Roke, ki vidijo – in masirajo

Iztok Zupanič, maser, ki vidi z rokami "Pomaranča, limona, melisa?" se Iztok pozanima, katero masažno olje bi mi najbolj ustrezalo. Nič nenavadnega, porečete? Ne bi bilo, če ne bi bolje kot Iztokove oči videle njegove roke. Roke, ki vidijo – kot se glasi moto masažnega centra slepih in slabovidnih Žarek v Ljubljani, edine tovrstne ustanove v Sloveniji. "Ko izgubiš vid, se izostrijo druga čutila, kar mislim, da je prednost pri masaži, saj zaznam bolje kot nekdo videči. Ker se osredotočam samo na tip, prej zaznam te tako imenovane vozle, hitro ugotovim, kje so ljudje zakrčeni. Tudi ko masiram, mi ni treba gledati, saj malce še vidim, ker svojo nalogo opravljajo samo roke," razlaga 29-letni maser, medtem ko njegove roke zaplešejo po mojem kot struna napetem hrbtu in se s posebnim občutkom lotijo razbijanja vozlov v zacementiranem ramenskem delu. "Zmasiram konkretno, ne božam, tudi če malo boli, je pomemben učinek," na lastni koži občutim njegove besede.

"Nisem robotiziran, prilagodim se vsakemu telesu posebej" "Najprej se osredotočim na tisti del, za katerega zaznam, da je najbolj zategnjen. Nisem robotiziran, prilagodim se vsakemu telesu posebej," poudari in pristavi, da se recimo pri športni masaži hokejista loti drugače kot kolesarja: "Hokejist je ogromen, nabit, širši od masažne mize, kolesar pa ima prav tako mišičaste noge, ampak se ne more primerjati s hokejistom ali morda nogometašem, ki ima noge bolj nabite. Mislim, da je boljši učinek, če se vsakemu telesu posvetim posebej, kot če bi masiral povsem po šolsko, torej kvadriceps, kot smo se učili, štirikrat gnetenje, štirikrat kroženje, recimo. To je bedarija, posvetiti se moraš mišici, kakršna je v tistem primeru, in jo čim bolje obdelati."

Če malce odmislimo profesionalne športnike, imajo običajni smrtniki največ težav s hrbtenico, zato je masaža hrbta najpogosteje na masažnem jedilniku slabovidnega maserja, ki izvaja športno, klasično (švedsko) masažo z naravnimi olji, tradicionalno kitajsko medicinsko masažo, limfno drenažo, refleksno masažo stopal, pa tudi kombinirane masaže. Obiskovalci se večinoma oglasijo k njemu z bolečinami in mu prepustijo izbiro vrste masaže, sploh tisti, ki v Žarek zaidejo prvič. Sicer pa zanj velja, da dober glas seže v deveto vas, saj od ust do ust roma oznanilo o Iztokovih rokah, ki vidijo. In sijejo posebno energijo, kot pravi sončni žarek. V rumeno-oranžne barve sonca je oblečen tudi masažni salon, v katerem stranke med masažo posrkajo še malce volje do življenja in prepričanja, da je tudi nemogoče mogoče: "Upam, da pridejo tudi zato, da vidijo nekakšen vzgled, da lahko človek, tudi če ima težave, dela, ne pa se zapre vase in joka."

"Sprejmeš že, sprijazniš pa se težko" Masiranje je zašlo v Zupaničev svet bolj kot ne naključno. "Poklic maserja mi je bil všeč že takrat, ko še nisem imel težav z vidom. Po izgubi vida pa sem na zavodu za zaposlovanje dobil ponudbo za izobraževanje za maserja terapevta in jo takoj zagrabil. Bil sem navdušen, da sem dobil to možnost," se leta 2005 spominja Iztok. Dobro leto pozneje je že začel delati v masažnem centru slepih in slabovidnih Žarek, ki ga zadnja tri leta vodi sam, z občasno pomočjo na recepciji. Izvrstno se znajde tudi sam, pri naročanju strank mu priskoči na pomoč diktafon, ki posname dogovarjanja za termine, ki jih sam ne vidi zapisati, poseben pripomoček Braillova vrstica pa mu omogoča tudi delo z računalnikom.

Na levo oko še vidi razmazano sliko, nima ostrine, zato ne more brati, zazna pa kontraste in svetlobo. Leta 1984 je pri dveh letih zaradi tumorja oslepel na desno oko, levo pa je še nekaj let tako zvesto opravljalo svojo nalogo, da je lahko užival v vseh mladostnih radostih, treniral je tenis, smučal in drsal. V srednji šoli se mu je zaradi drugega tumorja vid začel postopoma slabšati in niti operacija ni pomagala, saj je neusmiljeni tumor že poškodoval vidni živec in pri 18 letih ga je pot usode vodila na rehabilitacijo v Škofjo Loko, da se je naučil Braillove pisave in drugih veščin, potrebnih za življenje skorajda v temi. "Še vedno malo vidim, sicer bi bilo pri meni najbrž huje. Se je pa s tem težko sprijazniti, sprejmeš že, saj nimaš druge izbire, sprijazniš pa se težko."

Rehabilitacije v Centru slepih, slabovidnih in starejših Škofja Loka se še dobro spominja, sploh pa njihovega fitnesa, v katerem je bil bolj kot ne ogrožena vrsta: "Edini sem med rehabilitacijo čepel v fitnesu, velikem kakšnih 200, 300 kvadratnih metrov." Kot strasten športnik se je Iztok vedno zavedal pomena dobre telesne pripravljenosti, ki ji veliko časa posveča tudi zdaj: "Da si kos masiranju, moraš veliko delati na kondiciji. Jaz jo ohranjam z vadbo na večnamenski fitnes napravi, delam tudi z utežmi in sklece. Delati je treba na rokah in hrbtu, pa tudi nogah, da med masažo nimaš bolečin."

Obojestranska krivda pri nezaposlovanju slepih in slabovidnih Na Iztokovi masažni mizi se je zvrstila že pisana zbirka lastnikov razbolelih mišic ali "zavozlanih" hrbtov, od sedemletnika do skoraj devetdesetletne ženice, njegova stalna stranka je tudi 87-letnica. "Stanovske" podpore slepih in slabovidnih Zupanič nima prav veliko, saj ima le redko možnost svoje maserske sposobnosti, delovno vnemo in življenjsko energijo pokazati slepim sotrpinom.

Raznoliki obiskovalci se kar vrstijo, tako da bi bilo pričakovati, da si bo Iztok našel kakšnega pomočnika. "Žal sem obupal, ker ni zanimanja, tudi maserjev je med slepimi in slabovidnimi izredno malo. Večini je lepše biti doma pri mamici, zadovoljni so z nekaj sto evri državne pomoči in ne čutijo potrebe po delu. Delno pa je kriva tudi država, ki ni uvajala teh programov, navadno so slepe in slabovidne izobraževali samo za telefoniste, za maserje pa ni programov," je kritičen Iztok, ki se je pred leti udeležil običajnega tečaja za maserja, možnosti zaposlovanja slepih in slabovidnih v Sloveniji pa ocenjuje kot slabe, saj "delodajalci kljub ugodnostim, ki jim jih prinaša zaposlovanje invalidov, niso najbolj zainteresirani za zaposlovanje slepih in slabovidnih, čeprav lahko ti z Braillovo vrstico opravljajo tudi vsa dela z računalnikom".