Rudarji s solzami v očeh

"Kolegi in kolegice, naša stavka je legitimna in upravičena. Očitno jo bo treba speljati do konca," je rudarjem 250 metrov globoko v rudniku Trbovlje Hrastnik dejal predsednik stavkovnega odbora Anton Lisec. "Tako je!" so zaploskali rudarji. "Dost' je b'lo," so se slišali vzkliki. "Še nekaj nas je, ki verjamemo v ideale, ki verjamemo v pravice. Ne zahtevamo preveč, zahtevamo tako malo. Obljubljajo nam marsikaj, a jim ne verjamemo več," je še dodal v protestnem tonu. Nekaj več kot sto rudarjev v kompresorski sobi, ki se zdi kot kaverna v rovih na Soški fronti, mu je pritrdilo s ploskanjem. Nekaj jeze v njih je vzbudilo tudi dejstvo, da jih do tistega torka dopoldne ni prišel pogledat ne direktor ne kakšen politik.

Rudarske stavke so imele vedno posebno težo. Rudarji, simbol proletariata, so vedno veljali za uporne, trmaste in klene delavce. Predvsem pa neskončno solidarne. To je mogoče videti tudi med tokratno stavko v jami. Še zaposleni rudarji so se v jamo podali z zahtevo, da jim izplačajo januarsko plačo. To so dosegli po enem dnevu stavke. A še vedno vztrajajo pod zemljo. Zahtevajo tudi odpravnine za že odpuščene delavce, za tiste, ki so že zapustili rudnik, in za tiste, ki se jim bo delovno razmerje izteklo konec aprila. Vedoč, da bodo v nekaj letih prav vsi ob službo. Ko bodo rudnik dokončno zaprli, bo v njem morebiti zaposlenih le še nekaj rudarjev, ki bodo vzdrževali stanje zaprtega in zasutega rudnika.

Kot pred stotimi leti "Za odpuščene rudarje je res težko. Mogoče bi lahko našli delo v gradbeništvu, a vemo, kako je zdaj v tej panogi," je med vožnjo z rudniškim vlakom v podzemlje razložil Borut Flisek, namestnik tehničnega direktorja. Med stavko je zadolžen za varnost. Kajti rudnik je rudnik in nikoli se ne ve, kdaj se bo zvišala raven kakšnega od nevarnih plinov, kdaj bo vdrla voda, zato tudi v obdobju stavke brezkompromisno skrbijo za varnost. Vsakdo, vključno z novinarji, se mora ob spustu v jamo vpisati v knjigo. Vsakdo, vključno z novinarji, mora imeti s seboj masko za samopomoč v primeru povečane koncentracije plina. In te nevarnosti se zavedajo tudi stavkajoči rudarji.

Prav zato so stavke rudarjev v rudniku tako prežete s čustvi. Kdo pri zdravi pameti bi se prostovoljno odločil, da bi bival v temi, vlagi, brez higienskega minimuma, spal na zasilnih posteljah iz desk in ure in ure dobesedno ždel v temi? "Res je žalostno, da se moramo v 21. stoletju tako bojevati za svoje pravice," je stavko v jami komentiral Anton Lisec.

Podobe zgodovinskih stavk Ko stopate v rudnik, ne gre drugače, kot da se spomnite podob znanih rudarskih stavk v jamah.

Najbolj znamenita na Balkanu je zagotovo stavka rudarjev na Kosovu leta 1989. Stavka, ki velja za začetek propada Jugoslavije in je bila ena od redkih rudarskih stavk, ki niso imele gospodarskih, temveč politične zahteve. Tedaj je 1.300 rudarjev rudnika svinca in cinka v Starem trgu pri Trebči v jami gladovno stavkalo z zahtevo, naj odstopijo vsi kosovski funkcionarji. Podobe te stavke so zapisane v spominu zadnjih socialističnih generacij.

Toda tudi slovenska zgodovina nas uči, da so stavke rudarjev v jami prelomne. Leta 1889 je bila v trboveljsko-hrastniškem rudniku prva stavka v Sloveniji. Leta 1958 je bila v istem rudniku prva stavka v socialistični Jugoslaviji. In tedaj je pesnik Karl Gorjup spisal pesem Stavka, ki do zadnje vrstice velja tudi danes: "In vsi kot eden stopijo v temo, le tu in tam zamahne kdo v slovo, nihče z nikomer nič ne govori, izginejo za njimi vse sledi. Življenje takšno vzame naj hudič, naj enkrat konec bo krivic, saj bolje v jami je umreti, kot pa življenje takšno še trpeti."

Generacija rudarjev, ki v jami stavka, ne pomni nobene od podzemnih stavk. Stavkali so enkrat, a zunaj. Izkušnje s stavkami v podzemlju so jim očitno prirojene, saj večina stavkajočih rudarjev prihaja iz knapovskih družin. "Saj živimo z jamo, tako da vemo, kako v njej preživeti," je dejal Flisek.

Cmok v grlu in solze v očeh Toda ko obiskovalec po skoraj kilometrskem spuščanju po rovih vstopi v prostor, kjer so zbrani stavkajoči rudarji, ostane brez besed. Še Srečno, knapovski pozdrav, je šel komaj z ustnic. Stavkajoči rudarji so sedeli za dolgo mizo, na njej so stale steklenice vode. Ob steni so bila zasilna ležišča, zbita iz še vlažnega lesa, prekrita s polivinilom. Ne, v kaverni ni luči, le rudarske svetilke na čeladah, ki zdržijo približno deset ur. Že zdaj imajo težave, ker jim jih primanjkuje.

