je lahko kompulzivno nakupovanje tudi le sezonsko kompenziranje, na primer zaradi občutkov osamljenosti in depresije ob recimo novoletno-božičnih praznikih? To so bolj bilančna preračunavanja, ko na primer določeni ljudje ugotovijo, da so še vedno sami in jim je to dokaz, da niso ljubljeni oziroma sposobni tega, da bi našli nekoga, ki bi jih imel rad. Dodaten razlog je tudi ta, da se božično-novoletnim praznikom pripisuje prevelika teža.

Strokovnjaki pravijo, da se katerakoli odvisnost redko kaže sama. Jaz sploh ne bi delila zasvojenosti. Ta namreč v osnovi pomeni iztirjeno možgansko delovanje, predvsem centrov za potešitev, fantazijo in vzburjenje, ki se zaradi nekega vedenja iztirijo in nato povzročajo njegovo ponavljanje, ne glede na to, za katero vedenje gre. Znan ameriški psihoterapevt za seksualno zasvojenost Patrick Carnes zasvojenosti sicer deli na kemične, procesne, odnosne in čustvene.

Torej bi lahko rekli, da človek postane zasvojen, ko mu določena potreba dirigira življenje? Bolezen najprej opredeljuje nek oboleli organ in nato vedenje. Toda definicije slednjega so lahko le zelo grobe, saj zasvojenci svoje vedenje prikrivajo. Gre za to, da človek nekaj počne do takšne meje, da mu to škodi. Bi lahko rekli, da potrošniška družba zasvojenost spodbuja? Kapitalizem temelji na stalni rasti potrošnje in tekmovalnosti, torej gre za družbo, v kateri vse temelji na tem, da mora človek neprenehoma rasti, sicer propade. Zasvojenost takšni družbi paše, saj z nenehnim kupovanjem olji njena kolesja. Imate kakšne izkušnje z zasvojenci od nakupovanja? Obstajajo ljudje, ki kopičijo stvari do te mere, da so njihovi domovi prenatrpani z njimi, tako da le s težavo hodijo iz ene sobe v drugo. Nakupljeno pa jim postane nezanimivo takoj, ko prinesejo domov. Poznala sem gospodično, ki je znala za cenena oblačila na mesec zapraviti tudi do 50 tisoč evrov, čeprav je bila brezposelna. Popolnoma iracionalno.

Saj zasvojenost najbrž je iracionalna, če bi bila racionalna, bi jo človek z lahkoto odklopil. Logika v zasvojenosti je racionalna, vendar prikrita. Naj povem drugače. V zasvojenosti se zgodi, da frontalni del možganov, kjer je sedež racionalnega razmišljanja in kjer je običajno pri zdravih ljudeh locirana vrhovna komanda, pri zasvojenih ta postane podrejena nekemu nižjemu, instinktivnemu možganskemu centru. Slednji pa zasvojencu veleva, da mora potrebo čim prej zadostiti, sicer bo kar umrl. Po dejanju oziroma potešitvi, ko se zave posledic, pa sledijo občutki obupa in nemoči. Z roko v roki z zasvojenostjo gre tudi manipulacija bližnje in širše okolice. Tako je. Zasvojenec laže.

Ampak laže najbrž tudi sam sebi. Tudi, kolikor se to da. Omenjeno lepo prikaže pesem Iztoka Mlakarja z naslovom Beštija, ko si alkoholik v treznem stanju obljubi marsikaj, ko seže po pijači, pa na vse pozabi. Skrajno zgodbo si lahko slikovito predstavljamo s primerom Dr. Jekyll in Mr.Hyde, ko en del možganov ne ve za drugega. Vedenje o tem, da si zasvojenec, torej lahko tako spretno zaviješ, da ga včasih še sam ne najdeš.

Uspešnost psihoterapije je najverjetneje odvisna od tega, koliko je pravzaprav vsak posamezen zasvojenec pripravljen razreševati oziroma razpletati svojo zgodbo in priti do srža problema? Najprej se je potrebno zavedati, da ima vsako vedenje, ki ga človek počne, nek simboličen pomen. Na primer, če nekdo kopiči stvari, to razumem, kot da se nekdo boji pomanjkanja. Skratka, vsak zasvojenec ima svojo zgodbo. Sicer pa nihče ne more poti do ozdravitve prehoditi namesto njih in običajno se v prvih šestih mesecih do enega leta psihoterapije dela lotijo zelo resno, saj so pod hudim pritiskom posledic svoje zasvojenosti, kot na primer finančnih ali pa razrahljanih oziroma celo razdrtih družinskih vezi. Najtežje pa je v drugem letu, ko pridemo do najtežjih stvari in se je treba odreči stvarem, na katere so se opirali kot na berglo, da bi lažje hodili skozi življenje. Takrat se začnejo odvijati velike zgodbe, takrat ljudje začenjajo dozorevati in dojemati, da pot do modrosti vodi le skozi bolečino.

Današnja družba k temu ni ravno naravnana … Ne soočamo se radi z odrekanjem, bolečino, boleznijo in smrtjo. Izgubila se je modrost, da se iz težjih stvari več naučiš. Ker zdravljenje od zasvojenosti ni preprosto, je tudi veliko povratnikov. Takoj ko človek postane nekoliko bolj sproščen in ohlapen do svoje zasvojenosti, ni več daleč do recidiva. Možgani so stroj za učenje in sedaj si predstavljajte, da imate nalogo, da morate pozabiti, kako se vozi avto, čeprav ste voznica že deset let in ga vozite vsak dan, že skoraj avtomatično. Niti v mislih ne smete sesti za volan, niti na sovoznikovo stran. To je težko, vendar je možno. Ne gre drugače. Možganov ne smemo stimulirati s stvarmi, ki so nas zasvojile. Vsak miselni recidiv že predstavlja veliko nevarnost in tega se moramo zavedati do konca življenja.

Ne spreglejte