Medtem ko so fotografi in snemalci planili na najboljše kadre, so rudarji molčali. Z resnimi zdelanimi obrazi, na videz precej starejši, kot so v resnici. Mimogrede: stavkajoči rudarji so stari 40 let in več. V rudniku ni nikogar mlajšega, saj že od leta 1993 ne zaposlujejo več. Si predstavljate, da ste rudar, star 55 let, po vsej verjetnosti z delovno poškodbo, v Zasavju ostanete brez dela in imate le obljubo o 20 tisočakih odpravnine, ki jih še nekaj mesecev po prenehanju delovnega razmerja ne vidite na svojem bančnem računu? Zagotovo brez perspektive.

Tisto, kar najbolj gane, je, da so to močni moški, ki v temi ždijo na robu solz, ker se njim in njihovim tovarišem godi krivica. Da, marsikdo v temi rudnika je imel solzne oči in cmok v grlu.

Kako ste prespali prvo noč? In potem so padala realna vprašanja. Kako ste prespali prvo noč? "Nihče od nas ni dobro spal. Bilo je mrzlo. Nikakor se ne moreš dobro namestiti na teh trdih deskah," je razložil rudar Marko Plazar. Kaj počnete ves dan? Na prejšnji stavki, ki je bila zunaj, so kartali. Zdaj nimajo niti volje kartati. Nekateri rešujejo križanke. Večinoma se pogovarjajo in dremajo. Zgodb o knapih jim ne zmanjka. Niti ne šal o blondinkah. Še bolj pa razmišljajo o svojih družinah. "Težko je bilo zapustiti družino," je dejal Marko. "To je najtežje. Upam, da bomo doma vsaj do konca tedna."

O dolžini stavke nihče ne upa razpravljati. S tisto rudarsko trmo so odločeni, da bodo vztrajali. Toda sčasoma se bodo pokazale tudi duševne in fizične težave. "Po eni uri je v jami že neprijetno," je dejal Lisec. Bolj kot fizične težave jih skrbi psiha. "Nekako moramo ubiti čas," je zaskrbljeno dejal Marko. "Rudarji so navajeni, da so v jami osem ur, tako nekako deluje njihovo telo," je dodal Borut Flisek, "vse, kar je več kot osem ur, je za telo šok. Težava bo tudi, ko se bodo vrnili na površje. Veliko jih bo imelo težave z očmi."

"Glej, to je tako. To so hoteli oblastniki in naj se ne zajebavajo," je pribil Lisec, ki je v svojih skopih besedah nekompromisen in neposreden. In potem smo spet stali tam, v tišini, s cmokom v grlu.

Majhne radosti temne stavke A nekaj radosti v jami kljub temu obstaja. Že na vlakcu v jamo so nama s fotografinjo ponudili njuhanec. Prijetna mešanica mentola in domačega dodatka hruške. Njuhanje je rudarska razvada. Malo zaradi prahu v rudniku, malo zaradi prepovedi kajenja. "Priznam, da sem odvisen od njuhanja," se je zasmejal Borut. V kaverni je svojo škatlico tovariško razdelil s stavkajočimi kolegi. "Šefov je najboljši," so se pošalili.

Nato so na plano potegnili še žvečilni tobak. S seboj so poleg zalog hrane prinesli tudi nujno zalogo žvečilnega tobaka. Tudi ta je šel od rok do rok, eden za vse.

Že ob odhodu v jamo so člani stavkovnega odbora skrivnostno prenašali vrečke, a na vprašanje, kaj je v njih, dejali, da bomo že videli. V kaverni so vrečko spravili v omaro z navodilom, da je to za tistega, ki ima rojstni dan. Nekdo ima rojstni dan? Kdo? E, tega pa ne povemo. A ni dolgo trajalo, ko je kolega, televizijski dopisnik iz Zasavja, enemu od rudarjev čestital za rojstni dan. V hipu se je pred njim zbrala gruča snemalcev. Lisec mu je prinesel torto. "Jože, glej, nekaj ti je poslala žena, tole smo ti pa mi," je dejal rudarju Jožetu Lavrinu in na mizo postavil torto. Ostal je brez besed. V hipu so ga napadle novinarke s kamerami, a bil je tako ganjen, da je na robu solz komajda izdavil, da se zahvaljuje. Šele ko je zbral svoje misli, je dejal, da si nikoli ni mislil, da bo tako med štrajkom v jami praznoval abrahama. Pozneje se je odpravil ven, prižgal cigareto in objel ženo, ki ga je čakala pred vhodom. To je bilo njegovo darilo za rojstni dan.

Potem se je vrnil h kolegom v jamo. Ždet v temo in se bojevat za pravico. Moč knapovskega protesta je v navzočnosti rudarjev. Ne vpijejo, ne zažigajo avtomobilov, ne nosijo anarhističnih teoretičnih transparentov. Le so. Tam globoko v jami, v temi, medtem ko zunaj sije neznosno prijetno pomladno sonce, ki ga v boju za pravico ne vidijo.